Konec koncev, če je znanost iznašla atomsko bombo, kloniranje in poslala ljudi na Luno, zakaj ne bi zmogla še te malenkosti? Na (ne)srečo je bila "znanost" ljubezni do zdaj izključno domena umetnikov in filozofov, ne pa zdravnikov, ki bi vam predpisali ljubezensko zdravilo. Pesniki so iz ljubezenskega trpljenja kovali navdih za svoje besedne mojstrovine, filozofi pa so v neprespanih nočeh tuhtali o njenem izvoru in muhavosti. Znanstveniki o ljubezni dolgo niso imeli kaj veliko povedati. Bila je ena tistih skrivnosti, za katero se je zdelo, da je preprosto preveč zapletena in brez prave logike, da bi jo bilo mogoče raziskati, kaj šele razumeti. A v zadnjih letih se je peščica nevroznanstvenikov, genetikov in biologov podala na pot dešifriranja narave te izmuzljive d'amoré.

Priznani ameriški socialni nevrobiolog Larry Young z Univerze Emory je pred kratkim samozavestno napovedal, da bo kmalu mogoče razviti tablete, ki bodo v nas vzbudile zaljubljenost, ali takšne, s pomočjo katerih si bosta sprta zakonca znova segla v objem. Zakonska terapija naj bi po njegovem poleg obiska pri psihologu lahko kmalu vključevala tudi redne odmerke "ljubezenskih tabletk". Drugi raziskovalci čisto resno razmišljajo o tako eksotičnih iznajdbah, kot so "cepivo proti zaljubljenosti", "monogamna injekcija" in "tableta ljubezenske obveze". Če avtorji teh besed ne bi bili ugledni znanstveniki, bi si človek mislil, da gre za prismojene izjave cigank in samooklicanih magov, ki ljudem že stoletja ponujajo raznovrstne čudežne "ljubezenske napoje".

Četudi vam misel na to deluje odbijajoče ali pa se tovrstnih kemičnih pripomočkov celo veselite, znanost je počasi začela razkrivati prve tančice narave iz izvora ljubezni. Pri tem raziskovalci ubirajo različne poti. Nevroznanstveniki uporabljajo state of the art tehnologijo, kot je funkcionalna magnetna resonanca (fMRI), s katero lahko s pomočjo zelo močnih magnetov zrejo v notranjost možganov in opazujejo njihovo delovanje, medtem ko na primer gledate sliko vaše ljubljene osebe.

"Molekula ljubezni"

S temi stroji jim je že uspelo slikati možgane, ko jih preveva ljubezenska mrzlica, in odkriti območja možganov, ki so v tistih trenutkih razsvetljena kot božična jelka. Za raziskovalce, kot je antropologinja in nevroznanstvenica Helen Fisher, je ljubezen že morda izgubila del mistike. Fisherjeva, ki je ena glavnih zvezdnic mlade znanosti ljubezni, v svoj laboratorij na ameriški Univerzi Rutgers rada vabi sveže zaljubljene študente. Z drugimi znanstveniki s tega področja je med drugim odkrila, da novorojena romantična zaljubljenost prižge drugačna področja možganov kot vez dolgotrajne ljubezni. Možgani vrtoglavo zaljubljenost prvih mesecev doživljajo bolj kot slo ali nagon kot pa čustvo. Slike možganov na računalniškem zaslonu v laboratoriju Fisherjeve so pokazale, da se med zaljubljenostjo aktivirajo območja možganov, ki so vpletena v motivacijo in nagrajevanje. To so med drugim isti centri možganov, na katere delujejo droge, kot sta nikotin in kokain, zaradi česar te snovi povzročajo evforijo in zasvojenost. Star rek, da je zaljubljenost blaznost, je torej dobil nekakšno potrditev v sodobni znanosti.

