Z upadom gospodarske aktivnosti, z manjšim "kolačem", razpoložljivim za delitev, pa postanejo ljudje veliko bolj občutljivi za razlike v prejemkih. Popolnoma razumljiva je reakcija posameznika, ki so se mu znižali že tako nizki prejemki ali je celo ostal brez službe, ko sliši o kakšnem visokem prejemku menedžerja ali premoženju lastnika. Takšne primere seveda hitro pograbi politika, da preusmeri razočaranje ljudi na manj ključne zadeve, svoje pa dodajo še mediji.

Nedvomno je prav, da se ekscesni primeri obravnavajo in tudi ustrezno ukrepa. Na žalost pa se potem to posplošuje, ustvarja napačen vtis o dejanskih razmerah in razmerjih, predvsem pa spregledajo konkretne številke, ki pogosto pokažejo drugačno sliko. Zato bi v tem zapisu predstavil nekaj konkretnih številk o strukturi porabe novoustvarjene vrednosti v Sloveniji in kako je le-ta razdeljena med posamezne deležnike. Najprej koliko od te dodane vrednosti dobijo lastniki kapitala in koliko prebivalstvo iz naslova dela, nato pa še kakšna je struktura prejemkov med zaposlenimi in menedžerji v podjetjih.

Nevaren negativni odnos do dobička

Za izhodišče bi vzeli leto 2007, za katero so podatki v celoti zbrani. Lahko bi sicer izhajali iz bruto družbenega produkta (33,5 milijarde evrov), a bi zaradi enostavnosti in lažjega prikaza uporabil samo nekatere ključne številke. Za poznavalce in strokovnjake s tega področja so lahko določeni seštevki nekonsistentni ali ne v celoti točni, vendar menim, da zadostujejo pravilnosti in namenu prikaza. Uporabil bi namreč vse prejemke prebivalstva iz naslova dela v širšem smislu na eni strani, na drugi pa prejemke lastnikov kapitala.

V letu 2007 so tako zaposleni in samozaposleni prejeli približno 11 milijard evrov neto prejemkov (poleg plač tudi druge neto prejemke iz delovnega razmerja, kot so na primer regres za letni dopust, nadomestila za prevoz ter prehrano ipd.). K temu je treba prišteti še 3,3 milijarde evrov pokojnin in 1,7 milijarde vseh socialnih nadomestil (to sicer izplačuje država, a iz pobranih davščin na plače). Skupnih prejemkov prebivalstva iz teh naslovov je bilo torej v letu 2007 okoli 16 milijard evrov. Na drugi strani pa so prejemki lastnikov kapitala, ki bi jih lahko merili kot povečanje (ali tudi zmanjšanje) njihovega premoženja, vendar je za to primerjavo bolj korektno upoštevati letne čiste dobičke vseh gospodarskih družb (vključno z bankami in zavarovalnicami). Teh je bilo za blizu 4 milijarde evrov. V letu 2007 je bilo tako na razpolago za delitve okoli 20 milijard evrov; od tega so dobili lastniki kapitala 20 odstotkov ali 4 milijarde, preostalih 80 odstotkov pa prebivalstvo za svoje delo (ali tudi nedelo - na primer nadomestila za zaposlene, otroški dodatki, boleznine in druga socialna nadomestila).

Je takšna delitev prava? Bi morali nameniti večji delež prebivalstvu (dvigu plač, pokojnin ter socialnih nadomestil) in manj lastnikom (seveda je tudi med njimi vsaj s polovičnim deležem zastopano slovensko prebivalstvo, ostali pa so država in tujci)? Če pogledamo delitev dodane vrednosti (upoštevaje samo dobiček in plače) v gospodarskih družbah od leta 2003, vidimo, da se je delež dobičkov v tem obdobju povečal s 15 odstotkov na kar 30 odstotkov. Iz tega bi lahko sklepali, da so si lastniki v Sloveniji v zadnjih letih "izborili" bistveno boljši položaj, in sprejeli sklep, da je to šlo v škodo zaposlenih. Vendar se moramo pri tem zavedati, da je bila donosnost kapitala v Sloveniji še pred nekaj leti izredno nizka (3,5 odstotka) in da se je do leta 2007 dvignila na dobrih 9 odstotkov.

