Na medmrežju najdeš vse: od blata do zlata

Wikileaks je prva prava atomska bomba informacijske dobe. Nemara tega v Sloveniji niti ne občutimo tako močno spričo razmeroma malega števila doslej obelodanjenih dokumentov. Na spletu jih je dosegljivih kakšnih tisoč od 250.000, kolikor naj bi jih ameriški vladi ušlo, in od katerih se doslej zgolj dve depeši nanašata neposredno na Slovenijo. Je pa že mogoče dognati, da poleg razmeroma škandaloznih odkritij dogodek odpira vrsto vprašanj, manj ponuja odgovorov. Pomislite: če se lahko nekdo dokoplje do tajne diplomatske pošte, kako enostavno je šele ukrasti slehernikovo elektronsko pošto!? Da, tudi vsa tista opravljava e-pisma, vroča ljubezenska, namenjena samo ljubčku, in podobno. Ali pa vprašanje verodostojnosti objavljenih informacij. Kot da je vse, kar je v nekem trenutku objavljeno na medmrežju, vredno zaupanja. Past, v katero so se v preteklosti že ujeli, recimo jim, resni mediji, in v katero se vse prevečkrat ujamejo vsi drugi - od šolarjev, ki učitelja vlečejo za nos, do bolnikov, ko svojemu zdravniku hitijo razlagati o medmrežni diagnozi dozdevnih simptomov.

Foto: AP

Toda stopimo korak nazaj. Kako izvedenci komentirajo razkritja diplomatskih dokumentov? "Wikileaks vidim kot pomemben korak k demokratizaciji področja zunanje politike in mednarodnih odnosov, ki je tradicionalno zaprto za širše sodelovanje zainteresiranih javnosti," je komentiral Simon Delakorda z inštituta za elektronsko participacijo. "Gre za lep primer strateške uporabe spletnih informacijsko komunikacijskih tehnologij pri širjenju informacij na globalnih ravni." Wikileaks, mimogrede, bi veljalo neposredno prevajati kot "hitro uhajanje". Informacij, kajpak. Wiki pomeni "hitro", leaks pa velja sloveniti kot "uhajanje". Nomen est omen, bi rekli latinisti. Ime ima pomen.

"Zdi se mi, da je zadeva za slovensko politično elito še posebno nerodna. Wikileaks je sicer objavil tudi druge ‚žgečkljive’ ocene ameriških diplomatov. Na primer, da naj bi imel turški premier Erdogan račune v tujini, ali da naj bi se Berlusconi dogovarjal za osebno provizijo pri pogodbi italijanske državne družbe ENI z Južnim tokom. Ampak te neprijetnosti so ameriški obveščevalci pobrali pri opoziciji, ki piše in govori še kaj hujšega. Slovenski nastop v Wikileaks izvira iz osebnih pogovorov premiera Boruta Pahorja z odpravnikom poslov, in slednji si ‚trgovanja’ najbrž ni izmislil," je razmišljal Mišo Alkalaj z Inštituta Jožef Stefan, ki pogosto komentira brez dlake na jeziku.

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)

Preglavice učiteljev

Medmrežje, tam objavljeni in povzeti podatki bržkone povzročajo nemalo preglavic učiteljem, ki težko vedo, kaj je delo učenca in kaj je preslikano z medmrežja. Jani Kovačič, imeniten slovenski glasbenik, v drugem življenju pa profesor filozofije na Gimnaziji Bežigrad, o tem razmišlja po svoje. Vprašali smo ga, denimo, kako medmrežje vpliva na delo dijakov. "Razlike med onimi, ki medmrežje uporabljajo za uvodno širitev obzorij, in onimi, ki ga uporabljajo kot potuho, so se povečale. To je opazno predvsem pri tujejezični maturi, kjer se kolegi iz vseh evropskih držav srečujemo s problemom verodostojnosti. Marsikje je težko odkriti, kdaj gre za dijakov prispevek, za povzetek, mnenje nekoga drugega, kdaj pa za kopijo." O Wikipediji: "Wikipedija je genialen inštrument. Dijaki lahko prek nje področje raziskovanja spoznajo hitro in učinkovito. Lahko raziščejo osnovne pojme in se seznanijo s snovjo. Vendar je težava, ker se na medmrežju dobijo tudi neverodostojni podatki. Napake najhitreje opaziš pri letnicah, potem pri zapisovanju imen... Podobno problematične so dijaške in študentske strani, na katerih dobivajo gradiva iz druge roke, saj gre večinoma za zapiske. Tam se napake sčasoma le množijo."