Postavil si ga je na strmem pobočju pod Rožnikom, njegova hobitska postojanka stoji le nekaj deset korakov od razkošnih vil. Nevešče oko tudi pozimi, ko je ne prekriva zelenje, komaj razloči temno kopico od ogolelih debel. Šele pogled od blizu pokaže, da je nekdo izjemno skrbno in natančno kose kamionskih plaht, pločevinaste plošče, raznotere oblike odpadnega lesa, žakljevino... vse mogoče in nemogoče odpadke civilizacije združil v izjemno lično bivališče. V njem so že zdavnaj odsluženi kosi pohištva zaživeli novo življenje, vsak predmet ima natančno odmerjeno mesto, gospodar škratovine je odpadni kaos združil v nov red. Nekoliko samoten in kontemplativen, vse je odmerjeno za enega samega stanovalca.
"To je bilo vse naše," Stanislav med enim od svojih številnih prebliskov razširi roke v tako širokem zamahu, da bi lahko objel ves svet. "Ampak po smrti bom vse zapustil državi," pravi mož, ki trdi, da se je "okužil s sido", nato pa okoliške zeli zmešal v zdravilo in se ozdravil, mimogrede izumil novo narkozo in univerzalno slovensko zdravilno injekcijo, skoraj vse družinsko zlato pa porabil za polaganje poštnih kablov iz Slovenije do Rusije. Nenazadnje je po svojem očetu podedoval naslov predsednika republike. Republike Palma de Cocco, v kateri lahko rečeš, kar ti paše, bi se brž dalo pripesniti.
Le da te dni v njej še ni poletja, temveč polarni mraz. A Stanislav se ne zmeni zanj. Po svežem snegu kljub globokim šestdesetim letom strumno koraka kot mlad srnjak, ko je najhuje, pograbi dračje iz svoje podzemne drvarnice in zakuri v peči, ki jo je sam sestavil. Manjka mu le več luči. "Sveč nimam, samo še tole," potarna, ko prižge zadnji konec voska in ga skrbno skrije med velike dlani. Brlog napolni topla oranžna svetloba, zaradi bliskov snega skozi špranje se zdi, da je posijalo v jaslice ubogih.
Matija
Matija na cesto ni odšel, na njej se je skoraj rodil. Njegov oče je z družino ves čas potoval, ker se je želel izogniti vojaščini v drugi svetovni vojni. "Je rekel, da mu je bila prva vojna čisto zadosti," se nasmehne ob spominih na svoje korenine. Za deset otrok ni bilo kruha, pohajanje pa je hitro postalo način življenja. Danes je pri 69 letih eden od starosta ljubljanskih brezdomcev, stara šola, ki pa ne kaže let. Osnovno cestno vzgojo je naredil v nekdanji Jugoslaviji, akademijo pri sosedih. V Italijo jo odšel pred tridesetimi leti, ko se je naveličal, da so ga miličniki vsake toliko odpeljali na Povšetovo za mesec ali dva. "Včasih se je v Italiji dalo lepo živeti, zdaj nič več, vseh je preveč, Romunov, Afrikancev, vse je polno."
Vrnil se je januarja lani in prezimil kar v parku Tivoli. Čeprav lanska zima ni grizla tako kot letošnja, vseeno ni bilo lahko. "Hudo je zjutraj, ko se zbudiš v mraz in je treba vstati, pospraviti vse stvari in jih skriti, prste na rokah pa imaš tako trde, da jih komaj premikaš," pravi Matija. Njegov recept za preživetje je bil velik kos polivinila, na katerega je pogrnil odeje, se zavil v bunde in plašče in odeje za povrhu, nato pa polivinil potegnil čez to klobko in se zabubil v velik človeški kokon. "Je kar toplo, ko si noter in zavit."
Letos skupaj s sotrpini živi v zapuščeni hiši na Vodmatu, vsak ima svojo sobo, v katero so natrpali oblek in odej, okna pa jim krasijo ledene rože. Na notranji strani. "Že tedne je gori, po mojem se ne bo stopila do pomladi," med velikimi belimi oblaki sopare, ki se kadijo od ust, popraska led s stekla. "Ampak se ne pritožujem. Včasih smo preživeli tudi minus trideset stopinj, pa še zbolel ni nihče. Pred štiridesetimi leti so bili letni časi drugačni, smo rekli, da sploh ni zime, če ni bilo meter snega in minus petindvajset stopinj. Je pa res, da so včasih na vsakem koraku stali kozolci, zavlekli smo se v seno in spali kot polhi."