Delež, namenjen za lastnike (delež dobička), se je torej v Sloveniji v zadnjih letih povečeval, a še vedno ni dosegel ravni, ki je značilna za razvite ekonomije. Kljub temu bi lahko ocenili, da je trenutno v Sloveniji struktura delitve med lastnike in zaposlene približno primerljiva z razmerami v svetu. Drugo vprašanje pa je, ali je to globalno pravilno, pravično, ali bi moralo biti drugače.

Preden poskušamo odgovoriti na to vprašanje, poglejmo še spremembe, ki jih prinaša gospodarska kriza. Za leto 2008 sicer še ni podatkov o poslovanju podjetij, a po prvih informacijah lahko ocenimo, da so se dobički znižali za okoli tretjino, na okoli 3 milijarde evrov, na drugi strani pa zbrani podatki kažejo, da so se tako neto plače kot tudi sredstva za pokojnine in nadomestila kljub temu povečali za okoli 10 odstotkov. Takšna gibanja se bodo nadaljevala tudi letos.

Čeprav se bodo v velikem številu podjetij plače lahko tudi znižale (do 10 odstotkov), bodo prejemki v javni upravi kar nekaj višji in enako tudi pokojnine ter druga nadomestila. Skupno rast prejemkov prebivalstva lahko za letos kljub krizi ocenimo na okoli 4 odstotke, prepričan pa sem, da bodo dobički podjetij padli vsaj še za tretjino. Razmerje delitve med prejemke prebivalstva in lastnikov kapitala se bo tako v Sloveniji letos spremenilo na okoli 90:10 odstotkov. Ob tem ni odveč spomniti, da so iz ustvarjenega dobička podjetja in banke (njihovi lastniki) v letu 2007 obračunali več kot milijardo evrov davka na dobiček (torej so prav tako davkoplačevalci) in da bo takšno znižanje dobičkov pomenilo tudi pol milijarde evrov (1,5 odstotka BDP) izpada javnofinančnih prihodkov.

Kot smo zapisali, so takšna gibanja približno primerljiva z gibanji v razvitih ekonomijah (vključno s situacijo v kriznih časih). Je pa na mestu vprašanje, ali ni donos na kapital globalno previsok. Stoletna povprečja kažejo, da so prejemki kapitala realno okoli 7 odstotkov na leto. Da se torej lastnikom v približno desetih letih premoženje podvoji (seveda na dolgi rok in v povprečju, v krajšem obdobju so povečanja lahko hitrejša, a prisotni so tudi padci). S stališča večje socialne pravičnosti bi bil tudi 3- ali 4 -odstotni realni letni donos popolnoma sprejemljiv in razliko sredstev bi lahko namenili drugim prejemkom (ki bi bili zato okoli 10 odstotkov višji). Na žalost pa to ni stvar dekreta ali zavestne odločitve kakega politika, temveč posega v samo bit delovanja ekonomije, je skupek ekonomskih odločitev posameznih udeležencev, in ta donos se pokaže kot neki dolgoročni ravnovesni rezultat.

