Japonska nataliteta je tako nizka, da bo njihova populacija leta 2050 predvidoma štela komaj tretjino današnje, toda Japonci so tako ksenofobični, da zapravljajo premoženje za razvijanje robotov, da bodo skrbeli zanje, ko bodo stari in slabotni, namesto da bi uvažali Filipince. Za demagoge, populiste in nacionaliste povsod po svetu so priseljenci pripravni grešni kozli za probleme nacionalne države in njenega zatona v dobi globalističnega kapitalizma. Niti Slovenija priseljencem ne olajšuje življenja.

Kot priseljenec v Sloveniji ne bi nikoli preživel, če ne bi bilo ljubeče pomoči družine Mlinarčič. Prispel sem tik pred božičem in za božič so mi prinesli klobase in hren. Ko je bila moja hiša leta 2005 poplavljena, so me poklicali na Hrvaško in me obvestili o razdejanju. Ko sem se čez šest ur vrnil domov, so že z lopatami odmetavali blato iz moje hiše, kar je bilo dejanje ljubeznive solidarnosti, ki ga ne bom nikoli pozabil. Pomagali so mi, da sem uredil stvari, našel serviserje, in prevedli uradna pisma, ki mi jih je pošiljala vlada. Prav tako so se mi pridružili, ko sem šel na upravno enoto in se moral spopasti z birokracijo.

Zaradi njihove pomoči in tudi pomoči drugih sem se počutil del vasi. Čeprav nikakor niso bogati ljudje, so me sprejeli v svoje domove in svoja življenja in mi dajali občutek, da sem dobrodošel. Pravijo, da sem lahko srečen, da imam tako dobre sosede, in strinjam se s tem. Toda če izvzamem svojo bližnjo okolico, moje življenje priseljenca ni lahko.

Če hočete vedeti, kakšen je občutek, če si priseljenec v Sloveniji, si predstavljajte, da ste neskončno dolgo nastanjeni na modernem letališču, kakršen je londonski Stansted, in boste približno razumeli, kaj to pomeni. Takoj ko stopite skozi vrata, prenehate biti oseba in postanete stvar, ki jo je treba obdelati. Letališča so totalitarni prostori. Na letališčih nimate nobene svobode. Sprejeti morate svoj status objekta (v tem primeru potnika), ki se mora brez odklonov držati eksaktnega scenarija, kajti vsako uveljavljanje vaše subjektivnosti bo privedlo do tega, da se boste preobrazili v drugačen tip objekta, v kriminalca, bodisi terorista ali načrtovalca "zračnega napada". Na letališču vas nihče ne upošteva, dokler ne pridete na vrsto, in potem morate brezhibno slediti rutinskim postopkom.

To je popredmetenje, trenutek, ko se razmerje ali proces preobrazi v abstrakcijo, z drugimi besedami, v stvar. Postali ste vozovnica, potni list, računalniška datoteka, vsebina obrazcev, ki jih izpolnjujete, in vsebina datotek, ki jih hranijo o vas. Odtujeni ste od tega, kar ste v resnici, samemu sebi postajate tujec.

Na letališču je vsakdo migrant, in to ne samo v dobesednem smislu, kot nekdo, ki se premika iz enega kraja v drugega, ampak precej globlje. Ste tudi Drugi, tisti potencialno nevaren tujec, s katerim se ljudje merijo in vzpostavljajo svojo identiteto. Domorodci so tisti ljudje v uniformah, ki postavljajo vprašanja.

Dokler se držim svoje vasi, se počutim doma, toda zunaj teh ozko začrtanih meja se počutim kot potnik, ki je za šest let obtičal na letališču, v čakalnici za prihode. Moj postvareli tuji status priseljenca se vsak dan znova potrjuje bodisi s pozornostjo birokracije ali z novimi poznanstvi.

