Cene ima običajne probleme slovenskega kriminalista: koristoljubna kazniva dejanja, ki jih zagrešijo ići ob strokovni asistenci slovenskega povzpetniškega sloja. S skupnimi močmi poskrbijo, da vse sledi kažejo prav nanje, a ne da bi Cene to opazil. Cene ima čisto svoje probleme, z izbrano slovensko kuhinjo si je bil že pridelal infarkt in vstal iz pepela, dandanašnji pa ga najbolj skrbi, da bi ga kdo tikal. Kar je razumljivo, ugled je krhka snov in na profesionalne vrline se Cene ne more zanesti. Na nekem poklicnem usposabljanju se je na izust naučil razlik med sadističnim in funkcionalnim umorom, a v praksi mu razlikovanje ne gre. Njegov "insight" je tako absolventka psihologije, kar je fino, ker lahko ob njej do izraza pridejo njegove osebne vrline, kot sta pokroviteljstvo in navada pridržanja vrat. To je take vrste roman, kjer ura v avli kliničnega centra najprej kaže 14.12, šele za tem promet do bolnišnice "poteka noro", zato Cene vključi sireno, da bi se inšpektorska delegacija prebila do kliničnega centra. Inovativni narativni postopek, porečete? Prav imate.
Čas je, da slovenski kriminalni žanr stopi iz javnega sektorja, med zasebne detektive ali do kakega pokvarjenega policista, ki bi lahko recimo rezal pico s škarjami ali bil kako drugače normalen.