Dušan
Dušan je v cestni hierarhiji pravi kulak, v zapuščeni hiši, ki jo je podedoval od nekega svojega znanca, ima namreč elektriko od dobrih sosedov, na ocufanem pohištvu stoji televizor s sobno anteno, radio in pravi zaklad v teh dneh, električno pečko z digitalnim termometrom. "Če bi si vsak znal takole zrihtat, če bi bili bolj složni, bi nam bilo bolj lepo," je skoraj ponosen. Čeprav sredi golih zidakov tudi kalorifer ne zaleže dosti, temperatura se v njihovem ledenem oklepu tudi ob največjih naporih žarečih žic ne dvigne za več kot dve stopinji nad ledišče.
Stanovalca bolj grejejo punce z dupleric, ki se v skrbno nalepljenih vrstah zvirajo na steni. Za bizaren kontrast skrbijo božično drevesce sredi sobe in tri postlane postelje. "Veš, prvo je tole," pokaže na steklenico, "potem se začenja prepir, zato sem ponavadi raje sam. Ampak pomagal bom tistemu, ki bo stegnil vsaj eno roko in mi pomagal počistiti. Danes lahko na Karitasu in Rdečem križu dobiš vse, če bi hotel, bi lahko vsak dan preoblekel posteljnino. Samo potruditi se je treba," je prepričan Dušan.
Čeprav je sam dal skozi heroinsko odvisnost, tudi on pravi, da so odvisniki nemarni, ni jim mar nič drugega kot iskanje naslednjega odmerka, okoli sebe pa hitro naredijo "neznosno svinjarijo". A po drugi strani ohranjajo neke vrste spoštovanje do njega, saj mu še nikoli ni ničesar zmanjkalo, "le enkrat ena klobasa, pa ni bila ona kriva," potreplja svojo psičko Luno, "ta je preveč pridna". Skupaj se nastavita objektivu, Dušan pa zraven ves čas godrnja, da se nihče noče slikati, "kaj imate za skrivat, sem jim zadnjič govoril, žicat na cesti pa nobenega ni sram..."
Dalibor in Vito
Dalibor in Vito, lastnika vogala v podhodu Ajdovščina, objektiv sprva skoraj osorno zavrneta. Ko se v ščipajočem mrazu večera njuna nezaupljivost počasi taja, povesta, da sta še vedno jezna na fotografa, ki ju je na skrivaj fotografiral in naslednji dan objavil njuno sliko. "Srečo ima, da se nisem pognal za njim, ko je pobegnil, bi mu pokazal svoje. Saj nisva psa na razstavi," se je hudoval mladenič.
Betonski kot je njun samo do zgodnjega jutra, nato posteljnino zložita v čim manjši kup, da ne bode v oči, in upata, da bo dočakala večer. "Na Karitasu imajo cele kupe odej, ampak zvečer se je ne da dobiti in če jo kdo odnese, si brez. To pa ni ravno lepo." S fanti iz komunale imata dogovor, da njun kupček pustijo na miru, če je lepo pospravljen, do neke mere so tolerantni tudi policisti, dokler vsako jutro svoje zavetje razkopljeta dovolj zgodaj, še pred prihodom prodajalcev in strank. "Zmerom prideta dva, z listom papirja, in nas odkljukajo, najraje se prikažejo, ko ravno zadremaš," Vito opisuje policijsko kontrolo. Njihova strpnost je obratno sorazmerna s temperaturo - ko se ta niža, se policisti toplijo.
