Novembra 2001 je bil v Pakistanu. Peljal se je na letališče, da bi se po mesecu dni vrnil domov, v Nemčijo, ko so ga pakistanski policisti zvlekli z avtobusa in ga za 3000 dolarjev prodali Američanom kot terorista. Prepeljali so ga v Afganistan in od tam v Guantanamo. Ko so Američani po nekaj mesecih ugotovili, da imajo pred sabo nedolžnega človeka, so ga hoteli izpustiti. Nemška vlada je možnost, da se vrne v Nemčijo, kjer se je rodil in živel vse življenje, zavrnila. Štiri leta kasneje se je za njegovo izpustitev zavzela Angela Merkel. Štiriindvajsetega avgusta 2006 se je vrnil domov. V modernem gulagu Amerike je preživel pet let.

Mislite, da bo novoizvoljeni predsednik Amerike Barack Hussein Obama zaprl Guantanamo?

Preden je bil izvoljen, je to obljubljal. Le upam lahko, da bo obljubo držal. Nikoli si sicer ni postavil roka. A Guantanamo je le eden od zaporov. Veliko je še drugih skrivnih krajev, ki delujejo pod okriljem ameriške vojske, Cie, FBI ali česarkoli že, kjer v imenu Amerike mučijo tuje državljane.

O svoji izkušnji v Guantanamu ste napisali knjigo Pet let mojega življenja. Kdaj ste se za to odločili?

V zaporu. Rekel sem si, da bom napisal knjigo, če preživim. Videl sem vse tiste ljudi, ki so bili ubiti pred mojimi očmi. Videl sem, kako ljudje v imenu demokracije ravnajo z drugimi ljudmi. Kako zapirajo otroke in razglašajo, da so zaprli teroriste. To je bilo treba razkriti. Zaporniki, ki so bili izpuščeni, niso vsi zdravi kot jaz. Nekaterim se je zmešalo, drugi so zboleli zaradi mučenj, ki so jih morali prestati. Vsi ne morejo govoriti ali pisati o tem, kar se jim je zgodilo. Jaz lahko. Zato je bilo pomembno, da sem to napisal.

Vas je strah, da se bo pozabilo, kar se je dogajalo in se dogaja v Guantanamu?

Na to se pozablja. Vseskozi. Drugače ne bi obstajal že sedem let.

Vi ste bili tam pet let. To je zelo dolgo. Kako ste preživeli ta čas?

Kmalu so Američani rekli: "Murat Kurnaz je nedolžen in gre lahko domov." Nemška vlada je rekla ne. Ker me niso hoteli sprejeti nazaj, so omogočili, da so me mučili še štiri leta. Nič niso imeli proti meni. Zato so mi prinesli papirje, na katerih je pisalo: "Nikoli več se ne bom z Al Kaido in talibani boril proti Ameriki." Rekli so, naj podišem. Nisem. Ker se nikoli nisem boril s talibani in Al Kaido. Rekli so, da me bodo pripravili do tega, da bom podpisal. Pretepali so me, skoraj teden dni mi niso dali hrane, niso mi dali vode, uporabljali so ženske... uporabljali so elektrošoke. Ko še vedno nisem hotel podpisati, so mi zvezali roke z verigami in me zanje obesili pod strop, ravno tako visoko, da se nisem dotikal tal. Vsakih nekaj ur so me spustili na tla, prišel je zasliševalec in me vprašal: "Boš podpisal ali ne boš?" Prišel je zdravnik, ki je preveril, ali sem še toliko pri sebi, da lahko nadaljujejo z mučenjem. Nisem hotel podpisati.

Kaj pa čas, ki ste ga preživeli sami?

Živel sem v zelo majhni kletki. Brez časopisov. Ničesar nisi mogel brati. Ni bilo revij, knjig. Bil je le Koran. Nobenih novic iz zunanjega sveta. Nisem vedel, da imam odvetnika. Ničesar nisem vedel.

Koga ste srečali v Guantanamu?

