Danes je v teh podjetjih stanje bistveno drugačno, kritično. Podjetja so zadolžena, zdi se, da jim bo končni udarec zadala še gospodarska kriza. Kaj se je zgodilo?

Koprsko gospodarstvo se je ob tranziciji veliko hitreje pobralo predvsem zaradi dobrih menedžerskih ekip, ki so ta podjetja vodile. Istrabenz, Intereuropa in Luka Koper so bili še pred štirimi leti elitna gospodarska podjetja, vsi trije so bili vpeti v mednarodne okvire. Danes vsega tega skorajda ni več. Glavni razlog za to ni trenutna kriza, ampak neustrezen in nezadosten nadzor nad poslovanjem teh podjetij ter seveda politično nastavljeni člani v nadzornih svetih in upravah, ki so izpeljale vprašljive poslovne načrte. Te so pripeljale do tega, da so ta podjetja danes v resnih težavah.

Bi bilo torej treba čim prej zamenjati člane nadzornih svetov in uprav?

Zagotovo je treba v nadzorne svete in uprave postaviti kompetentne ljudi, ki bi bili tudi dovolj strokovni. Ko sem odhajal iz Luke Koper, sem takratni vladi in Janezu Janši osebno predlagal, naj na moje mesto postavijo kakšne mlajše kadre iz Luke Koper, ki so imeli izkušnje, ki smo jih v Luki Koper dobro izobrazili, ki so se spoznali na stvari in ki bi družbo lahko uspešno vodili. Če bi bil interes, da se nadaljuje uspešen razvoj, bi zamenjavo lahko poiskali znotraj ekipe. Pa me žal niso hoteli poslušati. Na odgovorna mesta so postavili politične kadre brez ustreznih znanj, zato so danes ta podjetja tam, kjer so. Govorim zlasti za Luko Koper in Intereuropo, kjer je država posredno ali neposredno večinska lastnica.

Predsednik uprave Luke Koper Robert Časar vendarle ni bil povsem neizkušen, saj je bil pred prihodom v Luko direktor Feršpeda. Glede nadzornikov pa se lahko strinjam z vami.

Nadzorniki v Luki Koper in Intereuropi niso strokovno dovolj močni, da bi lahko učinkovito nadzirali delo uprave. Ker ne poznajo stvari, težko gledajo upravi pod prste. V luškem primeru pa je šlo celo za obliko klientelizma, kjer se je župan Boris Popovič mimo interesov večinskega lastnika, to je države, preko uprave dal izvoliti za predsednika nadzornega sveta in zdaj on vodi vse stvari v Luki Koper. Njegov vpliv na upravo in druge nadzornike je močan, saj s svojo aroganco in glasnostjo utiša vsakega, ki misli drugače kot on. In seveda v nadzornem svetu izsili sklepe, ki morda niso vsem pogodu, a se zaradi ljubega miru podredijo njegovim grožnjam.

Ste eden tistih, ki so javno opozorili, da je v Luki Koper potrebna revizija poslovanja. Prometni minister Patrick Vlačič se je po krajšem oklevanju vendarle odločil, da jo bo zahteval. Zamenjati nameravajo tudi nadzornike.

Prav je, da se je minister odločil za revizijo v Luki Koper in nekatere kadrovske menjave. Poslovne odločitve so bile tam dostikrat napačne, povezane z velikim zadolževanjem, ne da bi imeli vnaprej dobro preštudirane elaborate in tržne možnosti, kako se bodo te naložbe in odločitve povrnile. Ta uprava vleče poteze, ki si jih v času recesije sam nikdar ne bi dovolil.

In to so?

