Organizatorji 33. olimpijskih iger moderne dobe gledalcem na vsaki večji prireditvi v znak spoštovanja, ker so kupili drage vstopnice, pred začetkom tekmovanj pripeljejo enega od največjih zvezdnikov v posamični športni panogi. V četrtek zvečer je denimo pred finalom mnogoboja, kjer so bile vse oči uprte v ameriško telovadko Simone Biles, svoje olimpijske spomine v dvorani Bercy delila Nadia Comaneci, ki smo jo navdušeno poslušali v družbi nekdanjega slovenskega šampiona Aljaža Pegana, člana izvršnega odbora Mednarodne gimnastične zveze. Dvainšestdesetletna Romunka je na olimpijskih igrah leta 1976 v Montrealu in štiri leta kasneje v Moskvi osvojila pet zlatih kolajn. Včeraj pa je prvi dan bojev v atletiki na stadionski francoski ponos Stade de France prvi vstopil Bob Beamon. Legendarni 77-letni ameriški skakalec v daljino, ki je na igrah leta 1968 v Mehiki poletel neverjetnih 890 cm.

Slab slovenski uvod

Pričakovanja so se na začetku atletskih bojev uresničila. Stadion v Saint-Denisu na severu Pariza je bil že v dopoldanskih kvalifikacijah razprodan do zadnjega kotička. V dolgoletni poročevalski karieri smo dopoldan podobno vzdušje na velikih atletskih prvenstvih doživeli le pred dvanajstimi leti na olimpijskih igrah v Londonu. Zato športniki, ki se zavedajo svojega poslanstva, lahko v Parizu resnično občutijo, kaj pomeni biti olimpijec, saj so vzdušja na vseh olimpijskih prizoriščih zares nepozabna.

Od slovenske atletske reprezentance je tovrstne občutke prva doživela 24-letna debitantka Lia Apostolovski. Skakalka v višino ima na velikih članskih tekmovanjih neverjetno statistiko, saj se je na vseh dosedanjih, z izjemo lanskega evropskega dvoranskega prvenstva v Carigradu, uvrstila v finale, največji uspeh pa je doživela letos, ko je bila tretja na dvoranskem svetovnem prvenstvu. Ljubljančanka si olimpijskega debija v rezultatskem pogledu ne bo zapomnila v najlepši luči. Rezultati so kazali, da dviga formo pred Parizom, tekma leta pa, da je bila povsem razglašena. Po preskočeni začetni višini na 183 cm je trikrat podrla letvico na 188 cm, blizu uspehu pa je bila zgolj v zadnjem poskusu. Za uvrstitev v finale je zadostovalo preskočenih 192 cm, česar je najboljša slovenska skakalka v višino nedvomno sposobna.

Muke srbsk​e najstnice

»Verjamem, da bom po nastopu v Parizu boljša tekmovalka, saj sem doživela pozitivno izkušnjo, ki je ne bom nikoli pozabila in od katere se lahko veliko naučim. Ponosna sem, da sem postala olimpijka, kar je lep dosežek v življenju,« je poudarila Lia Apostolovski ter ocenila svoj nastop: »Glede na pripravljenost sem lahko razočarana. Nisem našla pravega občutka za tek v zalet. Ker se ukvarjam s tehnično disciplino, težav ni moč reševati na silo, medtem ko sem bila preveč neučakana. Kljub temu sem izvedla soliden zadnji skok, borila sem se do konca, a žal tokrat nisem izpolnila želja.« V nadaljevanju nam je atletinja, ki jo trenira slovenski rekorder v skoku v višino Rožle Prezelj, dejala, da se veseli naslednjih dni, ko bo vsak dan na stadionu gledala atletiko, se morda udeležila še kakšnega olimpijskega tekmovanja, hkrati pa bo trenirala, saj jo v nadaljevanju sezone čakajo pomembni izzivi.

Sočasno je v drugi kvalifikacijski skupini skoka v višino doživljala najtežje trenutke svoje športne poti Angelina Topić, ki je pred dnevi praznovala 19. rojstni dan. Izjemno obetavna srbska atletinja je v najstniških letih osvojila že dve kolajni na velikih tekmovanjih, zadnjih dveh evropskih prvenstvih v Münchnu in Rimu. Vodja slovenske atletske delegacije Marija Šestak nas je dopoldan opozorila, da si je Beograjčanka na ogrevanju poškodovala gleženj in da ne more teči. Poleg tega je z jokom izpraznila svoja olimpijska čustva. Ko je kazalo, da bo srbska rekorderka skoka v višino (198 cm) doživela kruto olimpijsko izkušnjo, je od nekod potegnila energijo ter navdušila peščico, ki smo vedeli za njene muke. Najprej je v tretjem poskusu preskočila 188 cm, senzacionalno pa v tretjem tudi 192 cm, kar je zadoščalo za uvrstitev v jutrišnji finale. Vprašanje je le, kako bo z njeno nogo, če bo lahko sploh nastopila.

Olimpijski nohti za kolajno

V večernem sporedu je bilo na tribuni gigantskega stadiona kakšno prosto mesto več kot dopoldan, kljub temu pa je bil stadion skoraj poln. Na olimpijskem stadionu sta zaigrali prvi himni, in sicer ekvadorska in kitajska v čast zmagovalcema hitre hoje na 20 km Brianu Danielu Pintandu in Yang Jiayu, medtem pa se je v kvalifikacijah troskoka pripravljala Neja Filipič. Finalistka letošnjega evropskega prvenstva je sicer stopnjevala svoje dosežke, a s skoki 13,75 m, 13,78 m in 13,85 m zaostala za ciljem – uvrstitvijo v finale. Zasedla je 18. mesto, za uvrstitev v finale pa je zadostoval dosežek 14,05 m. Nekaj sekund po zadnjem skoku Neje Filipič je v cilj teka na 5000 m pridrvela Klara Lukan, ki je s časom 15:09,61 zasedla dvanajsto mesto v kvalifikacijski skupini, v finale pa se je uvrstilo osem atletinj.

»Nisem razočarana, a tudi zadovoljna ne. Dosežki kažejo, da bi se lahko uvrstila v finale. Najprej bova morala s trenerjem (Srđan Đorđević, op. p.) analizirati tekmo. Veseli me, da sem stopnjevala skoke. V nadaljevanju sezone moram najti novo motivacijo za prihajajoče tekme,« je povedala Neja Filipič, ki si je spet vzela veliko časa za lakiranje nohtov. Tokrat so imeli olimpijski motiv. Če bi jih v Parizu ocenjevali, se slovenska skakalka ne bi uvrstila zgolj v finale, temveč bi bržčas osvojila kolajno. Novost atletskega sporeda na igrah v Parizu je repešaž, kamor so se v teku na 800 m uvrstijo vse, ki se v svojih kvalifikacijskih skupinah niso uvrstile med najboljšo trojico. Ta se je uvrstila neposredno v polfinale. Med njimi v kvalifikacijah ni bilo Anite Horvat, ki je po 500 metrih spotaknila in izgubila ritem ter se s časom 2:00,91 kot sedma v skupini uvrstila v repešaž. Večer je zaznamoval nov svetovni rekord, ki so ga s časom 3:07,41 v mešani štafeti v kvalifikacijah na 4x400 m postavili Američani.