Helena Klakočar (www.helenaklakocar.com) je diplomirala na oddelku za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, iz slikarstva in animiranega filma pa na Nizozemskem. Deluje na različnih področjih umetnosti in je (bila) aktivna v mnogih umetniških skupinah: Zzot, Divlje oko in Kolektiv Migrative Art. Njeni stripi so med drugim izhajali tudi v reviji Mladina, za album Nemirno morje pa je leta 2000 na mednarodnem stripovskem festivalu v Angoulemu (Francija), prejela nagrado Alph-Art za najboljšo knjigo tujega avtorja in posebno nagrado radia France Info.

Spadate med najbolj prepoznavne stripovske ustvarjalce z območja bivše Jugoslavije, pred kratkim pa so vaše stripe vključili tudi v antologijo Ženski strip na Balkanu (Fibra, 2010). Se vam zdi tovrstno razlikovanje na "ženski" oziroma "moški" strip smiselno?

Mislim, da je to neke vrste pozitivna diskriminacija. Spomnim se, kako me je pred leti, ko sem šele začela razstavljati svoje delo, razjezil članek v časopisu, v katerem je avtor posebej izpostavil dejstvo, da sem bila na skupinski razstavi edina ženska. Zdelo se mi je, da novinar mojega dela ni ocenjeval na enak način kot dela mojih moških kolegov. Njihova dela se je potrudil analizirati, na koncu članka pa je mene označil kot "predstavnico žensk", ob tem dodal še nekaj "spodbudnih" besed o mojem delu - vse skupaj je izzvenelo zelo pokroviteljsko - in na tak način zaokrožil tekst. Takrat me je to zares razjezilo, z leti pa sem ugotovila, da se zaradi takih stvari ni vredno jeziti. Tako me ne moti, da so moje stripe vključili v omejeno antologijo, prej nasprotno. Zdi se mi prav, da se prepozna ustvarjalni potencial ženskih umetnic, ki je bil dolgo zanemarjen, in se ga na celosten način tudi predstavi.

Kakšne pa so po vašem mnenju razlike med "ženskim" in "moškim" stripom?

Mislim, da se ženske avtorice pogosteje ukvarjajo z osebnimi, celo intimnimi temami, imajo bolj oseben pristop in so pri določenih stvareh pogumnejše. "Razlike" so po mojem mnenju vrednost, ki se je ljudje pogosto ne zavedajo. Nič ni narobe s tem, da si drugačen, da ustvarjaš drugačne stvari. Po mojem mnenju je zavedanje tovrstne "drugačnosti" pomagalo mnogim avtorjem - dokler je Joe Sacco ustvarjal stripe povsem ločeno od svojega novinarskega dela, ni to nikogar zanimalo, ko pa je kot edini stripar/novinar odšel v Palestino in o tem narisal strip, so ga začeli resno upoštevati. Sacco se je moral spomniti, da je novinar, ženske pa smo se morale spomniti, da smo ženske. Pomembno je, da se človek zaveda svoje drugačnosti, saj jo le tako lahko izkoristi v pravem trenutku.

Zakaj ste se odločili v strip preliti tako osebno temo, kot jo obravnavate v albumu Nemirno morje?

Katamaran, na katerem smo prebili prvo zimo v Grčiji leta 1992, je bil dolg le devet metrov in tako je bil edini prostor, kjer sem lahko delala, ozek prehod med svetilko in stopnicami za izhod iz kabine. Tako se je črno-beli strip na formatu A4 ponudil kar sam, saj možnosti za kaj drugega sploh ni bilo.

Ali ste omenjeni album ustvarili na podlagi dnevniških zapisov, morda skic?

Album Nemirno morje je moj dnevniški zapis, saj so v njem tiskani izključno moji dnevniški zapisi in skice. Moje življenje se je v času, ki ga opisujem v albumu, radikalno spremenilo in te spremembe sem hotela ujeti na papir, tako kot so se dogajale. Osnovno risbo sem naredila s svinčnikom, nato pa sem risbe do konca izrisala s črnilom. Risati neposredno na skice je bila stvar tedanjih razmer, ustvariti enostavno, skicozno risbo pa je bil moj umetniški statement.

V albumu uporabljate številne metafore, še posebno močan vtis pa pusti metafora ptice z odstriženimi krili.