Nova poslovna stavba, potniški terminal, nakup in ustanavljanje vrste podjetij, ki niso neposredno povezana z osnovno dejavnostjo Luke. Da niti ne govorim o sredstvih, ki so bila dana za razne provizije ali študije. Na hitro sem izračunal, da so za vrsto nepotrebnih stvari porabili vsaj 100 milijonov evrov. To ni majhen denar! In bojim se, da z vprašljivimi naložbami še niso končali. Zato je nujno, da poslovne odločitve čim prej pregleda računsko sodišče. Pohiteti je treba tudi zato, da se pogodbe in stvari ne bi skrile ali uničile.

Ali se je tudi vam zdelo, da Vlačič okleva z revizijo tudi zaradi tega, ker je bil njegov državni sekretar Igor Jakomin do nedavna zunanji svetovalec uprave Luke Koper in bodo potemtakem pod drobnogledom tudi njegovi posli?

Govoriti o vlogi Jakomina je nerodna zadeva, saj je zadnji dve leti upravi Luke Koper svetoval glede strateškega razvoja. Sodeloval je pri razvojnih konceptih, vezanih na gradnjo logističnih in distribucijskih središč v Sloveniji in drugih državah, za katere osebno menim, da so poslovno in strokovno sporni.

Zakaj?

Pristanišče mora imeti svojo infrastrukturo in kapacitete na svoji lokaciji, vse drugo pa mora biti poslovni interes partnerjev, ki v tej logistični verigi delujejo. Gradnja terminalov in druge infrastrukture na zalednih lokacijah je izjemno draga in tudi poslovno vprašljiva, če nimaš neposredne povezave z lastniki blaga, ki to infrastrukturo potrebujejo. Zato menim, da bo Jakomin pozoren, da njegova udeležba v teh projektih ne bo preveč kritično izpostavljena.

No, nekateri te "inland terminale" izredno hvalijo. Zapisani so tudi v koalicijski pogodbi in nekateri menijo, da lahko Slovenija le z njimi postane logistična platforma. Zakaj vas to ne prepriča?

Slovenija ima nekaj logističnih točk, ki so potrebne in opravljajo svojo funkcijo. Ena takih je Ljubljana, Maribor, lahko tudi Celje. Nikakor pa me ne bo nihče prepričal, da so Beltinci, Prekmurje ali Sežana take lokacije. Če bi bil jaz lastnik blaga, ne bi bil pripravljen plačati še enih dodatnih stroškov skladiščenja ali pretovora v Sežani. Ta strošek bo nekdo moral nositi in to bo po vsej verjetnosti Luka. Se pravi, da bo imela večje stroške ali, če hočete, manjši dobiček. Sežana za Luko Koper preprosto ne more biti logistična destinacija, ki bo povečala dobiček. Še manj pametno je taka središča delati v Romuniji ali na Slovaškem, kjer je Luka Koper za 10-odstotni delež v nekem logističnem podjetju odštela kar 25 milijonov evrov. Po drugi strani pa prodaja delež v Intereuropi. To zagotovo ni dobra strategija.

Uprava Luke Koper pojasnjuje, da bi rada prodala nekatere naložbe, med njimi tudi del Intereurope, ker potrebuje denar za gradnjo prvega pomola, garažne hiše in druge infrastrukture, ki je za pristanišče ključnega pomena.

Pristanišče res potrebuje novo infrastrukturo, vendar je prodaja 14-odstotnega deleža Intereurope ta trenutek nespametna odločitev. Cena delnice Intereurope je nizka in prodaja tega deleža zagotovo ne bo rešila finančnih težav Luke Koper. Glede na nakupno ceno bi bila to celo kapitalska izguba, zato je prodajo Intereurope treba preložiti za nekaj časa.

Ko ste bili vi direktor Luke Koper, ste delnice Intereurope kupovali in dosegli četrtinski delež v njej. Razmišljali ste celo o združitvi obeh podjetij v nekakšen globalni logistični servis. Vendar je ta zamisel nato padla v vodo.

