»Zelo smo razočarane, težko je zdaj kaj pametnega povedati. Ponosna sem na soigralke, ki so na vseh tekmah dale vse od sebe. Na žalost se ni izšlo po naših načrtih. A moramo dvigniti glave, verjamemo, da bo jutri bolje,« je po porazu z Ukrajino, s katerim so slovenske odbojkarice predčasno končale svojo pot na evropskem prvenstvu, povedala Saša Planinšec, kapetanka slovenskih odbojkaric.
»Tako v drugem kot v tretjem nizu smo imeli možnost, da ga dobimo. Žal smo naredili napake, v tretjem nizu tudi jaz, ker sem zmedel igralke, ko sem želel menjati. Ukrajinke so bile v odločilnih trenutkih bolj zbrane, težko najdem kakšne druge besede. Tako je pač življenje, lahko pa rečem, da smo naredili dva, tri korake naprej. Igrati na enaki ravni kot Ukrajina ni lahko, a žal ti koraki niso zadostovali,« je svojo kapetanko dopolnil Marco Bonitta, ki je slovensko izbrano vrsto prevzel lani in se tako kot letos soočal s številnimi odpovedmi. Prav odpovedi, ki so v slovenski ženski reprezentanci že stalnica, so njena največja težava. Čeprav nima pomena govoriti o tistih, ki jih ni, ne moremo mimo tega, da v Gentu recimo ni bilo Eve Mori, zagotovo najboljše slovenske organizatorice igre, Lane Ščuka, ki je letos z Lodžem osvojila naslov poljske državne prvakinje, Sare Hutinski, ene najboljših slovenskih blokerk, korektoric Nike Markovič in Darje Eržen, če naštejemo le nekatere.
Na letošnjem evropskem prvenstvu so, kot se je slikovito izrazila 20-letna sprejemalka Lorena Lorber Fijok, slovenske odbojkarice svoj vlak zamudile. Zanje so bile usodne lastne napake. Na vseh tekmah, ki so jih izgubile, s Poljsko, Belgijo, Srbijo in Ukrajino, so jih naredile veliko več od nasprotnic, prav tako so bile slabše od njih pri sprejemu in v napadu. Vse pohvale si zaslužijo za igro v bloku, več pa bi morale, če bi želele presenetiti še katero od ekip, narediti tudi za svoj začetni udarec. Toda od ekipe, ki ima v povprečju le 21,8 leta, je težko pričakovati, da bo v najbolj kritičnih trenutnih posameznih nizov igrala zrelo in brez napak.
Da slovenske odbojkarice v prihodnosti ne bi več zamujale vlaka, bo treba narediti vse, da se reprezentančnih akcij udeležujejo vse najboljše slovenske odbojkarice. Tudi tiste, ki jih tokrat iz takšnih in drugačnih razlogov ni bilo. Predvsem pa bi bilo treba pozabiti na vse zamere. Nekaj podobnega je bilo pred več kot desetletjem v moški reprezentanci. Danes le malokdo ve, da je Slovenija na svojem prvem EP v Ostravi leta 2001 igrala brez takrat svojih dveh najboljših odbojkarjev Jasmina Čuturića in Gregorja Jerončiča in tudi na prihodnjih nekaj tekmovanjih je bilo vsako leto veliko odpovedi. Do trenutka, ko je bil, če nekoliko poenostavimo, Tine Urnaut tisti, ki je soigralce znal prepričati, da je igrati za reprezentanco v prvi vrsti čast, hkrati pa tudi priložnost za dokazovanje, in da se da tudi na tak način priti do močnejših klubov v tujini. Od takrat v njej ni več odpovedi. Ali je tudi v slovenski ženski odbojki katera od igralk, ki bi lahko bila Tine Urnaut?
Za olimpijske kvalifikacije, ki bodo od 16. do 24. septembra v Lodžu na Poljskem, je že prepozno, toda v prihodnosti bo še veliko tekmovanj. Ne nazadnje bodo po Parizu naslednje olimpijske igre leta 2028, ko bo večina teh igralk v najboljših igralskih letih, zato bo resnično treba narediti vse, da bodo še vedno na voljo reprezentanci. Pa tudi, da odbojkarice ne bodo prehitro končevale kariero, a to je že druga zgodba.
