Če se bo vlada odločila slovensko varnost ščititi tudi s tega prostora - odhajajoči ameriški predsednik George W. Bush "vojno proti terorizmu" in invazijo na Afganistan in Irak utemeljuje z istimi besedami -, je smiselno pogledati, kje in v kakšnih okoliščinah utegne slovenska zastava zaplapolati v Gazi.

Slovenski vojaki utegnejo pripotovati na območje, ki se ga bo poskušalo internacionalizirati. Tuje vojaške sile bodo Palestince prepričevale, da prihajajo na osnovi četrte ženevske konvencije, ki od držav podpisnic zahteva, da okupirano nacijo zaščitijo pred okupatorjem. Takšna argumentacija bo problematična že od vsega začetka. Ker mednarodna skupnost, predvsem zahodne države, v danem ustroju Združenih narodov doslej ni zmogla obsoditi vojnih zločinov Izraela, utegnejo biti tuje sile razumljene predvsem kot zaščitnice Izraela. Tistega dela upora proti okupaciji, ki ga v zadnjih dvajsetih dneh niso uničile izraelske bombe, se bodo morali lotiti mirovniki iz držav članic Evropske unije in Turčije. Takšno bo vsaj pričakovanje Izraela.

Če je bil morda slovenski premislek izostale obsodbe Izraela na zasedanju Sveta za človekove pravice prav ta, da se z iskanjem "uravnoteženega besedila" Ljubljana za judovsko državo opredeli kot sprejemljiv bodoči partner v novi koaliciji voljnih, je Slovenija zagrešila strahotno napako in z odliko padla na izpitu človečnosti. Kako se bo odrezala na naslednjem preizkusu? Generalna skupščina ZN bo namreč na naslednji seji razpravljala, ali naj zaprosi Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ) za posvetovalno mnenje glede morebitne vložitve tožbe zoper Izrael zaradi kršitev humanitarnega prava v ofenzivi na Gazo.

S podobnim nahrbtnikom utegnejo na Jutrovo pripotovati tudi kontingenti drugih držav članic Evropske unije. Če mirovnih sil ne bodo postavili tudi na zeleno črto Zahodnega brega (vključno z Vzhodnim Jeruzalemom), bodo tuji vojaki še toliko prej dojeti kot zaščitniki Izraela. Čeprav je uradni Tel Aviv že večkrat poskušal na Zahodni breg zvabiti Natove intervencijske sile, nikoli ni imel v mislih zelene črte, edine sprejemljive mednarodne meje med palestinskimi zasedenimi ozemlji in Izraelom. Postaviti so jih hoteli globlje na Zahodni breg, in sicer vzdolž ločitvenega zidu, s katerim so de facto svoji državi pripojili velik kos ukradenega palestinskega ozemlja.

Z obetajočo se internacionalizacijo Gaze bo ta po koncu vojne le še bolj politično ločena od Zahodnega brega, kjer je Ariel Šaron s krvavim obračunom z drugo intifado in rušenjem institucij palestinske uprave očitno pokopal voljo do upora. ZDA in Evropska unija so bile nekaj mesecev pozneje sostorilke v zločinu. Po zmagi Hamasa na parlamentarnih volitvah so z obilnimi finančnimi injekcijami in politično podporo Mahmudu Abasu Palestincem nakazale sprejemljivega političnega partnerja, ki jim v vse močnejšem judovskem kolonialnem projektu naselitve Zahodnega brega sicer ne bo mogel zagotoviti palestinske države, jim pa utegne vsaj olajšati življenje. Da na Zahodnem bregu doslej ni izbruhnila tretja intifada, h kateri je pozval tako rekoč celoten vrh političnega vodstva Hamasa, je mogoče delno razložiti z nekoliko boljšim gospodarskim položajem na Zahodnem bregu, predvsem pa s stihijo med prebivalstvom, ki ne vidi oprijemljivih izkupičkov morebitnega tretjega ljudskega upora.

Izrael bo iz najbolj krvave predvolilne kampanje izšel kot država, ki je v zadnjih dvajsetih dneh še enkrat dokazala, da se požvižga na civilne žrtve, mednarodno pravo in Združene narode. Za dosego enega izmed svojih ciljev, povrnitev v vojni s Hezbolahom izgubljene zastraševalne podobe izraelske vojske, je pripravljen zagrešiti tudi vojne zločine. Za ta namen judovski državi ni težko požreti niti doslej najostrejših obsodb in množičnega ljudskega zgražanja po vsem svetu. "Ko bomo udarili nazaj, bomo udarili silovito." Ta stavek si je vredno zapomniti. Te dni ga je izrekla šefinja izraelske diplomacije Cipi Livni, ki so ji od začetka ofenzive raziskave javnega mnenja izmerile za najmanj pet poslanskih mest izboljšan volilni rezultat na februarskih volitvah. Ali bo več kot tisoč mrtvih Palestincev zadostovalo za premiersko mesto, še ni jasno.

Šef opozicije Benjamin Netanjahu iz skrajno desničarskega Likuda v vojni sploh ne sodeluje. Kljub temu njegova priljubljenost niti najmanj ne kopni. Prav nasprotno. Skorajda verjetna povolilna koalicijska navezava Livni-Netanjahu bo zanimiva popotnica za kakršno koli morebitno prisotnost tujih sil na Bližnjem vzhodu. Če k temu dodamo še popolnoma razvodenelo podobo Evrope v arabskem svetu, pozive britanskega premierja Gordona Browna, naj arabske države dosežejo razorožitev Hamasa, in želje mnogih, da se Gaza iz bojišča proti okupaciji spremeni v bojišče svete vojne Huntingtonovega spopada civilizacij, bo zanimivo videti, kakšno uravnoteženo stališče bo Slovenija zavzela takrat.