Hoteli smo imeti strateškega partnerja, ki se ukvarja z logistiko in ki je dovolj močan tako v evropskem kot svetovnem merilu, da lahko vpliva na svetovne blagovne tokove. Takega partnerja smo videli v Intereuropi. S kapitalsko povezavo smo želeli ustvariti močno logistično organizacijo, ki bi vključevala tudi Slovenske železnice, vendar se to potem ni izšlo zaradi političnih razlogov. To zamisel so zrušili tisti, ki so se bali za svoja podjetja. Vsi vemo, da je bil Robert Časar prej direktor Feršpeda, zato niti ne preseneča, da je spremenil strategijo Luke Koper. Namesto da bi širil kapitalske povezave, je raje začel graditi lastne terminale v zaledju in kupovati druga podjetja. Se pa ne zaveda, da terminali brez ustreznih ljudi, ki imajo dobre poslovne povezave, ne bodo dajali dobrih rezultatov.

Danes niti Intereuropa ni več uspešno podjetje. Tudi tam so se nakopičile težave, nekateri se bojijo, da bo naložba v Rusiji finančno povsem pokopala podjetje.

Ta naložba v Rusiji je resnično tvegana in vprašljiva, zato bi bilo nujno, da se tudi z dogajanjem v Intereuropi začnejo ukvarjati ustrezne institucije. Ne samo kriminalisti. Za rusko naložbo je Intereuropa do zdaj odštela že 140 milijonov evrov, v enem letu pa so v Rusiji ustvarili le šest milijonov evrov prihodkov. Uprava nas sicer prepričuje, da bodo prihodki že v naslednjem letu desetkrat večji, vendar mene to ne prepriča. Kot mali delničar tega enostavno ne verjamem. Iz mojih izkušenj o delu v podjetjih, ki se ukvarjajo z logistiko, taki skoki enostavno niso možni, sploh pa ne ob današnji globalni recesiji v svetu.

Menite, da je treba zamenjati predsednika uprave Intereurope Andreja Lovšina, ki je mimo nadzornikov prekoračil pooblastila in bil zaradi tega celo kazensko ovaden?

Po moji oceni je v Intereuropi veliko mladih in izkušenih ljudi, ki bi Intereuropo lahko vodili bolje kot sedanja uprava.

Ali vam je sedanja oblast že ponudila mesto v kakšnem nadzornem svetu ali upravi?

Ne, nobene uradne ponudbe nisem dobil. Res pa je tudi, da sem se v zadnjih treh letih navadil lagodnejšega življenja in ne bi bil pripravljen sprejeti kakšnega posebno napornega dela v kakem nadzornem svetu, še manj v kakšni upravi. Bi pa s svojimi izkušnjami z veseljem pomagal kje na koprskem območju, kjer bi lahko s svojim znanjem zadeve morda obrnil v pravo smer.

Si torej želite postati nadzornik Luke Koper?

Kaj si želim in kaj ne, pravzaprav niti ni pomembno, saj mi morajo kaj takega sploh ponuditi. Če pa bi mi ponudili mesto nadzornika v Luki Koper, ne bi odklonil. To pa zato, ker mi ni vseeno, kaj se v Luki dogaja. Boli me, ko vidim žalostne obraze zaposlenih, ki prestrašeni hodijo v službo. Ker poznam področje dela, bi lahko kot nadzornik učinkovito nadziral delo uprave.

V nadzornem svetu Istrabenza je ostal vaš kolega Janko Kosmina, pa vendar je tam stanje precej skrb zbujajoče.

To drži. Čudim se Kosmini, da ni drugače ravnal, čeprav po drugi strani vem, da je Igor Bavčar menedžer takšnega kova, ki si ne pusti preveč podrobno gledati pod prste. Kljub temu nadzorni svet svoje odgovornosti ne more prenesti na druge. Tudi če niso bili pravočasno seznanjeni s poslovnimi odločitvami uprave, jih to ne opravičuje odgovornosti.

Kje je bila torej storjena največja napaka?

