"Marketing?"

Točaj je bil videti miren, pogleda ni dvignil. Z vajeno kretnjo je med prsti zavrtel kozarec, ga obrisanega počasi odložil poravnanega v vrsto steklenine in segel po novem. Njegovo vprašanje je obviselo v zraku.

Karta na mizi ob peči je bila obstala sredi napovedanega trulpagata. Sredi štiha so iznad pahljač štrlele glave penzionerske trojice drobnih posušenih oči. Prejšnjo nedeljo je kovaču sosed zaradi babe s pipcem odrezal uho, pa je karta tekla dalje, brez kontre ali trule in radlci so bili obračunani, preden je bil kovač obvezan. Tokrat pa je bilo igre konec. Ljubljančan je na družbo naredil močan vtis.

Kot papir tanek ekran elegantnega prenosnika je osvetljeval obraz dekleta ob njem, zatopljenega v migetajoče podobe plešočih pikslov. Youtube, facebook, twitter, google, ichat, skype - pol ducata uokvirjenih oken v komolčarskem boju za svoj prostor na računalniškem namizju. Njeni prsti na tipkovnici, njegova roka za njenim pasom. Njunega hihitanja bi se naveličal vsak. Zdelo se jima je, da sta tam v kotu del svojega sveta. Mladeniču se niti sanjalo ni.

"Marketing?" je ponovil točaj. Govoril je zlagoma in brez zlobe. "Se opravičujem, slišal slučajno. Marketing, ste reku, kenede?" Vprašanje se je zdelo nedolžno. Obraz se je zdel prijazen.

Ljubljančanov nasmešek je bil napaka, sončna očala tudi. Dvignjena brada, navajena gledati zviška. Preveč samozavesti za premalo švica, povsod nepriljubljena kombinacija. Tudi na Igu.

"Ja, marketing. Mi smo največja oglaševalska firma v Ljubljani, razlagam punci. Sej ni kej narobe, al ja?" Oholost je bila mogoče nepotrebna, so mu razlagali kasneje. Omenjati Ljubljano tudi. Punca je vedela, on ne. Punca je bila domačinka. Punca je molčala.

"Preklete reklame!" se je zaslišalo s kartaške strani. "Pranje možganov," je zinil drugi. "Kapitalizem in laži," je siknil nekdo izza šanka.

"Gledam film, vsakih dvajset minut ena in ista reklama za isti audi in ena in ista reklama za vložke. Žena kupuje vložke vsak mesec, jest pa nimam za audi niti slučajno! Jebeš tak marketing, no! Kje je tu logika in zakaj hodimo na volitve, zaboga!" je izbruhnil eden od kartašev, očitno iskreno prizadet, in se takoj mrmraje sesedel nazaj v svoj stol, kot da bi mu bilo žal neprevidno preveč izrečenega. Kot človek, ki noče sejati slabe volje, raje jo bo ujčkal sam, raje se bo smilil sam sebi.

"Nič narobe. Smem?" Gostilničar odgovora ni čakal. Primaknil je stol in sedel zraven mladeniča ter se mu z zanimanjem zazrl v oči. "V teh krajih nam ni do reklame. V teh krajih razmišljamo s svojo glavo. V teh krajih ne maramo marketinga." Besede so padale mirno in resno.

"Brez marketinga ni razvoja. Ni ekonomije. Ni Evrope ne Amerike." Argument, odpredavan in prezentiran že stokrat, vsakič je izzvenel v aplavzu. Tokrat pa ne. Čudno, je prešinilo mladeniča.

"Vidiš, tule na vasi pa nismo Amerika in nočemo biti."

Kam je izginil točajev nasmeh? Why? So? Serioussss?… Kdo so ti ljudje in kaj počnem tu? Zakaj se je dekle presedlo? Kdaj so vstopili tisti trije, zakaj sloni eden na vratih, drugi pri oknu in kaj bo tretjemu tista biljardna palica? Mladenič si je zaželel biti drugje.

"No, jaz sam se v bistvu ne ukvarjam z reklamami." Brez odziva. "Jaz sem v bistvu programer za spletne strani in družabna omrežja. Programiram portale za medije in časopise." Mater, je suh zrak. "In spletne ankete," je še dodal. Po nepotrebnem.

Spet tišina.

"A nismo zaradi teh anket ravno volitve izgubili?" je presekal nekdo iz ozadja in se je z njim naenkrat usul plaz očitkov in zamer - zlobnih, frustriranih, obupanih in razpršenih… tisoč očitkov za tisoč problemov, vseh zbranih in naenkrat namerjenih v eno samo priročno žrtveno tarčo… Lejte ga, on je vsega kriv! Ljubljana kot Ljubljana, kaj pa!

"Kdo si je izmislil prekleti double recall, da mora človek tipkat, preden lahko bere? Halo? Zakaj se spletna stran ta in ta tako dolgo nalaga? Zakaj se mi sesuva firefox, kadar grem tja pa tja? Zakaj mi skačejo avtomobili po črkah? Čestitamo, zadeli ste ipad, kje hudiča je zdaj? Zakaj so povezave podrte? Kje so viri? Kaj je s flashem in zakaj se končno ne oženite z njim? Kdaj boste šli na ipad? Enkrat sem se prijavil, zdaj imam pa kilo spama vsak dan! Zakaj po elektronski pošti dobivam le slike viagre, tablet pa ne? Piano? Pet evrov na mesec? Bwuahahahaha! Zakaj mi ne deluje banka v brskalniku in zakaj se moram vpisat vsakič znova v ta in ta idiotski portal? Kdaj bodo mediji neodvisni in zakaj ne? Zakaj me ne pustite brati, gledati, poslušati?"

Ko se je nemir polegel, so odprli vrata, minuto fore imaš. Kot ranjena žival je stekel v noč, psi v laježu za njim. Šestdeset, devetinpetdeset, oseminpetdeset…