Za razliko je pri ljudeh, ki so v romantični zvezi že več let, v možganih veliko več aktivnosti v centrih, kjer domujejo čustva. To pomeni, da ima razvoj ljubezni iz zaljubljenosti svojo odslikavo v možganih. Nekdo bi lahko v filozofskem slogu pripomnil, da smo ljudje samo lutke naših zaljubljenih možganov. Tisti, ki verjamejo, da so moški z Marsa in ženske z Venere, pa lahko vzamejo v razmislek podatek, da so slike ženskih in moških zaljubljenih možganov praktično enake. Za svežo zaljubljenost je značilno tudi, da povzroči, da se "izklopijo" območja možganov, ki so povezana z negativnimi čustvi in ocenjevanjem namer drugih ljudi. Ni čudno, da je zaljubljenost slepa oziroma da je pri tem zaljubljenec "edini, ki vidi čudež tam, kjer ga nihče drug ne", kot je zapisal neki francoski pisatelj.

Fisherjeva zagovarja idejo, da je "potreba" po romantični ljubezni močnejša od seksualnega nagona. "Konec koncev, če nekoga priložnostno povabite v posteljo in vas zavrne, ne zdrsnete v depresijo, naredite samomor ali umor - vendar pa po svetu ljudje strašno trpijo zaradi romantične zavrnitve," pravi.

Barvite slike možganov pa niso edino žezlo v rokah raziskovalcev. Zadnja leta znanstvene razprave in popularni tisk polnijo zgodbe o "molekuli ljubezni", kot se je prijel vzdevek za hormon oksitocin. Biologi so že davno odkrili, da oksitocin igra pri ženskah pomembno vlogo pri porodu in dojenju. Šele zadnja leta pa so na svoje presenečenje odkrili, da ta majhna molekula deluje tudi v možganih, kjer orkestrira ustvarjanje vezi z drugimi ljudmi.

V naravi je monogamnost izjema

Priljubljeni eksperimentalni osebki raziskovalcev ljubezenske kemije so majcene, krtom podobne živali, ki pa ljudem običajno ne vzbujajo pretiranih simpatij. Rahlo ironično je, da nam nihče drug kot pogosto osovraženi voluharji omogočajo enega najbolj intrigantnih vpogledov v kemično-genetsko naravo ljubezni. Ameriški stepski voluharji so na primer znani po tem, da si izberejo enega partnerja, s katerim ostanejo skupaj vse življenje. So zgleden primer tako imenovane socialne monogamije. Socialna monogamija pomeni, da preživijo življenje z enim samim partnerjem, kar pa ne pomeni, da so tudi seksualno monogamni. Čeprav so biologi stepske voluharje dolgo časa častili kot zgleden primer partnerske zvestobe, so pred časom ugotovili, da so v svojem obnašanju pravzaprav še bolj podobni ljudem, kot so mislili. Pri ljudeh (vsaj v zahodni družbi) je monogamni partnerski odnos namreč viden kot ideal ljubezenske zveze in čeprav ljudje težijo k socialno monogamnim odnosom, pa na drugi strani pogosto skačejo čez plot in so seksualno precej promiskuitetni.

Morda nam je lahko pri tem v uteho, da je v naravi monogamnost izjema in ne pravilo. Samo slabih pet odstotkov sesalcev tvori socialno monogamne zveze, medtem ko je seksualna monogamija še precej bolj redek pojav.

Zanimivo je, da so bližnji sorodniki stepskih voluharjev - gorski voluharji - šolski primer promiskuitete. Nikoli se ne ustalijo pri enem partnerju, ampak si po neobveznem seksu hitro poiščejo zabavo pri kom drugem. Stepski in gorski voluharji tako predstavljajo nekakšen naraven eksperiment in omogočajo raziskovalcem, da iščejo odgovore za tako simetrično nasprotne partnerske in spolne navade v razlikah med njihovimi možgani in geni. Študije pred izpred nekaj let so dejansko tudi pokazale, da med samičkami teh dveh vrst voluharjev obstajajo razlike v delovanju oksitocina. Pri samičkah stepskih voluharjih oksitocin deluje na druga območja možganov kot pri samičkah gorskih voluharjev. Ta razlika neposredno določa partnerske navade samičk in je odraz majhne razlike v genetskem zapisu med tema dvema vrstama. Kaže torej, da je vsaj pri samičkah te živalske vrste monogamnost oziroma poligamnost vgrajena v njihovo DNK.