Največja napaka je bilo preoblikovanje Istrabenza v premoženjsko organizacijo, finančni holding, ki tako ali drugače premetava in prerazporeja premoženje. Že pri prvih potezah, ki jih je uprava Istrabenza naredila pri prodaji svoje osnovne dejavnosti, bi bilo treba drugače ukrepati. Tisto je bil začetek težav, trenutna kriza pa je le še dodatno pripomogla k slabi situaciji.

Kosmini se sicer vidi, da mu ni prav, kar se dogaja z Istrabenzom, pa vendar so njegove uradne izjave do uprave prijazne.

Tudi mene je izjava Kosmine po zadnji skupščini Istrabenza presenetila, ker poznam njegovo razmišljanje in poglede na vse postopke uprave Istrabenza, ki so drugačni od uradnih. Na njegovem mestu bi se že zdavnaj drugače opredelil. Če ne bi bilo drugih možnosti, bi sprejel osebno odločitev.

Mislite, odstopili kot nadzornik?

Gotovo. Če prideš v položaj, ko ti iz katerihkoli razlogov nekaj ni dovoljeno narediti, ti ne ostane drugega, kot da se umakneš. Kosmina je o odstopu tudi resno razmišljal. Napisal je celo odstopno izjavo, pa ga je uprava prepričala, naj tega ne stori.

Na kakšen način ga je prepričala?

Tega pa ne vem.

Torej Bavčar ni bil dobra izbira?

Ko je Kosmina iskal svojega naslednika, se je Bavčar kazal kot dobra izbira. Danes pa se mi predvsem postavlja vprašanje, ali je bila dobra Bavčarjeva strategija, ko je prestrukturiral podjetje. Imel je drugačno strategijo in filozofijo razvoja kot Kosmina. Ta strategija pa se mu očitno ni izšla, saj podjetje danes muči velika zadolženost. Če ne bi bilo krize, bi mu morda celo uspelo, v tem trenutku pa nisem preveč optimističen. Lahko samo upam, da ima kakšen dober rezervni scenarij in da se mu bo zadeva vsaj relativno dobro izšla.

Bavčarju grozi, da se bodo banke polastile Istrabenza.

Banke bodo zagotovo poskušale svoje terjatve zavarovati tudi na takšen način. Vprašanje je, kakšna je tržna vrednost nepremičnin, ki jih imajo podjetja. Če hočemo ohraniti delovna mesta, bi morali najti način, kako odkupiti slabe terjatve od bank. Morda bi vladi kazalo malo razmisliti tudi o tem. Seveda bi to veljalo le za podjetja, ki so resnično delniške družbe, ki imajo proizvodnjo in delovna mesta, ne pa tudi za finančne holdinge v zasebni lasti. Posledice morajo nositi tisti, ki so v to šli.

Kakšno je vaše stališče do tako imenovane tajkunske privatizacije, ki se je v času Janševe vlade začela z Mercatorjem, Istrabenzom, Pivovarno Laško?

To ni prav. Šlo je za kupčkanje in soglasje vlade, kar je zelo narobe. Menedžerje imamo zato, da odgovorno vodijo podjetja, ne pa zato, da lastninijo podjetja v svojem interesu. Tu bi morala vlada že pri prvem primeru energično ukrepati. Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da bi bilo treba zakonsko prepovedati menedžerske prevzeme podjetij. To so skušnjave, ki se nikoli ne morejo končati dobro ne za delavce ne za podjetja.

Danes je najbrž prepozno za taka svarila, saj so se posamezniki že polastili najboljših podjetij.

Žal imamo danes res tako situacijo in bojim se, da bodo ceno plačali tisti, ki za to niso nič krivi. Govorim predvsem o delavcih.

Se vam ne zdi, da je kriza toliko večja tudi zato, ker so banke financirale menedžerske odkupe?