Bilo je veliko otrok. Tudi starih ljudi. Zaporniki so bili stari od 9 do 105 let. Najstarejši ni več videl in slišal, ker je bil tako star in bolan.

Ste se lahko pogovarjali s temi ljudmi?

Seveda. Čeprav smo bili za to kaznovani, smo se pogovarjali.

Kaj ste izvedeli o njih?

Večina jih je bila iz Evrope. Iz Italije, Španije, Bosne. Mnogi iz Anglije.

V katerem jeziku ste se pogovarjali?

Govorili smo mednarodno mešanico. Na začetku sem govoril le nemško in turško. Bilo je težko. Zato sem se začel učiti druge jezike. Naučil sem se uzbeško, farsi, angleško in arabsko.

Kaj se je v tem času dogajalo z vami? V knjigi zapišete, da se vam zdi, da vas Guantanamo ni zares spremenil.

Bil sem v situaciji, ko je bilo možno karkoli. Videl sem, kako so ljudi ubili. Nisem vedel, kaj bo. Vsak trenutek bi lahko šel domov ali bil ubit. Bil sem pripravljen, da umrem, ker je toliko ljudi umrlo pred mano. A nisem si govoril, da bom umrl, ker sem vedel, da obstaja tudi možnost, da me izpustijo, ker sem nedolžen.

Kaj vas je ohranilo pri zdravi pameti?

Vera. Sem musliman in v moji veri je potrpljenje izredno pomembno. Kot tudi, da ohraniš upanje. Vztrajal sem in izšlo se je.

Je bilo Američane, ki ste jih srečali v Guanatanamu, lahko sovražiti?

Nekateri so poskušali biti dobri. A tudi stražarjem, ki so hoteli biti prijazni, tega niso dovolili. Pravila so bila taka, da smo bili kaznovani oboji, tako oni kot mi, če smo začeli pogovor. Le preiskovalci so se lahko pogovarjali z zaporniki. Stražarjem so govorili, da smo najnevarnejši ljudje na svetu. Da smo profesionalni morilci, specializirani za to, da ubijamo Američane. Strah jih je bilo. Zato so z nami zares grdo ravnali. A nekaterim to ni bilo všeč. Ko so končali službo v Guantanamu in šli domov, so zapustili vojsko. Biti vojak ne pomeni, da mučiš ljudi. Guantanamo je bil povsem drug svet.

Bi živeli v ZDA?

Imam nekaj prijateljev od tam. Šel bom in jih obiskal. Vendar ne bi hotel tam živeti. Ne bi mogel. Je lep kraj. Za počitnice.

Pravite, da ne verjamete, da je kdo od zapornikov v Guantanamu naredil samomor. Trdite, da so bili ubiti. Zakaj?

Vem, kaj se je zgodilo. Ko so trupla prinašali iz celic, so imeli roke in noge zvezane. Usta so bila prevezana s kosom tkanine. Ne moreš si zavezati rok, nog in ust in se nato obesiti. Stražarji hodijo mimo celic na 20 ali 30 sekund. Pogledajo v vsako. Tam so kamere. Rekli so, da niso videli v celice, ker so bile zakrite. Ni nam bilo dovoljeno prekrivati ničesar! Če si to naredil, so poslali IRF (Immediate Response Force - enota za takojšnji odziv; te enote so znane po izredni brutalnosti, op.p.). Če bi si nekdo zavezal noge, roke in usta, bi za to potreboval čas. Ne gre. Pet let sem preživel v tisti kletki. Zelo dobro vem, kaj lahko narediš in česa ne moreš. Da narediš vrv iz rjuhe, potrebuješ čas. Težko je umreti, ker ni visoko. Vse skupaj bi moral narediti zelo profesionalno, pa še tedaj bi potreboval pomoč nekoga iz sosednje kletke. Ti, ki so umrli, niso imeli sosedov. Nihče jim ni mogel pomagati. Niso se mogli sami ubiti. Stražarji jih niso marali in so to naredili. Guantanamo je kraj, kjer ni pravil. Rekli so, da so se obesili. Prevezali so jim usta, da ne bi kričali. Roke in noge so jim zvezali, da se ne bi mogli upirati. In bili so obešeni.

