V smučarskih tekih so v Planici prevladovali norveški tekači, ki so pobrali vseh šest zlatih kolajn (po tri sta osvojila Simen Hegstad Krueger in Pal Golberg), ob tem pa še štiri srebrne in dve bronasti kolajni. Najbolj zadovoljni so bili v ženski konkurenci v švedskem taboru, saj so njihove tekačice prišle do štirih zlatih kolajn, treh srebrnih in štirih bronastih. Najboljša posameznica je bila Ebba Andersson, ki je v soboto zmagala tudi na 30 kilometrov klasično, medtem ko je 20 kilometrov daljšo moško preizkušnjo dobil Golberg.
Slovenski tekaški nastopi na letošnjem SP so bili v glavnem daleč od srednjega svetovnega vrha. Brez Anamarije Lampič, ki dela novo kariero kot biatlonka, kolajna ni bila dosegljiva. Izidi Eve Urevc, Anje Mandeljc in Mihe Šimenca so bili sicer spodbudni, saj so vsi po vrsti dosegali svoje najboljše uvrstitve na SP. Predvsem Urevčeva v skiatlonu in Šimenc v sprintu bi bila z malo sreče lahko višje uvrščena. Tako je bila najvišja slovenska uvrstitev med posameznicami 20. mesto Urevčeve na 10 kilometrov v prosti tehniki, med posamezniki je bil Šimenc v sprintu 22. Urevčeva in Anja Mandeljc sta bili v ekipnem sprintu osmi. »Smo približno tam, kjer smo pričakovali, da bomo. Škoda za padca Urevčeve v skiatlonu in Šimenca v sprintu, saj bi bili lahko še bolj uspešni. Pohvaliti velja tudi ženski ekipni sprint, saj sta Anja in Eva sploh prvič tekli skupaj, dober je bil tudi nastop moške štafete, ki je bila enajsta. Vse to so rezultati, ki pomenijo spodbudo za nadaljnje delo,« je prepričan Nejc Brodar, pomočnik slovenskega glavnega trenerja Ola Vigna Hattestada.
Slovenski smučarski tek ima z nordijskim centrom v Planici, tu sta še Pokljuka in Rogla, sicer dobre pogoje za treninge, vendar težava nastane, ko pride do prestopa iz mladinske v člansko konkurenco, kjer je osip največji. Nekateri nekdanji slovenski reprezentanti opozarjajo, da je to težava, ki se vleče desetletja, zato bi bilo dobro posnemati smučarske skoke, kjer so vzpostavili sistem, ki deluje brezhibno.
Nekaj podobnega ali še bolj to velja za nordijsko kombinacijo, kjer je zaostanek za svetovnim vrhom še večji. Izjema je le Ema Volavšek, ki je v Planici z 12. mestom dosegla najboljši slovenski izid. V zadnjih 26 letih smo imeli v tej panogi kar tri svetovne mladinske prvake. Vsi trije nato v članski konkurenci, razen izjemoma, Roman Perko s petim mestom na SP leta 1997 in Marjan Jelenko s sedmim mestom leta 2013, niso več posegali v svetovni vrh. Še več, Vid Vrhovnik, ki je bil mladinski svetovni prvak leta 2018, je pred letošnjo sezono celo prenehal s tekmovanjem. Na smučarski zvezi se bodo morali odločiti, kako in kaj naprej, da ne bo životarili in bili odvisni od posameznikov. »Več kot imaš tekmovalcev, lažje prideš do kakovosti, toda pri nas se pojavi težava po koncu srednje šole, saj se večina odloči za študij ali pa gredo v službo,« opozarja Goran Janus, ki je na čelu slovenske nordijske kombinacije že četrto leto.