Tukaj birokracija nikomur ne olajša življenja. Zaradi neverjetne nesposobnosti birokracije v povezavi z njeno aroganco so stvari, ki bi morale biti preproste, celo za državljane obupno zapletene. Za migrante pa še toliko bolj. Zaradi njihove neposvečenosti v posebnosti sistema, ki jo spremlja popolna odsotnost informacij v drugih, neslovenskih jezikih, je zanje nerazumljiva. Priseljenec je soočen z ukazom, naj sledi pravilom, ampak nikakor ne more dognati, čigava so ta pravila. Zelo podobno kot K. iz Kafkovega Procesa je priseljenec objekt v grozečem in zagonetnem procesu.

Skromna podkupnina? Ne v Sloveniji!

Živel sem v drugih deželah, kot so Turčija, Sirija in Ljudska republika Kitajska, vendar nikjer nisem srečal tako indiferentnega in do priseljencev sovražnega sistema kot v Sloveniji. Čeprav v nobeni od teh držav nisem imel izkušnje, da bi bila njihova birokracija posebno učinkovita, so vse tujcu tako ali drugače pomagale in ga vodile med Scilo in Karibdo predpisov. Nekje so bili to samo dvojezični obrazci, drugje se je našla prijazna oseba, ki je odigrala vlogo vodiča. V nekaterih primerih je že skromna podkupnina pognala stvari v tek. To tukaj preprosto ne deluje.

Nekaj primerov v podkrepitev teze:

Od priseljencev se pogosto zahteva, da predložijo "potrdilo, da v svoji domovini niso bili kazensko preganjani". V ZDA in nekaterih drugih državah ne obstaja noben urad, ki bi lahko izdal takšno potrdilo. Lokalni uradniki na upravni enoti samo debelo gledajo, ko izvejo za to.

Prvo dovoljenje za bivanje mora izdati slovenski konzulat v priseljenčevi domovini. Veliko uradniškega dela za izpolnitev prošnje se lahko opravi samo v Sloveniji, potem pa na primer slovenski konzulat v Washingtonu potrebuje tri mesece, da obdela izpolnjene prošnje.

Američani (in drugi) morajo pridobiti slovensko vozniško dovoljenje v letu dni po tistem, ko so postali rezidenti, kar zahteva preizkus znanja praktične vožnje. Prometni predpisi so na voljo samo v slovenščini.

Državljani držav zunaj Evropske unije, ki hočejo kupiti nepremičnino, morajo oddati prošnjo na ministrstvo za pravosodje, ki se nato odloči na podlagi tega, ali ima slovenski državljan enako pravico do nakupa nepremičnine v domovini kupca. V ZDA ni nobenih omejitev pri lastništvu nepremičnine. Potreboval sem dve leti, da sem izpeljal nakup hiše.

Šel sem skozi te in druge postopke, ki so preveč številni, da bi jih lahko vse omenil, toda brez družine Mlinarčič in nekaterih drugih (od katerih ni nihče strokovnjak) bi bil popolnoma izgubljen. Kazni za neizpolnitev pogojev vključujejo kazenski pregon, deportacijo ali izgubo posesti. Zaradi teh groženj si vedno v strahu, da bo kakšen dokument umanjkal, in ko se zadnji rok oddaje grozeče približuje, imaš občutek, da samo en napačen korak, prav tako kot na letališču, lahko vodi v katastrofo.

Na letališču Stansted so pravila jasno izražena, ponavljajo se do odvratnosti. Tukaj so pravila zakrinkana, zelo se je treba potruditi, da jih uganeš.

Toda ni samo birokracija tista, ki priseljenca postvarja; vsakodnevno ustvarjanje poznanstev in družabna srečanja so v enaki meri uspešni v tem, da se priseljenec počuti kot stvar. Prva srečanja z ljudmi pogosto privedejo do tega, kar nekateri moji priseljenski prijatelji imenujejo "vprašanja". Takoj ko sem razkrinkan kot tujec, moji novi slovenski znanci pri izpraševanju sledijo skoraj nespremenljivemu vzorcu.

Prvo vprašanje: Od kod prihajate?

Pravilen odgovor: Ime vašega rojstnega kraja, po možnosti naj bo zelo znano, na primer New York.