Na ameriškem radiu ste sodelovali v oddaji, v katero je klical poslušalec in rekel, da vam ne verjame. Kako takšna izjava vpliva na vas?

Če ne verjame, potem ne verjame Cii, FBI in ameriški vladi. Vse te službe že dolgo trdijo, da sem nedolžen. Pet let so me preiskovali. Preiskovale so me turška, pakistanska in nemška vlada. Vsi so prišli do zaključka, da sem nedolžen. Tisti poslušalec ni poznal moje zgodbe. Ne krivim ga. Morda je bil eden od mojih zasliševalcev v Guantanamu. Kdo ve? Bila je radijska oddaja, vsak je lahko poklical in povedal svoje mnenje. Če bi prebral mojo knjigo, sem prepričan, da bi razumel.

Ste dobili kdaj kakšen dokument ali uradno opravičilo od ameriške ali nemške vlade?

Od odgovornih politikov nikoli. Do danes sem edini nekdanji zapornik, ki je pred ameriškim kongresom govoril o svoji izkušnji. So politiki, ki so se opravičili. A to so bili tisti, ki niso imeli nič s tem, da sem bil zaprt.

Zakaj ste edini, ki ste pričali pred ameriškim kongresom?

Moj primer je zelo jasen. Le nekaj mesecev po tem, ko so me zaprli, je bilo jasno, da sem nedolžen. Moral bi iti domov. A so me obdržali zaprtega. Nikoli nisem videl sodišča. Moj primer je zlahka uporaben tako na sodiščih zoper ameriško vlado kot v politiki.

Ste bili drugačni od večine v Guantanamu? So bili drugi manj nedolžni?

Bilo je zelo veliko nedolžnih ljudi. Težko rečem bolj ali manj nedolžni. Otroci, ostareli ljudje. Zanje vem, da so bili nedolžni.

So bili med njimi tudi taki, ki so bili zaprti, ker so res kaj zakrivili?

Trije zaporniki so, za katere vsi vedo, da so krivi. Nihče ne skriva, kdo je. Pripadniki talibanov so povedali, da so talibani in da bi ubijali. Da sovražijo Američane. Takih je bilo veliko, ko sem bil v zaporu v Kandaharju. A tam so nas ločili. Tisti, ki smo šli v Guantanamo, smo bili drugačni. Zoper nas niso imeli dokazov. A tudi če bi bili vsi v Guantanamu krivi, bi morali iti skozi kazenski postopek, morali bi nas postaviti pred sodišče in šele po sodni obravnavi bi lahko bili kaznovani. Ne moreš kar zapreti ljudi. Ne moreš jih mučiti. Petindevetdeset odstotkov zapornikov je bilo Američanom prodanih. Pet odstotkov so jih sami ujeli. Poznam jih. Med njimi je gospod, star 86 let. Bil je kmet v Afganistanu. Ne zna ne pisati ne brati. Nikoli ni hodil v šolo. Ničesar ne ve. Nič ne ve o politiki. Pravil je, da ima hišo v gorah, blizu gozda. Da pozna le svoj gozd in hišo. V gozdu je sekal les in živel v svoji hiši. Potem so prišli Američani s helikopterji in kamero. Aretirali so ga, ko se je vračal iz gozda. Na hrbtu je nosil drva. Snemali so. Ameriške specialne enote. On ni imel orožja. Trdili so, da lovijo talibane in da je on njihov pripadnik. Vse skupaj je skoraj smešno.

Kako razumete Guantanamo?