V zadnjih desetih, petnajstih letih smo vsi živeli izobilju in prepričanju, da se nam ne more nič hudega zgoditi. Vsi smo bili premalo previdni. Premalo kritični. Premalo smo naredili za to, da bi bili pripravljeni na krizo. Vsi smo bili preveč požrešni, vključno z bankami. Zdaj je stanje boleče predvsem tam, kjer najemojemalci ne morejo vrniti tega denarja. Zavarovanje kreditov pa je tudi vprašljivo, ker so to zavarovali z delnicami lastnih podjetij, ki so na trgu veliko izgubile. Banke bodo zato najbrž zahtevala dodatna jamstva, vendar je vprašanje, ali jih bodo dobila.

To pa bo prizadelo tudi podjetja, ki denar potrebujejo za razvoj in bi bila sposobna plačevati kredite.

Gotovo. Globalno gledano je kriza v bančništvu prišla predvsem zaradi pogoltnosti pri financiranju nepremičninskih poslov. Banke so zdaj postale bolj previdne in vprašanje je, kako jih ponovno stimulirati, da bodo financirale proizvodnjo in podjetja. Vsaj tisto, kar je zdravo.

Na volitvah ste javno podprli Socialne demokrate, ker ste menili, da lahko bolje vodijo našo državo. Ste danes zadovoljni s tem, kar vidite?

Vsekakor je še prezgodaj, da bi dajali ocene o uspešnosti te vlade. Tako kot mnogi drugi pa imam tudi sam pomisleke glede kadrovskih potez predsednika vlade Boruta Pahorja. Te bodo zagotovo pustile grenak priokus pri volilcih in podpornikih SD.

Vlada je sprejela kar nekaj ukrepov za zmanjševanje posledic svetovne finančne krize. Bodo ti ukrepi dovolj?

Gre za ukrepe, ki lahko ublažijo krizo v posameznih podjetjih, ne zdi pa se mi, da bi ti ukrepi lahko bistveno spremenili krizno situacijo. Za korenite spremembe je potrebno mnogo več. Treba je pogledati, kako naj se oživi zunanji trg, saj je večina naše proizvodnje vpeta v globalne trge. Če na teh trgih ne bo prišlo do večjega povpraševanja po izdelkih, ki jih proizvaja in izvaža Slovenija, bodo težave toliko večje in dolgotrajnejše. Zato upam, da bo vlada resno zaorala v to krizno situacijo. Ima solidno ekipo in izkušene ljudi, ki so strokovno dobro podkovani. Računam, da se bodo uspešno soočali s težavami.

Na kakšen način?

Za dolgoročno stabilizacijo je treba še marsikaj narediti. Mislim, da bi se lahko zgledovali po Finski ali pa kakšni drugi državi, ki je v krizni situaciji pognala razvoj s pospeševanjem inovacij, pospeševanjem znanja in ustrezno državno pomočjo vsem tistim, ki so prišli z novimi strukturnimi idejami in pogledi. Edino to lahko tudi v Sloveniji požene prestrukturiranje slovenskega gospodarstva. Potrebujemo bolj moderno in sofisticirano gospodarstvo, ki ga ne bo zamajala vsaka sapica.

Pahor je napovedal, da bo država pomagala le podjetjem, ki imajo možnost preživetja in prestrukturiranja, ne pa tudi slabim podjetjem.

Strinjam se s predsednikom vlade, da ni smiselno dajati finančnih injekcij tam, kjer ni možnosti za ozdravitev. Država ni tu zato, da rešuje bolnike. Vsekakor pa bo država morala imeti pred očmi vse tiste, ki bodo izgubili delo. Tu bo država morala skozi socialne programe in pomoči prispevati bistveno več kot do danes in na tem področju bi se morala že danes resno lotiti dela.

Minister Vlačič se je najprej lotil problema Slovenskih železnic, kjer napoveduje kadrovske in organizacijske spremembe. Pred njim so to poskušali tudi številni drugi prometni ministri, pa niso bili uspešni. Pred leti ste bili nadzornik v Slovenskih železnicah in vam je problem najbrž dobro znan.