Njun zimski recept je poleg kupa odej plast kartona, ki sta mu v teh najbolj pasjih dneh dodala še stiropor za vzglavje. Iz debelih sten kljub temu diha hlad. "Kaj sprašujeta, ostanita z nama celo noč, pa bosta videla, kako je prenočiti v mrazu," se malce posmehneta. Ni treba, dobre pol ure zviranja po betonu je dovolj in preveč za razvajeni zadnjici. "Tole je huje kot mraz prejšnjih dni, ledena vlaga se zažira v kosti, sploh se ne moreš pogreti," Vito benti čez mokroten večer. Ko se zjasni, termometri sicer dobijo vrtoglavico ob strmoglavljanju živega srebra, toda suh mraz je veliko bolj znosen kot revmatična vlaga. Zima ni zoprna samo zaradi dolgih in ledenih noči, fantje se pritožujejo tudi zaradi slabih plač. "Ljudje so zaviti v plašče in bunde, ne da se jim vleči rok iz žepov in iskati drobiža. Pa še ta januar, prazniki in razprodaje so vsem spraznili žepe," pravi Dalibor, Vito pa se ob strani še namrdne čez "zoprno plastiko, vse manj jih nosi s sabo denar".
Ravno smo načeli pogovor, kako je v mestu poskrbljeno za hrano brezdomcev, ko se je kot po naročilu prikazal mladenič s kanglicami. Odprl je vrečko in iz nje pričaral štiri škatlice s hrano, fanta sta mu vrnila dvoje skrbno očiščenih posodic, ki jih je pustil noč poprej. "Zdaj znova začenjamo razdeljevati hrano iz Krišnove kuhinje, ponavadi jo nosimo v zavetišča, na ulico pa bolj občasno, z njima smo se srečali bolj po naključju," je Uroš pojasnjeval svojo misijo dobre volje. "To je lepo presenečenje, te kar stisne pri srcu," je Vito zamišljeno dejal za njim. "Hrana mora biti, drugače se zime ne da zdržati. Ampak v Ljubljani nikomur ni treba biti lačen, veliko je organizirane pomoči, najdejo se tudi posamezniki, ki ti pomagajo. Naju redno obiskuje starejša gospa, ki nama nosi jote pa pasulje..."
V mrzli kleti prestolnice nikogar ni skrbelo, ali bodo Rusi odprli plin ali ne. "Če imaš dobro hrano, imaš tudi plin, svoj lasten," je Vito s stoičnim obrazom razkrival večne resnice. Dalibor pa je resno prikimaval: "Lepa, lepa beseda, Vito. In globoka."
Marko in Marko
Na avtobusni postaji je oskrbnik z gromkim "Alo, gremo, tudi jaz moram domov!" zapiral enega zadnjih toplih trebuhov mesta. S sedežev so se odluščile tri postave zaspanih pogledov in omotične od kratkega dremeža odtavale proti izhodu. Z neba so naletavali kosmi snega, lepili so se na kožo in drseli za vrat. "A greš spat?" je Marko vprašal Marka. "Ne, malo bom še bluzil okoli," je Marko rekel Marku.
Marka sta mlajši ulični rod. Vsak s svojo zgodbo. "Vsak s svojo odvisnostjo," kot pravi eden od njiju. Vsak ima svoje nočno pribežališče, vsak ga skriva pred drugimi. V mrzlih nočeh so vredna več kot zaklad. Prvi Marko si je našel prijazen blok, kjer se stisne v kot zraven strojnice dvigala.
Drugi Marko preživlja prvo zimo na prostem, prejšnjo je prespal še v Rogu. Od pomladi do jeseni je poskušal srečo na železniških vagonih, parkiranih na železniških postaji. "Potem so septembra uvedli varnostnike s pištolami, ki so ves čas na obhodih. Ob enajstih te naženejo ven, ko se zmuzneš nazaj, pridejo spet ob polnoči, pa ob dveh, štirih, na koncu ugotoviš, da nima smisla."
Sedaj je njegov kot pod nadstreškom, noče povedati kje, da mu ga ne prevzamejo ali da ga ne naženejo lastniki. "Do prvega snega je bilo fajn. Pa tudi sedaj ni prehudo spati zunaj. Dva velika kartona, zavit sem v spalno vrečo, čez dam še odejo in je toplo. Nerodno je zjutraj vstajati, zunaj je minus enajst stopinj, vse je zmrznjeno, ti pa se moraš izkopati iz toplega in se pripraviti na dan. Recimo, obuti mrzle čevlje."
Pa ne zmrznejo? "Ne, če jih pokriješ s kosom papirja, da ne tolče po njih. Takšnih stvari se zelo hitro naučiš. Prvi dan so zmrznjeni, naslednji večer že veš, kaj moraš narediti. Drugače te hitro ni več na ulici."