Zelo preprosto je razumeti Guantanamo. Je taborišče za mučenje. In gre za politike, ki lažejo ljudem. Zapirajo ljudi in jih mučijo, da bi nekaj podpisali, zato da bi svetu lahko rekli: "Poglejte, tu imamo teroriste." Strah jih je, da bi ljudje rekli, da je Amerika šibka. Zato so zaprli nedolžne, skrivali, kdo so, in jim preprečili vsak stik z zunanjim svetom. Da se ne bi izvedelo, da ne gre za terorista, pač pa za desetletnega otroka. Če bi imeli podpisane izjave, bi lahko svetu še vedno kazali podobo Amerike, ki je najmočnejša. Niso ujeli bin Ladna ali Mule Omarja... Zato so zgradili Guantanamo. Da so ga napolnili s komerkoli. Zato so ljudi kupovali po tri tisoč dolarjev.

Zakaj ima radikalni Islam danes tolikšen odmev?

Islam ne uči radikalnih stvari. Islam je religija miru. Napak je reči, da islam uči to radikalno držo. Veste, koliko muslimanov živi na svetu? Med milijoni so skupine, ki verjamejo stvari, ki niso blizu islamu. Predstavljajo se za muslimane. A to, kar ti ljudje počno, ni islam. Veliko norih stvari se dogaja. Ne morete vsega enačiti z islamom. Zakaj imajo radikalne ideje tolikšno moč? Ker si Američani ustvarjajo veliko sovražnikov. Poglejte Irak. Američani so šli tja in so še vedno tam, čeprav je jasno, da tam ni orožja, o katerem so govorili. Še vedno se bojujejo, še vedno ubijajo ljudi. Tam je majhen deček, ki so mu Američani ubili očeta. Nekoč bo odrasel. Če se ne bo mogel prek svoje vlade postaviti proti Američanom, se lahko zgodi, da se bo odločil za napačno pot, samo da bi se maščeval. Morda bo oblikoval skupino. Če bo rekel, da gre za islamsko skupino, bodo ljudje verjeli. Zakaj Slovenija nima sovražnikov? Ker ne gre naokoli in ne začenja vojn. Američani si gojijo sovražnike. Tudi z Guantanamom. Veliko je otrok, ki pišejo očetom, ki so tam zaprti. V pismih pravijo, da bodo ubili Američane, ko bodo odrasli in dovolj močni. Ne pravim, da je to prav. Lahko pa razumem te otroke. Že leta niso videli svojih očetov. Lahko razumem, da sovražijo Američane. Ne vedo, da je veliko tudi takih, ki poskušajo ustaviti to, kar počne ameriška vlada.

Vojna proti terorizmu je povezana z idejo o spopadu civilizacij. Je ta kdaj obstajal v vašem življenju?

Če govorite o evropski in islamski civilizaciji, potem gre to daleč v zgodovino. Že tedaj je med njima obstajal nesporazum, nerazumevanje islama. Danes se to nadaljuje zaradi napačnega pisanja medijev o terorizmu in njegovega enačenja z islamom. Vse je odvisno od tega, s kom govoriš. Kdo je človek, ki ga imaš pred sabo. Mnogi verjamejo, da islam nima nič s terorizmom, a so tudi ljudje, ki verjamejo nasprotno. Islam je stara religija, kot vsaka druga. Terorizem v Španiji ne pomeni, da so kristjani teroristi. Če bi to trdili, vam ne bi nihče verjel. O islamu pač mediji pišejo na tak način in ljudje začenjajo verjeti, da so v islamu teroristi dobrodošli. To ni res. Če je nekdo musliman in je nekje izvedel teroristični napad, to še ne spremeni vere. To ne pomeni, da je religija taka.

Ko ste pripovedovali, zakaj ste odšli v Pakistan, ste omenili tudi, da ste bili razočarani nad Nemčijo. Da ste izgubili veliko prijateljev zaradi drog. Kako danes razumete nemško družbo, v kateri živite?

Še vedno želim delati v tej smeri, pomagati mladim, ki imajo težave z drogami. To je nekaj, kar mi ne da miru. Imam dva mlajša brata. Vem, da mnogi moji sošolci danes živijo v groznih razmerah zaradi drog. Ko hodim po Nemčiji, vidim toliko ljudi, ki so bili zdravi, a imajo danes probleme z drogami.

Ste sami kdaj imeli težave z drogami?