Slovenske železnice doživljajo usodo, ki si je niso zaslužile. Že v mojem času, ko sem bil tam nadzornik v začetku 90. let, so Slovenske železnice vodili politiki ali, bolje rečeno, predstavniki sindikatov in zaposlenih, ki so s pomočjo politike obvladovali vse vzvode, ki bi lahko kakorkoli ogrozili interese zaposlenih. Ti gospodje so še danes na teh položajih, vmes so se menjavali le direktorji, ki so morali oditi vsakič, ko niso izpolnili pričakovanj sindikalnih voditeljev. To je nesprejemljivo.

Pa mislite, da bo Vlačiču uspelo?

Vlačič tvega ponovno rušenje nove uprave, če mu ne bo uspelo doseči dogovora, da se ti gospodje umaknejo iz nadzornega sveta in sveta delavcev Slovenskih železnic. Skupaj bi morali poiskati ukrepe za sanacijo Slovenskih železnic, kar je mogoče narediti le z dobro strokovno ekipo v upravi in jasnim programom, ki bi ga morali podpreti tudi sindikati in delavci, četudi bi pomenil bistveno zmanjšanje števila zaposlenih. Če tega ne bo, bomo imeli ponovno nekaj ljudi v upravi, ki bodo morali izvajati želje sindikalnih voditeljev, to pa za podjetje ne bo dobro.

Zakaj je treba Slovenske železnice razbiti na tri podjetja?

Gotovo je treba slediti evropski direktivi, ki pravi, da je treba ločiti infrastrukturo od poslovnih priložnosti. To je bilo pred časom formalno že narejeno, vendar sta bivši prometni minister Janez Božič in njegov državni sekretar Peter Verlič zaradi pritiska sindikatov Slovenske železnice ponovno združila v enovito organizacijo. Sindikati so pritiskali, ker so se zavedali, da bi se z delitvijo podjetja tudi njihova moč bistveno zmanjšala. Upam, da bo Vlačič tokrat zadevo izpeljal do konca in tudi fizično ločil dejavnosti. Na čelo holdinga pa naj postavi upravo, ki ne bo pod vplivom politike. To je ključno.

Kaj pa drugi tir, od katerega je odvisen tudi nadaljnji razvoj Luke Koper?

To je neizpeta pesem. Namesto drugega tira naj bi dobili novo dvotirno železniško progo, ki bi povezovala tudi Trst in Koper, se pravi obe pristanišči. Projekt je dober, če ga bo mogoče realizirati. Gre za velik denar, ki ga bo v kriznih časih najbrž težko zbrati. Tukaj bi bil zagotovo dobrodošel strateški partner, o katerem je razmišljala že prejšnja vlada. Morda bi nemškim železnicam prepustili del Slovenskih železnic, da bi v zameno vložili v našo infrastrukturo.

Pred časom ste opozarjali, da se Luke Koper in Intereurope ne sme prodati za to, da bi se reševalo Slovenske železnice.

Še vedno trdim, da se Luke in Intereurope ne sme prodati zaradi Slovenskih železnic. Vsi vemo, da si Nemci želijo prost dostop do morja, da bi stisnili v kot avstrijske železnice. Slovenija ima tu ključno vlogo, saj ima zelo pomembno geografsko in prometno lego v Evropi. To je največja stvar, ki jo lahko trži in uveljavi kot tržno priložnost, saj bodo blagovni tokovi morali najti najbolj racionalno pot. Nemčija in Avstrija morata obvezno preko morske poti, bodisi s severa bodisi juga. Vemo, da so pristanišča na severu prezasedena, zato bi bilo smiselno čim prej povezati Luko Koper kot infrastrukturni objekt, Slovenske železnice, ki to infrastrukturo upravljajo, in Intereuropo, ki opravlja transport. To je mogoče narediti na več načinov, ni nujno le fizično povezovanje.

