Nekdanja polfinalistka Rolanda Garrosa je bila ob Kaji Juvan tvorka uspehov v najprestižnejšem ekipnem teniškem tekmovanju, ko se je Slovenija lani v Sevilli uvrstila v polfinale. Na zadnji reprezentančni akciji v Bratislavi ni sodelovala, se pa je Sloveniji znova pridružila na izjemno pomembnem dvoboju v Šaleški dolini.

Kako se po daljšem času počutite v Sloveniji?

Ko ste omenili, da sem samo v zadnjih tednih prepotovala pol sveta, sem se še bolj zavedala, kako naporna in raznolika je moja služba. Vrniti se domov je vselej nekaj posebnega. Čeprav na zadnji reprezentančni akciji v Beli dvorani, ko je Slovenija premagala Kitajsko, nisem sodelovala, bo Velenje vselej zapisano v mojem srcu. Tu sem namreč pred desetimi leti osvojila svoj prvi profesionalni turnir. Poleg tega sem blizu svojega doma, zato se v teh dneh počutim zelo dobro. Imam sicer nekaj težav z bolečinami v kolenu, toda preiskave ne kažejo, da bi šlo za hujšo poškodbo.

Se strinjate, da so Nizozemke favoritinje?

Uvrstitvam na svetovni lestvici ne gre oporekati, zato so s tega stališča Nizozemke favoritinje. V svojih vrstah imajo zelo izkušeno in stabilno igralko Arantxo Rus (81. igralka sveta) in mlajšo Suzan Lamens (87.), ki je v odlični formi. Če kdo, smo prav slovenske teniške igralke v bližnji preteklosti dokazovale, da v ekipni konkurenci ne zmagujejo vselej favoritinje. Zgolj v zadnjih dveh letih smo premagale Kitajke, Romunke in Kazahstanke, ki so imele v svojih vrstah ene najboljših igralk na svetu. Upam, da bomo jutri in v soboto v Beli dvorani spet prave ter da bomo dosegle še eno odmevno zmago.

Kako težko vam je v zadnjih dveh letih, ko ste se oddaljili od svetovnega teniškega vrha, saj ste bili že 22. igralka sveta?

Delam vse, kar je v moji moči in kar znam, da bi se vrnila tja, kjer sem že bila. Resnica pa je tudi, da sem si s tenisom zagotovila varnost v življenju, ki mi omogoča mirnost. V igranju tenisa sem vselej uživala, nikoli svojega dela nisem jemala kot obveznost. Naučila sem se, da na športni poti pridejo dobra in slaba obdobja, vsa pa minejo. Moja trenutna uvrstitev na svetovni lestvici ni takšna, kot bi si želela, a moram to sprejeti. Trudila se bom naprej, skušala ujeti boljši val. Kam me bo vse skupaj pripeljalo, pa bomo videli.

Varnost v življenju, kot imenujete finančno stabilnost, ste si zagotovili zelo mladi. Kako jo doživljate?

Vse skupaj je zelo relativno, saj vemo, kako ljudje ravnajo z denarjem. Vseeno sem dovolj zrela, da bom s svojim denarjem znala ravnati odgovorno, da bom lahko v življenju počela stvari, v katerih bom uživala. Kot trenutno v tenisu. Zavedam se, da imam velik privilegij, da sem pri svojih letih mirna, kar je velika redkost. Ukvarjam se s športom, ki je dobro plačan, a od njega lahko živimo le redki. V teniškem svetu so stroški zelo visoki, zato je potrebne veliko finančne pismenosti že za vsakodnevno preživetje. Še zdaleč pa se v tenisu za vse ne obračajo takšni milijoni, kot jih zaslužijo res najboljši.

V slovenskem teniškem prostoru se v zadnjem letu veliko šušlja o denarni pogači, ki ste jo prejele novembra lani v Sevilli, ko ste z uvrstitvijo v polfinale pokala Billie Jean King zaslužili skoraj 900.000 evrov. Kako ste si jo razdelili?

Po najboljših močeh smo se trudile, da smo si sredstva razdelile na podlagi zaslug, ki smo jih imele na poti do izjemnega uspeha. Šlo je za daljše časovno obdobje, ne le za rezultate v Sevilli, saj smo si morale najprej priboriti nastop med najboljšimi dvanajstimi reprezentancami na svetu. Zavedam se, da se morda vsak ni strinjal z izkupičkom, toda razšle smo se prijateljsko.

Kakšna je pot do luči na koncu predora, če je to prispodoba za 22. mesto na svetovni lestvici?

Zelo pomembno je, da poznam pot do cilja. Čeprav letošnje leto rezultatsko ni bilo najuspešnejše, sem bila dvakrat v dobri formi, kar sem za kratek čas unovčila, žal pa sem imela težave z manjšimi poškodbami, ki so me potisnile korak ali dva nazaj. Predvsem zato se v zadnjih dveh ali treh letih nikoli nisem pripravila tako dobro na sezono, kot bi se morala. Zato se bom fizičnemu napredku najbolj posvetila po velenjskem dvoboju proti Nizozemski, ko bo zame konec tekmovalne sezone. Imela bom dovolj časa in skušala ga bom kar najbolje izkoristiti, saj imamo v ekipi zelo dobro postavljene temelje.

Zakaj se letos niste udeležili reprezentančnega dvoboja v Bratislavi in zakaj ste izpustili največji slovenski turnir v Ljubljani?

Obe akciji sem odpovedala, ker sem imela v tistem času drugačne individualne cilje. Dvoboj v Bratislavi je potekal na trdi podlagi, sama pa sem se posvečala peščeni sezoni, v Ljubljani pa je bil turnir na pesku, ko sem tekmovala v Aziji na trdi podlagi. Nisem igralka, ki bi kar preklopila na drugo podlago, zato potrebujem določen čas, da si lahko zaupam. Res je sicer, da bom v Velenju tekmovala na pesku po sezoni na trdi podlagi, a bo za tem sezone konec, zato si lahko privoščim takšen preskok.

Zakaj ste se razšli s trenerjem Blažem Kavčičem?

Najprej moram poudariti, da se z Blažem odlično razumeva in ohranjava redne stike. Moji spomini na najino sodelovanje so prekrasni, saj je Blaž res odličen trener, poleg tega pa je zelo pozitiven. V določenem trenutku sta bila najina pogleda na prihodnost različna, zato sva se odločila za ločeni poti. Takšni razhodi so v tenisu dokaj vsakdanji in se dogajajo praktično vsem igralcem.

Zakaj ste za novega trenerja izbrali Angleža Michaela Digbyja?

Z vsakim trenerjem se mora športnik ujeti na osebni in profesionalni ravni. V tenisu je toliko menjav čustev, da moraš človeku, s katerim sodeluješ, povsem zaupati, sicer imaš težav še več. Michael je del moje ekipe že dalj časa, zato me dobro pozna, od spomladi pa sva se odločila za tesnejše sodelovanje.

Ženski tenis je postal zelo agresiven. Kako se kot igralka, ki ima raje daljše izmenjave udarcev, spoprijemate s takšno igro?

Naš šport je res postal zelo agresiven, saj statistike kažejo, da se večina točk konča po največ štirih udarcih. Takšni igri se poskušam prilagoditi. Skušam biti tista igralka na igrišču, ki vodi igro, in si bom za to prizadevala še naprej.