Priliko o ubogem in bogatem Lazarju, bolj znano pod naslovom Žabe, režiser Jernej Lorenci umesti v model gledališča v gledališču, kamor s svojo priljubljeno tehniko tokrat s prostorsko organizacijo in nekaj interaktivnimi potezami pritegne še publiko. Metagledališki prijemi se selijo tudi na področje načina igre, kjer se Igor Samobor (Točaj), Radko Polič - Rac (Lazar/Lazarus) in Pia Zemljič (Evica) diabolično suvereno sprehajajo po polju performativnih odmikov od tradicionalnih vlog, jih obenem že tudi (ironično) komentirajo in malone prehajajo v zasebnost; prav s tem pa paradoksno proizvedejo za-resnost.
Domišljena scenografska kulisa Branka Hojnika kot pomanjšanega (gledališkega) sveta zamaje koordinatni sistem ustaljene percepcije in Lazarju (oziroma sleherniku) odpre vrata v čud(ež)no doživetje, medtem ko ga samoborjevski hudič kot inscenator dogajanja zapeljuje v zgodbo z didaskaličnim slikanjem prividnega univerzuma - najprej zgolj s pripovedovanjem, nato pa še s prikazovanjem. Ubogi Lazarček se v tem svetu kaže kot brezvoljni stranski produkt determinističnega sveta, ki le vdano sledi Strniševim/Samoborjevim/ hudičevim navodilom za uporabo. Poigravanje s sočasnim prenosom uprizoritve na televizijske ekrane (malce blairwitchevsko) razkrije identiteto hudiča kot (zrcalno podobo) Lazarja samega in naznani prehod na psiho(anali)tično raven - kjer se Žabe vsakič znova izkazujejo kot hvaležno gradivo za obdelavo - s pomnoženimi posnetki (realnosti), ki v enotnost (samo)podobe vnašajo simulakrsko razliko. Lazar tako ugrizne v hudičevsko/lastno vabo fantazm(atsk)e (ženske) ter nato - razočaran nad nezmožnostjo udejanjenja tega ideal(iziranj)a - uboga njeno prošnjo in jo ubije, prav s tem, da ubije (konstitutivni del) sebe.
Smrtna rana je tako zadana in hudičevska moško-ženska celota se ne more več vzpostaviti, lahko le še ponavlja izvorni razcep in tavanje Lazarčka do Lazarusa (čeprav se Lorenciju tokrat njegovo privilegirano področje temporalnosti v izigravanju nekoliko izmika). Ko se tako Radko Polič iz zdaj že nič več ubogega in bogaboječega Lazarčka prelevi (podobno kot Evica v nikoli končanem odlaganju zelenih oblek) v bogatina Lazarusa s pomanjkljivo (za)vestjo, si - kot novi hudičevski nosilec avtorske funkcije in didaskalij kot mesta njene realizacije - iz vsemogočne pozicije denarja ustvarja svet po lastnih pravilih, se vehementno postavi nad hudiča in boga ter si pač vzame, kar mu pripada, žensko/Evo in (njeno) življenje, ter tako vzpostavi širši kontekst družbene problematike.
Gre skratka za uprizoritev z zavidljivim kreativnim nabojem - čeprav ne v vseh prizorih in ne vseskozi z enako močjo - ki tako rekoč iz nič in njegovim multifunkcionalnim preoblačenjem ustvarja paralelne oziroma zaporedne svetove v nenehnem spodmikanju točke oprijema in ustvarjanju vedno novih referenčnih kontekstov. Ob zlaganju interpretacijskega kalejdoskopa pa ji pravzaprav uspeva udejanjenje strniševske esence, ko tako fiziko kot njeno sestro metafiziko združi v edinosti pričujočnosti, ki se nato (samo)zrcali v neskončnost tudi v neučinkovitosti moralne lekcije makabrističnega plesa trojice.