Emil Zatopek se je rodil kot sedmi otrok v družini in odraščal v skromnih razmerah. Sprva ni kazal posebnega zanimanja za šport. Njegovo prvo srečanje s tekom je bilo skorajda naključno. Pri šestnajstih letih so ga v tovarni obutve Bata, kjer je delal, prisilili, da sodeluje na tekmovanju. Najprej ni bil zadovoljen, saj je dejal, da ni dovolj pripravljen na tek. Trener ekipe ga je zato poslal na pregled k zdravniku, ki je potrdil, da je z njim vse v redu in da lahko tekmuje. Na koncu je med približno 100 tekači zasedel drugo mesto. Po tekmovanju se je pridružil lokalnemu atletskemu klubu in začel resno trenirati. Takrat je tudi oblikoval svoj program treniranja, ki ga je razvil po zgledu legendarnega finskega tekača Paava Nurmija. Bil je eden prvih, ki je začel izvajati intervalne treninge. Pri 22 letih je bil že večkratni državni rekorder.
Na prvem maratonu do zlatega odličja
Po vojni je začel tekmovati tudi na najvišji ravni. Na evropskem prvenstvu leta 1946 v Oslu je zasedel peto mesto v teku na 5000 metrov, vendar je bil to le začetek njegove izjemne kariere. Na svojih prvih olimpijskih igrah leta 1948 v Londonu je zmagal na 10.000 metrov in bil drugi na 5000 metrov, kjer je v hudem neurju zaostal le za Gatonom Reiffom iz Belgije. V svoji karieri je postavil svetovni rekord v teku na 5000 metrov, 10.000 metrov, 20.000 metrov, 25.000 metrov in 30.000 metrov ter v teku na eno uro. Leta 1950 je postal evropski prvak v obeh najdaljših tekih na stezi. Na naslednjih olimpijskih igrah leta 1952 v Helsinkih je dosegel nemogoče in poleg obeh najdaljših razdalj na stezi zmagal še v maratonu. Pri vseh zmagah je postavil nov olimpijski rekord. Najbolj dramatično je bilo v teku na 5000 metrov, kjer je bil v krogu pred koncem še četrti, nato pa je zadnji krog odtekel v času 57,5 sekunde in prehitel vse pred seboj.
Za nastop na prvem maratonu v njegovem življenju se je po dveh zlatih kolajnah na igrah odločil v zadnjem trenutku. Njegov načrt je bil, da sledi takratnemu svetovnemu rekorderju, Britancu Jimu Petersu. Po petnajstih hitrih kilometrih je Zatopek vprašal Petersa, kaj si misli o tekmi do tega trenutka. Izmučen Britanec je bil začuden in mu je odgovoril, da je tempo prepočasen, ter upal, da ga bo s tem umiril. V tistem trenutku je Zatopek pospešil. Na koncu je zmagal s prednostjo več kot dveh minut pred Argentincem Reinaldom Gorno, Peters pa je odstopil. Leta 1954 je na evropskem prvenstvu v Bernu v Švici osvojil še dve kolajni, zlato na 10.000 metrov in bron na 5000 metrov. Na naslednjih olimpijskih igrah v Melbournu je želel ubraniti zmago v maratonu, vendar si je na treningu poškodoval dimlje in bil za šest tednov hospitaliziran. Trenirati je začel takoj naslednji dan, ko so ga odpustili iz bolnišnice, vendar nikoli več ni prišel na staro raven. Ravno zaradi te poškodbe in slabše priprave je v maratonu zasedel šele šesto mesto. Leto za tem je končal kariero.
Zelo dobro premagoval bolečino
Njegova tehnika teka je bila zelo zanimiva in povsem v nasprotju s tistim, kar je veljalo za učinkovito. Njegova glava se je ves čas zibala in obračala, obraz je imel spačen od napora in bolečin, telo je nihalo z ene strani na drugo. Med tekom je pogosto zelo na glas sopihal, tako da sta se ga je oprijela vzdevka »Češka lokomotiva« in »Emil Grozni«. Ko so ga vprašali o njegovi obrazni mimiki, je dejal: »To ni gimnastika ali umetnostno drsanje!« Poleg tega je treniral v vsakem vremenu, po snegu ali blatnih poteh in ponavadi celo v nerodnih delovnih čevljih namesto v tekaških copatih. Včasih je tudi nosil težke jopiče in tako treninge naredil še težje. Znal je zelo dobro premagovati bolečino, kar najbolje opiše njegov nasvet drugim: »Če ne moreš več, pojdi še hitreje.«
Emil Zatopek je bil poročen z Dano Zatopkovo, prav tako uspešno športnico, ki je osvojila zlato kolajno v metu kopja na olimpijskih igrah leta 1952 in srebrno leta 1960. Oba sta bila rojena istega leta in celo na isti dan. V njuni zvezi se sicer ni rodil noben otrok, a bila je trdna in medsebojno sta se podpirala. Ko je na olimpijskih igrah osvojila zlato kolajno le nekaj trenutkov po slavju svojega moža v teku na 5000 metrov, je Emil želel nekaj zaslug za njeno zlato in je na njeni novinarski konferenci dejal, da jo je navdihnila njegova zmaga. Dana je takrat odgovorila: »A res? No, potem pa pojdi in navdihni še kakšno drugo punco, da vidimo, ali lahko vrže kopje 50 metrov daleč!«
Po koncu atletske kariere se je Zatopek soočil z izzivi političnega sistema na Češkoslovaškem. Zaradi svoje podpore praški pomladi leta 1968 je bil politično izgnan in prisiljen delati v rudniku urana ter kasneje kot smetar. Ko je delal kot smetar, so ljudje želeli namesto njega pobirati smeti, zato ga je oblast poslala na podeželje kot geologa, kjer je kopal luknje za drogove. Leta 1990 ga je Vaclav Havel rehabilitiral in popravil krivice. Emil Zatopek je za posledicami kapi umrl 22. novembra 2000 v Pragi. Njegova zapuščina se odraža tudi v številnih priznanjih in nagradah, ki jih je prejel po smrti. Njegova filozofija je še danes živa v številnih programih za treniranje vzdržljivosti.