Kar se tiče voluharjev, je oksitocin za ustvarjanje ljubezenskih vezi pomemben predvsem pri samičkah. Samci za to uporabljajo drugo, a zelo podobno vrsto naravne možganske kemikalije - vazopresin. Prav tako kot oksitocin pri samičkah stepskih in gorskih voluharjev deluje v različnih predelih možganov, pri samčkih vazopresin z različnim delovanjem v možganih narekuje njihovo monogamijo ali promiskuiteto. Kako dramatične učinke ima različno delovanje vazopresina na možgane, je pokazal eksperiment pred nekaj leti. Profesor Larry Young je promiskuitetnim samcem gorskih voluharjev v možgane vstavil gen monogamnih stepskih voluharjev in glej ga zlomka - promiskuitetni gorski voluharji so naenkrat začeli živeti monogamno življenje. Če pa so raziskovalci stepskim voluharjem vbrizgali kemikalijo, ki je zavirala delovanje vazopresina, so ti nenadoma postali promiskuitetni kot gorski voluharji. Young je po eksperimentu dejal, da je intrigantno, če pomislimo, da bi lahko razlike v delovanju vazopresina igrale tudi vlogo pri tem, kakšne partnerske odnose imamo ljudje. To je bil res dramatičen prikaz moči kemikalij in genov nad obnašanjem.

Ljudje res nismo voluharji in njihove partnerske vezi bi težko enačili s človeško ljubeznijo. Vprašanje je, če živali sploh čutijo nekaj takšnega, čemur mi pravimo ljubezen. Ampak vsaj v obnašanju kažejo nekatere značilnosti ljubezni kot dva stepska voluharja, ki se stiskata skupaj in skrbita drug za drugega. Kot so pokazali eksperimenti, pa je tovrstno obnašanje pod močnim vplivom genov oziroma možganske kemije. Kar samo od sebe se ponudi vprašanje, ki ga je zastavil že profesor Young: ali so tudi pri ljudeh partnerske in seksualne navade zakodirane v naših možganih oziroma DNK?

Po viagri in prozacu še "ljubezenska tableta"?

Najbrž ni presenetljivo, da študije kažejo, da igrata oksitocin in vazopresin tudi pri naši vrsti pomembno vlogo v ljubezni oziroma pri ustvarjanju partnerskih ter nasploh socialnih vezi. Nevroznanstvenik Semir Zeki z University College London je na primer slikal možgane parov, ki so bili skupaj že nekaj let, medtem ko so le-ti gledali sliko svojega partnerja. Odkril je, da so bila aktivna prav tista področja možganov, ki so tarča oksitocina in vazopresina. Prav tako se pri ženskah količina oksitocina v možganih poveča med orgazmom, pri moških pa med vzburjenostjo. Ena izmed presenetljivih vlog oksitocina je ta, da sodeluje pri vzpostavljanju zaupanja do nekoga. Zaupanje pa je pomembna sestavina v razvoju dolgotrajnega ljubečega razmerja. V znamenitem eksperimentu, ki ga je pred nekaj leti izpeljal švicarski nevroekonomist Ernst Fehr z Univerze Zürich, je skoraj polovica ljudi, ki je igrala vlogo "investitorja", predala ves svoj denar anonimnemu skrbniku, brez jamstva za njegovo vrnitev, če so pred tem vdihavali oksitocin.

