Ob njej izstopa še Severa Gjurin, ki je ob spremljavi Chrisa Eckmana na kitari krhko odpela Not Dark Yet, ki kar kliče po objavi njenega solo albuma. Podoben klic sproži valeče se in hkrati odrezavo puščavsko rockanje Hic Et Nunc v One More Cup of Coffee (Valley Below), medtem ko je Zoran Predin v poskočni maniri gypsy swinga osvežil Mr. Tambourine Man. Če 6 Pack Čukur in Murat & Jose zadovoljivo križajo Dylana s hip hopom, je Katalena uvodni potencial Masters of War v vsem ustvarjalnem zanosu žal razbila z zvočnimi vložki in zaprašila stopnjevanje zlovešče repeticije.
Vzporedno z omenjeno kompilacijo, ki se je žal ne dobi v prosti prodaji, zainteresirani pa se za brezplačen izvod obrnite na ameriško veleposlaništvo, so Bobu za rojstni dan nazdravili tudi v Angliji. Pri neodvisni založbi Fat Cat je izšla kompilacija Younger Than That Now, katere donacija gre na račun mednarodne konfederacije Oxfam, za njen boj proti revščini in krivicam po svetu. Na dvojni kompilaciji je uravnovešeno zbranih kar enaintrideset imen. V os(p)redju je smetana aktualne britanske kantavtorske in folk-rock scene. Pod istim klobukom stojijo tako starejši in že priznani kot mlajši in še neuveljavljeni avtorji.
Tovrstne "tribute" kompilacije, na katerih izvajalci različnih generacij predelujejo pesmi svojih junakov, vzornikov ali prijateljev, imajo ob dobrodelnih namenih še pedagoško in transgeneracijsko recipročno vrednost - starejši se seznanjajo z mlajšimi glasbenimi rodovi, mlajši odkrivajo dediščino. Nekatere med njimi pa celo rušijo žanrske okove.
Na danes že antologijski kompilaciji The Bridge (1989) so alter glasbena imena osemdesetih let predelala pesmi Neila Younga in utemeljila njegov fenomen, ki se je kmalu razcvetel v času grunge evforije. Where The Pyramid Meets The Eye (1990) z obdelavami Rokyja Ericksona je v devetdesetih odkrila zapuščino pionirja psihedelije, tako skupine 13th Floor Elevators kot njegova solistična dela. V drugi polovici devetdesetih je kompilacija Twisted Willie (1996) z obdelavami Willieja Nelsona postavila skupaj akterje ameriške country glasbe in alternativnega rocka ter prispevala k novemu valu (alt)country glasbe.
Do danes se je nakopičila nepregledna plejada zbirk predelav in ne gre spregledati, da letos mineva trideset let od izida Amarcord Nino Rota, ki velja za eno prvih "tribute" kompilacij. Na njej je ameriški glasbeni producent Hal Wilner zbral imena, kot so Bill Frisell, Steve Lacy, Deborah Harry, Wynton Marsalis in Sharon Freeman, ki so reinterpretirala glasbo italijanskega skladatelja za Fellinijeve filme. Pod Wilnerjevo taktirko so sledile še kompilacije, posvečene Theloniousu Monku, Kurtu Weillu, Charlesu Mingusu, glasbi iz Disneyevih filmov, ki so bile vse pobuda za "tribute" kompilacije. Sodelovanje na njih ni samo izraz globokega spoštovanja do glasbenih velikanov, ampak tudi velik izziv vsakemu resnemu glasbeniku, saj je najtežje preseči original in mu vliti novega, izvirnega duha.
