Senčne strani tehnologije
Program je poleg osrednje razstave medijske umetnosti z naslovom Temni gonilniki vseboval spremljevalne razstave, obsežen simpozij, večerne zvočno-vizualne performanse ter bogat video in filmski program. Od slovenskih umetnikov so v okviru razstave Laboratorija za elektronsko umetnost in performanse (LEAP) v centru mesta predstavili delo Sanele Jahić. Umetnica je imela v petek in soboto tudi performans slikanja z ognjem, ki ga je upravljala z brezžično senzorno rokavico. Gost okrogle mize o spletnem videu kot novi spletni umetnosti, ki je ena izmed številnih žanrov medijske umetnosti, je bil tudi Igor Štromajer. Udeleženci so obravnavali predvsem vedno bolj razširjeno uporabo Youtube videov v spletnih delih in nekatere druge primere spletnih videoperformansov in hekerskih intervencij v spletni prostor.
Razstava Temni gonilniki s podnaslovom Neprijetne energije in tehnološki časi je bila namenjena predstavitvi senčnih strani tehnoloških življenj. V luči jubileja je vsebovala dela iz celotne zgodovine medijske umetnosti, od fotografije Nikole Tesle z zunanjo tuljavo iz leta 1899 do nekaterih viškov kritike množičnih medijev, kot je na primer akcija kolektiva Ant Farm Media burn (Medijski zažig) iz leta 1975, v kateri so se v posebej zasnovanem vozilu zapeljali skozi gorečo steno iz televizorjev, ki so spektakularno eksplodirali. Za razliko od prejšnjih let, kjer so dela napovedovala prihodnje tendence v znanosti, umetnosti in družbeni kritiki, je tokratni izbor bolj varno povzemal trenutno stanje stvari. Novejša produkcija je bila maloštevilna, razstavljena so bila predvsem dela preverjenih imen na medijski umetniški sceni, ki se bodo nedvomno vpisala v kanon medijske umetnosti, kot je na primer tudi videoinstalacija Moja generecija tandema 0100101110101101.org, ki jo sestavljata raztreščen video in monitor, na katerem je zmontiran kolaž na spletu najdenih posnetkov ljudi, ki kričijo na računalnik in norijo, potem ko so izgubili igro proti računalniku.
Motnje in solidarnost
Tako v delih na osrednji razstavi kot pri spremljevalni razstavi z naslovom Labor Berlin 8, ki so jo v laboratorijskem delu sestavili stari znanci festivalov iz novoustanovljenega kolektiva Weise7, prepoznamo dve prevladujoči paradigmi: obravnavo motnje kot estetskega elementa ter estetizacijo in fetišizacijo tehnoloških orodij. Motnja, kakor v slovenščino prevajamo termin glitch, ki eksplicitno pomeni motnjo v računalniškem sistemu, je tu element, s katerim umetniki prikazujejo skeptičen odnos do funkcionalnosti tehnoloških orodij. Namesto da bi napake in motnje poskušali odpraviti, kot to počne večina uporabnikov, jih namenoma ustvarjajo in poudarijo do absurdne, včasih humorne, drugič nasilne oblike. Proizvajajo programe, ki so podvrženi stalnemu sesuvanju sistema, česar se uporabniki zavedo šele, ko pride do neskladja med njihovimi pričakovanji in realnim stanjem.
Na simpoziju je navdušil umetnik jon.satrom, ki je sprva ustvaril zelo nerodno situacijo, kajti nič, kar naj bi predvajal nekajtisočglavi množici, mu ni uspelo. A umetnik nas je le vlekel za nos. Na okrogli mizi o "motnjah, nalezljivosti in zafrkavanju (lulz)" je tovrstne potegavščine odlično postavila v družbeno-politični kontekst teoretičarka Gabriella Coleman, avtorica knjige o etiki in estetiki hekanja. Po svojem izvajanju je v dvorano povabila Anonymousa, ki se je vključil(a) v neposredni videoprenos in je bil(a) po besedah Colemanove primer "polisinhroničnih praks, ki so združene v eno anonimno solidarno entiteto". Značilnosti solidarnosti 99 odstotkov ljudi je analizirala tudi filozofinja Jodi Dean, ki je opozorila na nevarnost relativizacije pomena te nove oblike razrednega boja, kadar mediji poskušajo diskreditirati gibanje s tem, da ga poskušajo stlačiti v predale demokratičnosti in individualnosti.