Napačen odgovor: Če boste navedli katero koli bolj zapleteno ime, se vprašanje ne bo zadovoljilo z geografskim izvorom, ampak bo vrtalo naprej.

Drugo vprašanje: Zakaj ste prišli v Slovenijo?

Pravilen odgovor: Ker je očarljiva dežela z vsemi svojimi geografskimi posebnostmi.

Napačen odgovor: Zapri gobec, prekleti firbec.

Tretje vprašanje: Zakaj ne znate slovensko?

Pravilen odgovor: Ker je najtežji in najbolj zapleten jezik na svetu.

Napačen odgovor: Vsak tukaj govori angleško, razen tistih na upravni enoti.

Napačni odgovori lahko izzovejo nevšečnosti in vprašanja so vedno o meni in so lahko zelo osebna, iz mojega kulturnega okolja. Ima me, da bi napisal povzetek osebnih informacij, ki bi ga razdelil v takšnih situacijah in se tako izognil duhamornemu zasliševanju. Včasih se zdi kot policijsko zasliševanje, kot bežen pogovor s tujcem na zabavi. Ko pa zmanjka vprašanj, ko je vrednost tebe kot tujca z vidika radovednosti iztrošena, se lahko zgodi, da te bo tvoj izpraševalec ves preostali čas, ko bosta še skupaj, ignoriral.

Včasih sem ustavljal študentom štoparjem na poti od Ljubljane do Celja, vendar sem odnehal prav zaradi takšnih zasliševanj. Vprašanja dejansko povečajo socialno distanco, s tem ko priseljence opominjajo, da so tujci. Zakaj ne moremo govoriti o vremenu? Ali o politiki? O nečem, kar si lahko delimo, o nečem, kar imamo skupnega? Redko se to zgodi, ko pa se zgodi, ko se nekdo dejansko poskuša zaplesti v pogovor z mano kot osebo in me ne obravnava kot kak odtujeni objekt, mi srce utripa od vznemirjenosti. Mogoče sem pretirano občutljiv in me imajo za takšnega, toda mnogi moji priseljenski prijatelji imajo podobne izkušnje in se podobno odzivajo. Ne dogaja se samo meni.

Sprejeti s sovražnostjo

Najbolje je torej poskušati biti neviden, ne pritegovati pozornosti s svojo tujostjo, prav tako kot na letališču. Tukaj je bolje, da te kot tujca ignorirajo, kot pa da kot tujec zbujaš pozornost. V Sloveniji ne podpirajo drugačnosti. Pred vstopom v Evropsko unijo so morali imeti tujci zelene registrske tablice na svojih avtomobilih. Tako zaznamovan s Kajnovim znamenjem je bil moj avto vedno znova predmet vandalskega izživljanja, s prerezanimi gumami, popisan z grafiti, z ničkolikokrat zvitimi brisalci. Na cesti so me vozniki poskušali izriniti s ceste. Ko sem kolegom v Celju povedal, kaj se mi je zgodilo, so dejali: "Oh, to je zato, ker so mislili, da si čefur." Način, kako so to rekli, je namigoval na to, da so ti ljudje naredili samo napako, ne pa da so storili nekaj slabega. Ko sem dobil bele registrske tablice, se je to nemudoma nehalo.

Malo priseljencem se uspe izogniti čakalnici za prihode na metaforičnem letališču. Razen če nimaš kakšne posebne vozovnice, na primer slovenskega zakonskega partnerja, nimaš nobene možnosti, da zaobideš zaporo. Medtem ko nacionalisti in drugi vedno znova zahtevajo od priseljencev, da se vključijo v slovensko kulturo in sprejmejo slovenske običaje, ni nobenih možnosti, da bi priseljencu to uspelo, tudi če bi bilo v človekovi moči, da se odpove lastni kulturni identiteti. Priseljenci so sprejeti s sovražnostjo, ali pa sploh niso sprejeti. Niti ni nobenih javnih ali zasebnih programov, ki bi priseljencem pomagali, da se vključijo. Tujcem so socialna vrata zaprta, zaklenjena in zastražena s hudimi psi.