To metaforo so navdihnili iskalci političnega in humanitarnega azila na Nizozemskem, ki morajo predati svoje potne liste in ne smejo zapustiti države vse do tedaj, dokler jim Nizozemska ne podeli državljanstva. Na to so nekateri prosilci čakali pet, deset ali celo več let, ob tem pa so bili seveda omejeni tudi kar se tiče priložnosti na trgu dela. Pred časom so dotični zakon spremenili in tako zdaj v treh dneh ocenijo možnosti za pridobitev azila in na tak način veliko več prosilcev takoj zavrnejo. Čeprav mnogi tujci mislijo, da so zdaj na slabšem, jim ta zakon v bistvu pomaga, saj zdaj ne prihaja več do takih zavlačevanj kot prej.

V albumu slikate precej sivo podobo življenja političnih beguncev. Ste imeli sami več slabih izkušenj kot dobrih?

Jaz v bistvu nisem "prava" begunka, saj sem z delom vezana na Hrvaško in sem pravzaprav bolj hrvaška umetnica, ki pogosto potuje in dela na Nizozemskem. Kljub temu osebno ne bi nikomur svetovala emigrirati, tudi kadar so zgledi doma slabi. V drugi deželi in kulturi človek hitro spozna, v kolikšni meri je odvisen od družbe in kako neuporabna je intuicija, kadar se moraš vključiti v tujo družbo. Tako kot povsod na svetu tudi na Nizozemskem obstaja več realnosti - ena je realnost, ki jo živijo domačini, druga pa realnost, ki jo živijo begunci z različnih delov sveta. Vsak ima svojo "Nizozemsko", če lahko tako rečem.

Kakšen je vaš pogled na multikulturnost, s katero se je še do nedavna tako rada hvalila Evropa, med drugim tudi Nizozemska?

Tudi Nizozemcem je jasno, da multikulturnost nima več neke prave vsebine. Za njih je multikulturnost nekaj podobnega, kot je bila za nas v bivši Jugoslaviji ideja o bratstvu in enotnosti, ki se je od prvega povojnega navdušenja spremenila v prazno parolo.

Multikulturnost je mlajša, a prav tako z javnimi sredstvi podprta ideja. Če razložim - mojega moža, ki je na začetku 80. let delal v zagrebškem gledališču Kugla glumište, so nenehno vabili v Amsterdam in mu ponujali delo v gledališču Dogtroep. Moj mož takrat ni šel v Amsterdam, sva pa kasneje izvedela, da je bila to stalna praksa oziroma strategija različnih nizozemskih institucij - s tem, da so v svoje institucije vabili tujce, so prejemali višja javna sredstva. Ta obrazec iz kulturniških krogov se je seveda ponavljal tudi v širšem kontekstu.

Stanje se je v zadnjih nekaj letih spremenilo, saj se napetosti, ki se ustvarjajo med domačini in tujci, uporabljajo predvsem za prodajo časopisov, večjo gledanost televizijskih oddaj in podobno. Tako je bilo tudi s populistom Pimom Fortuynom, ki je brez dlake na jeziku govoril tisto, kar je mislil, žalil svoje sogovornike, se kregal z novinarji in tako dalje.

Zakaj pa je po vašem mnenju strip, v katerem se ukvarjate z omenjeno problematiko, doživel tako dober sprejem pri bralcih in kritikih?

Mislim, da je razloge, zakaj je neko umetniško delo dobro sprejeto, drugo pa ne, včasih težko razložiti. V albumu opisujem tudi svojo prvo slikarsko razstavo na Nizozemskem, za katero sem ustvarila serijo slik različnih kamuflažnih vzorcev, ki jih nosijo vojaki na različnih vojnih območjih. Vsaki sliki sem dodala besedilo s fotografijami, ki sem jih našla v različnih časopisih, in na tak način poudarila, da vojna na Balkanu ni bila edina vojna, ki se je dogajala v tistem trenutku. Razlog, da razstava ni bila uspešna, je bil ta, da je publika pričakovala nekaj drugega in tudi promocija razstave ni bila najboljša.

Precej bolje pa je bil sprejet album Nemirno morje, čemur je po mojem mnenju botrovalo predvsem dejstvo, da je bil izdan v pravem trenutku in tako prepoznan kot nekaj svežega ter avtentičnega.