Pred nekaj meseci pa so švedski raziskovalci pod vodstvom Hasseja Waluma na Karolinska Institute celo sporočili, da so našli gen za "moško monogamnost". Bi bili presenečeni, če bi vam povedali, da je to isti gen, ki pri samčkih voluharjev določa, ali so monogamni ali promiskuitetni? Gen z imenom AVPR1A vpliva na to, na katera območja možganov deluje vazopresin, in kaže, da se pri ljudeh ta gen nahaja v treh rahlo različnih oblikah. In to, katero izmed teh treh oblik gena ima neki moški, morda deloma vpliva na njegovo stopnjo promiskuitete. Švedski raziskovalci so moške, ki so bili že več let v partnerski zvezi, vprašali o kvaliteti njihovega partnerskega odnosa, obenem pa so pogledali, katero obliko gena AVPR1A imajo.

Izkazalo se je, da imajo moški z določeno obliko tega gena dvakrat večjo možnost, da ostanejo neporočeni, ali če so poročeni, dvakrat višjo verjetnost, da imajo zakonsko krizo. Soproge moških s to obliko gena so prav tako izrazile večje nezadovoljstvo s svojim odnosom kot žene moških z drugima dvema oblikama gena. "To je prvič, da je bila specifična različica gena povezana s tem, kako se moški vežejo s svojimi partnerkami," pravi Hasse Walum. Moški, pazite se torej, morda boste morali v prihodnosti na zmenke hoditi s potrdilom, katero obliko gena AVPR1A nosite. Podobnega gena, ki bi določal žensko "stopnjo promiskuitete", genetiki še niso odkrili, sumimo pa lahko, da obstaja in da je povezan z oksitocinom.

S tem, ko so raziskovalci odkrili nekatere molekularne mehanizme, ki so vpleteni v ljubezen, se je odprla tudi možnost, da bi poskusili na to čustvo vplivati z raznimi kemičnimi pripravki. Bomo torej poleg slavne viagre in prozaca dobili kmalu še "ljubezenske tablete"? Najočitnejša možnost je izdelava parfumov, ki vsebujejo oksitocin. Eksperimenti so že pokazali, da inhaliranje oksitocina poveča zaupanje in uglasi ljudi na čustva drugih. Na internetu tako že lahko kupimo izdelke, kot je Enhanced Liquid Trust, kolonjska vodica na osnovi oksitocina in feromonov, "zasnovana, da v vašem življenju izboljša zmenke in partnerske odnose". Čeprav tovrstni izdelki verjetno ne naredijo drugega, kot da napihnejo uporabnikovo samozavest, v Avstraliji že preučujejo, ali bi lahko nosno razpršilo oksitocina morda pomagalo pri tradicionalni zakonski terapiji.

Če je mogoče kemično spodbuditi zbližanje z nekom, če ne celo določenih stopenj zaljubljenosti, potem je mogoče to tudi preprečiti. "Zdravila", ki bi zavirala delovanje oksitocina v možganih, bi najbrž imela učinek v tej smeri. Pravzaprav na trgu že obstajajo zdravila, ki imajo to sposobnost. Kaže, da popularni antidepresiv prozac vpliva tudi na delovanje oksitocina in s tem na zmožnost tvorjenja partnerskega odnosa. "Ko vzameš te serotoninske antidepresive, lahko ogroziš svojo sposobnost, da tvoriš dolgotrajne vezi," pravi profesor Fisherjeva. Ko so Fisherjevo vprašali, kako se izogniti skušnjavi, da bi na primer na zabavi z nekom šli v neobvezen seks, po katerem bi nas bolela glava, je namignila, da "pred tem vzemite dovolj prozaca in vaša čustva bodo tako otopela, da z nikomer ne boste prišli niti do postelje".

Znanost ljubezni je še v povojih in kdo ve, ali je ljubezen resnično mogoče povsem racionalno razstaviti in pojasniti v besedah biokemičnih procesov v možganih, kot meni profesor Young. Pa tudi če je to res le ples najrazličnejših molekul v naših glavah, s tem vseeno nikoli ne bo izgubila svoje večnosti, privlačnosti in čara. In še za vse tiste, ki morda iščete ljubezenski napoj ali cepivo proti zaljubljenosti - ameriški filozof in pesnik Henry David Thoreau je nekoč zapisal: There is no remedy for love but to love more -Ni drugega leka za ljubezen kot to, da ljubiš še bolj.