"Med najpomembnejše tehniške spomenike v Ljubljani sodijo mestna elektrarna, tovarna Rog, glavna železniška postaja, tudi šišenska in dolenjska, s tem, da je prva spomeniško zaščitena, drugi dve pa ne. Za Železniški muzej ve premalo ljudi, četudi je v njem veliko zanimivega. V Ljubljani bi našli kar nekaj dobrih primerov varovanja in ohranjanja tehniške dediščine, denimo mestno elektrarno in grajski vodnjak na gepelj. Pa tudi primere slabega ravnanja, kar velja za popolnoma zapuščen parni stroj pri nekdanjem Smeltu za Bežigradom, zanj ni nikomur mar," je povedal mag. Tadej Brate. Pojasnil je, da zakon o varstvu dediščine nalaga lastniku spomenika skrb zanj, problem pa nastaja tam, kjer ni jasno ali znano, kdo je lastnik. So pa še drugačni primeri, ko lastnik odneha iz različnih razlogov. Primer tega je opekarna Brdo, kjer so bile narejene raziskave že leta 1986. Stavba je propadala, lastnik se ji je odrekel, medtem se ji je podrla streha. Gre pa za enega pomembnejših spomenikov. V Sloveniji je bilo registriranih le približno 80 večjih opekarn in najmanj pol toliko manjših opekarn. Kljub tolikšnemu številu ni nobene več, z izjemo opekarne na Brdu in opekarne Pragersko, to sta dva redka primerka stare tehnologije. Tudi nekateri mostovi sodijo med tehniško dediščino. Eden najpomembnejših je litoželezni most, odlit v livarni v Dvoru pri Žužemberku, ki je bil sprva položen čez Ljubljanico tam, kjer je zdaj Čevljarski most. Tega je dal Plečnik ob poglabljanju struge leta 1931 spoštljivo prestaviti na Poljanski nasip, kjer stoji še danes. Mag. Tadej Brate pravi, da delujejo napovedi o ponovni prestavitvi tega mostu že kot razglašena lajna. "Že pred 15 leti sem predlagal, da bi ga postavili čez Ljubljanico pri Ribjem trgu, tam, kjer je zdaj brv. Ta most si zaradi svoje oblike in izdelave zasluži primernejše mesto, na mestu brvi bi se odlično vključil v to staro okolje, ki mu je Plečnik dal svoj pečat." O premični tehniški dediščini je povedal, da je stanje boljše, ker gre za manjše predmete, mnogi so v lasti zasebnih lastnikov, ki dobro skrbijo zanje. Omenil je ljubitelje starih avtomobilov, motociklov, koles, tramvajev, gasilske opreme, traktorjev itd. Pri nepremični dediščini je glavna težava v tem, da je razsuta po Sloveniji, večinoma v družbeni lasti, ohranitev te pa zahteva ogromno denarja. S tem problemom se srečujejo tudi drugje po svetu, ne samo pri nas. Zato je treba vsem, ki uspešno rešujejo tehniško dediščino, izreči pohvalo, tudi Ljubljani in še posebno Idriji, ki lahko velja za zgled ravnanja in pridobivanja sredstev za varovanje tehniške dediščine.