Se pa v teh zahtevnejših gospodarskih in socialnih razmerah vse bolj krepita odpor in nasprotovanje kapitalu in dobičku, cene delnic še kar nezadržno padajo. Če gre samo za vprašanje tekoče delitve dodane vrednosti, to niti ni večji problem in lastniki v krajšem obdobju lahko tudi izgubljajo. Nevarno pa je nekaj drugega. Takšen negativen odnos do dobičkov, do prejemkov lastnikov kapitala pelje v smer, da se vlaganja v podjetja ne izplačajo več, da podjetništvo ni donosno, da nihče ni več pripravljen kupiti delnic ali vložiti novega denarja v podjetja. Pri tem pa se pozablja, da novo vrednost, zaposlitve, zaslužke za javno upravo lahko ustvarimo samo v podjetniškem sektorju. Da pa vanj vlagamo, da smo podjetniki, moramo vlagatelji ob vseh tveganjih v tem videti neki zanimiv donos - drugače je bolje denar naložiti v banko ali potrošiti. In če ne bomo ustvarili okolja, v katerem bomo zopet videli močan interes za vlaganja, za nove naložbe, za investicije, če ne bomo videli bodočih donosov in dobičkov, potem bo podjetništvo zamiralo in z njim tudi vsa družbena nadgradnja. Kakorkoli se nam v teh težkih razmerah zdi odveč vsak evro za dobiček ali lastnike, je to edina pot, da bo evrov zopet več, več za vse.

Drugi segment razdelitve, ki je prav tako predmet stalnih obravnav in negativnih zaključkov, so visoki prejemki menedžerjev, vodilnih v podjetjih in po splošnem mnenju zaradi tega nizki prejemki vseh drugih zaposlenih. Seveda so razlike v Sloveniji daleč od številk, ki jih spremljamo drugod po Evropi, kaj šele v Ameriki (sicer tudi nimamo tako velikih podjetij), vseeno pa je vsak izjemen primer predmet večtedenske razprave v medijih, parlamentu in gostilnah.

Pri tem je seveda razumljivo, da so za večino ljudi prejemki menedžerjev previsoki, posebno ker jih vzročno povezujejo s svojimi, nižjimi. Kljub temu bi si upal trditi, da so bili dosedanji prejemki vodilnih zaposlenih večinoma sprejemljivi, odraz rezultatov in vsekakor primerljivi z razmerami v tujini (prav rad bi videl, kakšne menedžerje bi za te prejemke dobili iz tujine, ko bomo iskali kvalitetne kadre tudi na širšem, mednarodnem trgu, tako kot je to običaj v drugih državah). Menim tudi, da je večina vodilnih v teh zaostrenih gospodarskih razmerah korigirala svoje prejemke navzdol in da bodo tudi nagrade zelo redke.

Se je pa tudi v teh razmerjih zanimivo nekoliko bolj poglobiti v številke, stopiti korak naprej od posplošenih trditev. Za izračun sem uporabil plače zaposlenih v Merkurju v letu 2008 (2400 ljudi, ki so bili lani zaposleni pretežni del leta s polnim delovnim časom). Po strukturi in višini so skoraj identične slovenskemu povprečju, na voljo pa imam več podatkov za natančnejšo analizo. Pri tem sem analiziral celotne povprečne mesečne neto prejemke zaposlenih, torej vse, kar posameznik dobi nakazano na svoj račun (neto plača, regres, nadomestila za prevoz in prehrano ter vse izplačane nagrade v tem letu).

Je milijon evrov veliko ali malo?

Povprečen tako izračunan neto prejemek je torej v Merkurju v letu 2008 znašal 1200 evrov na mesec. Vse zaposlene smo nato razdelili po višini prejemkov in 10 odstotkov zaposlenih z najnižjimi prejemki je prejelo povprečno 830 evrov. Brez zgornjih 10 odstotkov zaposlenih pa je najbolje plačani prejel 1660 evrov ali točno še enkrat več kot najmanj plačani. Med 90 odstotki zaposlenih je torej razmerje v prejemkih 1:2.