Podpirate potezo Slovenije, ki je Hrvaški prižgala rdečo luč za vstop v EU, ker ni hotela umakniti spornih dokumentov, ki po mnenju Slovenije prejudicirajo mejo med državama?

Taka poteza je povsem legitimna pravica slovenske države, ki je dolžna zaščititi svoje nacionalne interese, kot se je izrazil predsednik vlade Borut Pahor. Osebno mislim, da je bilo do zdaj premalo pogovorov in da niso bile izkoriščene vse možnosti, ki bi lahko pripeljale do dogovora. Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je treba biti strpen, vendar ne na način, ki bi nam dolgoročno lahko škodoval. Ne bi rad videl, da nas vsa Evropska unija obtožuje, da nismo kooperativni, da se ne znamo pogovarjati, da ne znamo poiskati rešitev. Verjamem, da je mogoče najti rešitev, čeprav se na prvi pogled zdi, da se nobena stran ne želi odpovedati svojim pogledom.

Je bil sporazum Drnovšek-Račan po vašem mnenju dober?

Sporazum Drnovšek-Račan je bil odličen, čeprav ga niso podprle niti vse slovenske niti hrvaške politične stranke. Hrvati so ga parafirali s figo v žepu, v Sloveniji pa so nekateri Drnovšku očitali, da je Hrvatom preveč popustil. Vendar je bil ta sporazum po mojem mnenju dober in škoda je, da se nam ni uspelo dogovoriti.

Ali bi imela Luka Koper lahko težave, če bi obveljala sredinska črta čez Piranski zaliv?

Sredinska črta čez Piranski zaliv za Luko Koper ne bi predstavljala resnega problema. Zagotovo bi bilo dobro, če bi bile stvari urejene in bi imeli koridor neposrednega dostopa na odprto morje, vendar moram reči, da smo imeli tudi doslej vedno zagotovljen izhod na odprto morje. Še takrat, ko smo bili v vojni, s tem ni bilo nobenih težav. Problem bi mogoče nastal v izjemnih primerih, če bi prišlo do vojne med državama. Prepričan sem, da se kaj takega ne bo zgodilo, če pa bi nam Hrvatje pri dostopu do odprtega morja postavljali kakšne izjemne pogoje ali zahteve, bi se še vedno lahko dogovorili z Italijo, s katero imamo dobre odnose.

Omenili ste dobre odnose med Slovenijo in Italijo, pa vendar Luka Koper pred leti v Trstu ni bila dobro sprejeta in je zaradi tega tudi propadel projekt sedmega pomola v tržaškem pristanišču.

Italije ne morete soditi po Trstu. Na državni ravni je sodelovanje med Italijo in Slovenijo dobro, v Trstu pa se stvari žal še danes niso spremenile. Zato še vedno rušijo vsakršne oblike sodelovanja med koprskim in tržaškim pristaniščem. Negativna izkušnja s sedmim pomolom v tržaškem pristanišču me je prepričala, da tržaška desnica gradi svojo eksistenco na protislovenstvu. Drugo je ne zanima, tudi če bodo Tržačani lačni.

Ali tega ne more spremeniti niti prijateljstvo med koprskim županom Borisom Popovičem in tržaškim županom Robertom Dipiazzo, ki sta pred kratkim podpisala namero o sodelovanju?

Popovič lahko podpisuje, kar hoče, vendar se bojim, da to nima nobenega vpliva na politično dogajanje v Trstu. Tudi mi smo podpisali pismo o sodelovanju, pa to ni spremenilo ničesar.

Banka Koper je zdaj popolnoma v lasti Italijanov, saj so Luka Koper, Intereuropa in Istrabenz pred dnevi prodali še svoje zadnje delnice. S položaja predsednika uprave Banke Koper se je poslovil tudi Vojko Čok. Prvi paket delnic je koprski trojček prodal še v času, ko ste bili vi na čelu Luke Koper. Imate danes kaj slabo vest?