Ne, nikoli.

Kako to?

Ker sem pri sedmih letih začel trenirati borilne veščine. Začel sem kaditi, ker so vsi moji prijatelji kadili. Najprej cigarete. Nato sem poskusil hašiš in take stvari. A ker mi je bil šport zelo pomemben, sem se vsakič, ko sem videl, da grem predaleč, ustavil. Se osredotočil na treninge. Kmalu sem nehal kaditi in piti alkohol. Nadaljeval sem s treningi. V prihodnosti si želim delati z mladimi. Rad bi jih učil borilnih veščin. Za moj primer mi ni mar. Delal bom, kar bi delal pred osmimi leti. S športom se želim boriti proti drogam. Ni važno, kdo so ti mladi. Želim jih spraviti z ulic in stran od drog. Pri meni je delovalo. Prepričan sem, da lahko pomaga tudi drugim. Če se ukvarjaš s športom, če zmagaš na kakšnem tekmovanju, ti to da moč in prihodnost. Upanje za prihodnost. Slabe stvari pustiš ob strani. V Nemčiji to zares potrebujemo. Veliko mladih se je zapletlo v kriminal, ker uživajo ali prodajajo droge. Gledajo ameriške gangsterske filme in mislijo, da so v gangsterskih vojnah. Igrajo se nore igrice. Če jim nihče ne pove, kaj je resnično, s tem nadaljujejo, dokler ne končajo v zaporu. Potem nikoli več ne dobijo službe in je vsega konec.

Še delate v ladjedelnici?

Ne. Odkar sem se vrnil, nisem več delal tam. Nimam službe. Težko je najti zaposlitev. Edini iz Nemčije sem, ki sem bil v Guantanamu. Vsi me poznajo iz medijev kot nemškega talibana. Ko slišijo moje ime, je konec. Nobenega opravka nočejo imeti z mano, še posebno, ko gre za delo. Tudi če lastnik tovarne ve, da sem nedolžen, me ne bo zaposlil, ker noče, da se zaposleni bojijo.

Omenili ste, da vas je policija aretirala in osumila, ko je izbruhnil požar v vaši soseščini. Se taki incidenti ponavljajo?

Da. Gre za majhne stvari, a se dogajajo.

Se počutite varnega?

Da, počutim se varnega toliko, kolikor se pač vsakdo lahko počuti varnega.

Mislite, da bo za vas kdaj dosežena pravica?

Mislite na odškodnino? Zelo težko. Tudi če bi obstajala možnost. V ZDA danes nekdanji zaporniki Guantanama ne moremo začeti postopka za odškodnino. A jutri bo nov dan. Nikoli ne veš.

Kaj vam pomeni pravica?

Samo besedo. Nobene zveze nima s tem, da sem bil v zaporu. Po vsem tem, kar sem videl, zelo dobro vem, kako politiki delujejo. Pravica je samo beseda. Da se ljudje počutijo sproščeno. V resnici delajo, kar hočejo.

Pišete, da se z družino nikoli niste pogovarjali o tem, kaj se vam je zgodilo.

Ne. Govorim pa o tem v javnosti. Doma me preprosto ne vprašajo.

Je to za vas težko?

Ne. Morda je težko za mojo mamo. Neštetokrat je bila z mano na intervjujih. Vse ve. Tudi podrobnosti. Ni ji treba spraševati, saj je vse slišala. Večkrat. Prebrala je ogromno stvari. Vse mame skrbi.

Njena vloga pri vaši izpustitvi je izredna. To je bil pravzaprav njen boj, ona je najela odvetnika. Se kdaj pogovarjate o tem?

Ne morem reči, da je dobro preživela teh pet let. Ko sem odšel, je bila zdrava. Danes je bolna. Ima povišan krvni tlak, pogosto ima glavobole, vrtoglavice, zbolela je za sladkorno boleznijo. Veliko je prejokala. Ni mogla jesti. Zbolela je, ker sem bil zaprt. Če kdo, bi odškodnino morala dobiti ona.