Na drugi strani pa imamo 10 odstotkov najbolje plačanih in seveda tudi ključnih zaposlenih. Med njimi so seveda moji prejemki kot predsednika uprave najvišji in lahko hitro predmet razprave o upravičenosti, a povprečje za vseh 10 odstotkov vodilnih znaša 2340 evrov. To pomeni, da je znašalo lani razmerje prejemkov med 10 odstotki najmanj plačanih zaposlenih in 10 odstotki najbolje plačanih 1:2,8. Verjetno se to zdi večini nemogoče, a takšna razmerja so podkrepljena z dejanskimi podatki in lahko rečem, da veljajo za vso Slovenijo. Da torej 10 odstotkov najbolje plačanih zaposlenih v povprečju ne dobi niti trikrat več od najmanjših prejemkov. Seveda so višje plače precej bolj obremenjene z davki (razmerje je 1:5,5), tako da je razmerje vseh stroškov dela, preračunano na posameznika, mesečno 1:3,7 (seveda razmerje med 10 odstotki največ in najmanj plačanih zaposlenih).

Zanimiv je izračun, če bi predpostavili, da bo razmerje med prejemki vseh zaposlenih v podjetjih (državi) lahko samo ena proti dve. Da bi torej vse neto prejemke, večje od omenjenih 1660 evrov znižali na to višino. V primeru Merkurja to pomeni, da bi lahko ob enakih stroških dela (zanemarjam davčni vidik) vsem zaposlenim povečali prejemke za 5,5 odstotka, ob vzpostavitvi razmerja 1:3 pa za 2,5 odstotka. Toliko je torej prostora, če v podjetjih uvedemo uravnilovko v delitev plač. To sicer ne opravičuje nenormalno visokih prejemkov, a na žalost tudi znižanje vseh višjih prejemkov ne omogoča pomembnejšega povišanja plač socialno bolj ogroženim.

Kot sem napisal že na začetku, je razumljiva jeza ljudi, ko se jim dnevno servira neobičajno visoka izplačila posameznikom. Na žalost pa se to potem zlorablja za postavitev teze, da bi lahko z odpravo teh nesorazmerij zagotovili precej višje prejemke vsem zaposlenim. Izračuni kažejo, da to na žalost ni mogoče, da bodo višja izplačila ljudem mogoča samo ob dobrem poslovanju podjetij, ob postavitvi kompetentnih ljudi, ki bodo ta podjetja znali uspešno voditi (glede na usmeritve o višini plač lahko računamo samo na domače). In kakor nam se zdi odveč vsak evro za dobičke, se bomo morali sprijazniti tudi z njimi, če bomo želeli ohraniti gospodarstvo in interes za vlaganja. Pri sami delitvi pa se moramo tudi zavedati, da s še tako visoko plačo (privatni lastniki si je tako ne izplačujejo, ker je davčno preobremenjena - imajo druge vire davčno bolj zanimivih prejemkov) nihče ne ustvari kakega večjega premoženja. To izhaja vedno iz drugih naslovov.

Naj zato navedem še en podatek o mojih neto prejemkih zadnjih dobrih dvajset let v vodstvu Merkurja, v času, ko smo zaposlili skoraj 4000 novih sodelavcev, ko smo povečali prodajo za 7-krat in povečali vrednost premoženja lastnikov s 50 na 500 milijonov evrov. Skupna neto izplačila plač in nagrad od leta 1998 do 2008 so znašala približno milijon evrov. Veliko za nekoga, ki se prebija s 500 evri mesečne plače, dovolj za brezskrbno življenje, a daleč od tega, da bi si s tem lahko ustvaril kako premoženje. Je pa zanimiva primerjava tega zneska:

- tolikšen znesek smo na primer nakazali sosednjemu kmetu za 6000 kvadratnih metrov veliko njivico,

- toliko je lahko zaslužil nekdo, ki je ob lastninjenju vložil v delnice Merkurja 50.000 evrov in vse, kar je moral narediti, je bilo, da je zaupal v našo firmo,

- ne bi pa teh prejemkov primerjal s prejemki uspešnih podjetnikov, čeprav mogoče ne bi bilo tako bogokletno.