Prodaja Banke Koper takrat še torinski banki San Paolo IMI je bila dobra odločitev in je niti danes ne obžalujem. Dala je zadostno garancijo za razvoj koprske banke in dovolj sredstev za nove naložbe v Luki, Intereuropi in Istrabenzu. V Banki Koper smo takrat ohranili 30-odstotni delež, ki je koprskemu trojčku v Banki Koper zagotavljal vpliv. Naši zanamci v teh treh podjetjih pa so storili napako, ker so prodali še teh 30 odstotkov, in zdaj tega vpliva ni več. To je po mojem mnenju slabo za koprsko banko in tukajšnje gospodarstvo. Težko je napovedati, kaj se bo zgodilo, saj ne vemo, kako bodo ravnali italijanski lastniki. To danes tudi ni več banka San Paolo IMI, temveč Banca Intesa, ki ima drugačne poglede na stvari.

Kolikor vem, ste se že ob prvi prodaji delnic Banke Koper dogovorili tudi za možnost prodaje drugega paketa.

Res je bila dana "put in call" opcija. Vendar so šli vsi pogovori v smer, da koprski trojček ostane lastnik Banke Koper. Nikoli ni bil govor o tem, da bi oni svojo "call" opcijo izrabili za nakup tega deleža. Zakaj so to naredili, ne vem. Najbrž pa je trojček prodajal zato, da bi prikazal lepše bilance, tu pa so verjetno tudi likvidnosti razlogi.

Pred časom ste dejali, da se ljudje bojijo iti z vami na kavo. Je danes morda kaj drugače?

Stvari so se po volitvah res spremenile. Zdaj me pokliče tudi kdo, ki me prej tri leta ni. Tudi kakšno novoletno čestitko več sem dobil. Pokličejo me tudi ljudje, ki so bili na drugi strani mojih političnih gledanj. Ljudje smo čudni, ampak taki smo. Težave imajo le še nekateri, ki so zaposleni v Luki Koper. Sedanja uprava namreč sumi, da jaz stojim za tem, da v zadnjem času v javnost prihajajo različne informacije o spornem poslovanju v Luki Koper. Kar pa seveda ni res. Zato nekateri zaposleni še vedno ne želijo z mano na kavo, ker se ne želijo po nepotrebnem izpostavljati.

Vas je po volitvah poklical tudi kdo od članov sedanje uprave Luke Koper?

Ne. Odkar sem pred tremi leti šel iz pristanišča, nisem govoril z nikomer iz uprave. Srečali smo se le na sodišču, ko sem uveljavljal odškodnino zaradi konkurenčne klavzule.

Takrat ste se poravnali in dogovorili, da nimate nobenih odprtih zahtevkov več. Ne oni do vas ne vi do njih. Pa je potem pred nekaj meseci prišla tožba, češ da ste leta 2005 oškodovali Luko Koper s prodajo delnic Autocommercea.

To je eden od načinov, kako Popovič dela. Ne da bi kdo karkoli vedel, je na sejo nadzornega sveta pripeljal odvetnika Francija Matoza in od nadzornikov izsilil sklep, da se me toži zaradi prodaje teh delnic. Izrabil je svoj položaj, da bi me oblatil, ker so se pojavile govorice, da bi na državnozborskih volitvah lahko bil njegov protikandidat. Podobno je grozil, ko so se pojavile govorice, da bom kandidiral za župana. S tožbo je v javnosti hotel ustvariti vtis, da sem lopov. Sam pa imam čisto vest. Ne čutim se prav nič krivega ali odgovornega, saj smo za Luko naredili dober posel.

Ampak očitno vas ima Popovič rad, če vašega odstopa z mesta občinskega svetnika nikakor noče dati na dnevi red.

(smeh) Tudi to so njegove kaprice. Mi smo tožbo vložili in zdaj čakamo, kaj bo. Odstopil pa sem že sredi poletja, ker Popovič na sejah mestnega sveta ne spoštuje niti kančka demokracije.