Po Plečnikovi klopi in "tisti zeleni klopci z vijugastim sedalom" iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, pa klopci z ravnim sedalom brez naslona ter klasični parkovni klopi s poudarkom na kovinskem elementu je zdaj šestčlanska komisija med 32 večinoma precej zanimivimi idejami izbrala novo ljubljansko klop.

Vrsta dobrih rešitev, toda...

Komisija ni imela lahkega dela, saj je vsaj 15 rešitev, ki so prispele na natečaj za novo klop, precej dobrih in tudi bolj ali manj ustrezajo smernicam in pogojem natečaja, kot so estetskost, likovna premišljenost, navezava na lokalno tradicijo, funkcionalnost, varnost, ergonomsko oblikovanje, sistemska uporaba v različnih okoljih in situacijah, cena in tako dalje. Številne rešitve pa je komisija označila za neustrezne za uporabo v javnem prostoru, saj so posamezni deli (kot na primer betonski podstavki) predimenzionirani ali pa v okolju učinkujejo kot premočan fizični in likovni poudarek. Zanimivo je tudi, da mnogi natečajniki v rešitvah niso upoštevali varnosti (ostri robovi, izstopajoči deli) in ergonomičnosti (onemogočeno spodvijanje nog pri sedenju in podobno). Nekatere ideje sledijo ljubljanski tradiciji, druge jo zaobidejo z visokotehnološkimi rešitvami, tretje pa so povsem nevtralne in tipske kot je, denimo, tudi izbrana rešitev štirih avtorjev.

Ljubljanska tradicija je pri izbrani klopi zastopana v materialih (umetni kamen in les kakor pri Plečnikovi klopi), kar pa je premalo za prepoznavno lokalnost in zgodovino, četudi po preprostosti in jasnosti spominja na ljubljansko oblikovalsko šolo šestdesetih let. Nagrajena rešitev je sicer v osnovi dobra in ima pridih modernistične preprostosti ter likovne uravnoteženosti med posameznimi elementi, oblikovalski presežek pa je v enostavnosti montaže, materialih, detajlih in simpatični ideji, da lahko umetni kamen uporabljamo tudi v zimskem času. Kljub temu pa gre za neizrazno klop, ki ne bo "obremenila raznolikega in nasičenega javnega prostora". Zdi se, da si je komisija v prvi vrsti zadala nalogo, da izbere poceni klop s preprostimi elementi, ki zagotavljajo največ možnih kombinacij in postavitev.

Neizrazita univerzalnost

Vendar pa je izbrana rešitev obenem dolgočasna, pa tudi ekološko vprašljiva (morebitno nabiranje smeti v lesenih režah na umetnem kamnu) in bo še najbolje delovala v parkih ali na Poti spominov in tovarištva, ne pa v mestnem središču. Središče mesta potrebuje nadgradnjo ljubljanske klopi z zgodbo in ne tipskega, nevtralnega elementa uličnega pohištva. Problem je torej v tem, da bi lahko zmagovito klop postavili v katerem koli mestu ker je tipska in sestavljiva in jo je mogoče kombinirati, pač pomeni univerzalno vrednost, kar ustreza logiki kapitala, da unificira krajevne razlike, s tem pa tudi ljudi spreminja v enoumne potrošnike. Menim torej, da si mestno središče zasluži klop, ki ima jasno povezavo z Ljubljano, pa naj bo to bolj ali manj tipska klop ali pa povsem unikatna in avtorsko oblikovana klop za natanko določen prostor v mestu. Na razstavi je mogoče videti tudi nekaj takšnih kot sta denimo klop z odtisnjenimi ritnicami v bronu ali lirična klop Urška; za prvo so na primer zapisali, da gre za zavestno umetniško provokacijo, pa čeprav bi lahko obe postali novi markacijski točki v našem glavnem mestu, enako, kot sta na primer Šuštarski most ali Robbov vodnjak.

V evropskih mestih so že zdavnaj nehali razmišljati tako ozko in kratkotrajno. Današnja mesta so usmerjena v produkcijo lastnih (umetniških) posebnosti, medtem ko meščanom nudijo le najboljše (cena ni pri tem vprašanje): interaktivno, zabavno in unikatno urbano pohištvo, s katerim se lokalno prebivalstvo tudi rado pohvali. To pa zato, ker sta urbano pohištvo in urbana skulptura (ta je iz naših mest sploh popolnoma izginila) trajno znamenje časa, v katerem sta nastala, in ne brezčasni dizajnerski izdelek. Vprašanje meje med dizajnom in umetnostjo je na splošno ena najbolj vročih tem danes; ne le na šanghajskem Expu, ampak tudi pri nas, recimo na bienalu male plastike v Murski Soboti in poleti na ljubljanskem gradu, kjer pripravljajo razstavo avtorskih kamnitih klopi.

Čeprav je zelo pohvalno, da je mestna oblast začela razmišljati o novi opremi mesta in s to razstavo v proces odločanja vpletla tudi meščane, pa so organizatorji žal izbrali prekratek in neustrezen čas predstavitve (med prazniki). V nasprotnem primeru bi se lahko med meščani in oblastjo razvila polemika ter plodno in dolgotrajno sodelovanje. Pravi korak v tej smeri bi bilo financiranje 15 prototipov razstavljenih rešitev, ki bi jih ponudili v uporabo meščanom. Pri vsem tem pa bi bilo dobro vedeti, kaj oblast namerava z novo klopco upam le, da ne bo nadomestila vseh obstoječih.