Kmalu bo minilo devet mesecev, odkar je Kaja Juvan za nedoločen čas odložila teniški lopar. Nazadnje je igrala na prvem letošnjem turnirju za grand slam v Melbournu, kjer se je uvrstila v drugi krog. Odtlej se je umaknila v svoj svet, ki ga je delila le z najbližjimi. V času, ko v Tivoliju poteka najmočnejši teniški turnir v Sloveniji – WTA Zavarovalnica Sava Ljubljana – si je vzela čas za druženje s slovenskimi mediji.

Iz odgovorov Ljubljančanke je moč razbrati, da vse bolj razmišlja o tenisu, da stremi k vrnitvi na teniška igrišča, ki pa je ni dokončno potrdila. Dejala je le, da se želi vrniti čimprej. Iz odgovorov je moč tudi sklepati, da bo njen premor trajal vsaj dvanajst mesecev, saj bo lahko v tem primeru dalj časa ohranjala zaščiteno uvrstitev na svetovni lestvici. Zato se bržčas ne bo odzvala vabilu slovenskega ženskega selektorja Andreja Kraševca za novembrski dvoboj pokala Billie Jean King v Velenju proti Nizozemski.

Minilo je slabi dve leti, odkar je oče Kaje Juvan izgubil boj z rakom. Triindvajsetletna igralka je doživljala težke čase že pred smrtjo očeta, na katerega je bila zelo navezana, ki jo je spremljal praktično na vsakem koraku in jo podpiral na športni poti. Pred tem si je vzela krajši tekmovalni premor, ki ga je prekinila novembra predlani, ko se je odzvala povabilu za igranje v pokalu Billie Jean King. Tedaj je bila v Velenju brez Tamare Zidanšek tvorka zmage proti Kitajski, ko je bila boljša tudi od aktualne olimpijske prvakinje Zheng Qinwen. Lani spomladi je na družbenem omrežju objavila čustveni zapis, v katerem je opisala težke trenutke svoje kariere. Vseeno je vztrajala pri tenisu, Slovenijo v Sevilli popeljala do polfinala pokala Billie Jean King, konec januarja pa ni več zdržala napornega tempa teniške profesionalke, članice elitne svetovne stoterice.

Želela bi si žalovati krajši čas, a ne more iz svoje kože

»Vzela sem si malo odmora, počutim se vse boljše. Morda s teniškega zornega kota izgleda, da sem z igrišč odsotna veliko časa. Toda potrebujem čas, ki ga preživljam s svojimi najbližjimi, saj preprosto nisem mogla več zdržati napornega tempa potovanj iz tedna v teden. Številni ljudje žalujejo krajši čas in tudi sama bi si želela, da bi bila med njimi tudi jaz. Pa žal nisem. Strokovnjaki pravijo, da lahko žalovanje traja več mesecev in let. Na svojega očeta sem bila zelo navezana, kot tudi na vso svojo družino in psa. Trenutno posvečam veliko časa svoji babici, ki sem jo ravnokar peljala v Klinični center in nazaj. Moja odgovornost je tudi, da skrbim za ljudi okrog sebe,« je odgovarjala Kaja Juvan ter dodala, da si pokojni oče gotovo ne bi želel, da bi zaradi njega prekinila športno pot, kot si niso tudi vsi drugi člani družine, a so jo navsezadnje kot vselej podprli.

Ljubljančanka je dejala, da vse bolj razmišlja o tenisu, da skuša čimbolj ohranjati fizično raven pripravljenosti ter da vse večkrat vzame v roke tudi lopar. Ker se zaveda, da jo tekmice ob vrnitvi ne bodo gledale pomilovalno, bo morala biti vrhunsko pripravljena na vse napore, ki jo bodo čakali na poti do vrnitve v širši svetovni vrh. Zato bi se rada vrnila na teniška igrišča, da jo bo oče še naprej lahko od nekod gledal. Poleg tega jo žene naprej tudi želja po merjenju moči, saj si je predvsem z bojevitim značajem odprla pot do številnih zmag nad uveljavljenimi tekmicami.

Olimpijske sanje ostajajo neizkoriščene

V nadaljevanju druženja je Kaja Juvan dejala, da si je ob prekinitvi športne poti želela, da bi se na teniška igrišča najprej vrnila spomladi ter se pripravila za turnir na Rolandu Garrosu. Ko se je zavedala, da se ji vrnitev vse bolj odmika, se je morala sprijazniti tudi z neigranjem na Wimbledonu, sicer njenem najljubšem turnirju največje četverice. Sledile so olimpijske igre in zadnji turnir za grand slam v New Yorku, če omenimo le največje turnirje, ki jih je izpustila ena nekoč najbolj obetavnih mladink na svetu, ki je premagovala tudi v zadnjem obdobju najboljšo teniško igralko sveta Igo Šwiatek.

Čeprav ni tekmovala na olimpijskih igrah v Parizu, do največjega športnega tekmovanja na svetu ni ostala ravnodušna. Ko je pred tremi leti zavrnila možnost igranja na igrah v Tokiu, je bilka deležna ostrih kritik tedanja predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdana Gabrovca. Odgovorila je, da so olimpijske igre eden njenih največjih športnih ciljev, da pa bi na njih rada tekmovala, ne sodelovala. V mislih je imela nastop na letošnji igrah v Franciji, a kot pravi ni mogla predvideti dogajanj, ki so kasneje zaznamovali njeno športno pot.

Vesela organizacijskega napredka v Ljubljani

»Da imam tenis res rada, je dokaz, da sem gledala vse turnirje za grand slam, še posebej pa sem uživala ob spremljanju olimpijskih iger. Najraje gledam dvoboje Karoline Muhova in Novaka Đokovića. Rada spremljam Čehinjo, všeč mi je predvsem njeno razumevanje igre,« je odgovorila športnica, ki je bila v svoji karieri na svetovni lestvici najvišje uvrščena na 58. mesto. »Res je, da sem v Velenju premagala zdajšnjo olimpijsko prvakinjo. Tedaj najpomembnejše je bilo, da smo premagali Kitajsko. Nobenega dvoma ni bilo, da je Zheng Qinven vrhunska igralka in le predstavljam si lahko, koliko je z uspehom pripomogla k prepoznavnosti tenisa v njeni državi. Ob tem moram poudariti, da sem imela tudi nekaj športne sreče, saj so linijske črte v Velenju malce drugačne kot na kakšnem drugem teniškem igrišču.«

Na koncu smo se dotaknili še teniškega turnirja v Ljubljani. Med pogovorom je na osrednjem igrišču igrala Srbkinja Olga Danilović, ki ni imela pretežkega dela na poti do uvrstitve v četrtfinale. »Seveda me stisne pri srcu, da je turnir v Ljubljani, meni najlepšem mestu na svetu. V Tivoliju sem preživela zelo veliko časa. Kljub temu menim, da je moja odločitev pravilna. Upam, da bom imela še kdaj priložnost nastopili v svojem rodnem mestu. Pri vsem skupaj me najbolj veseli, da so organizatorji storili korak naprej od lani. Igralke so nastanjene v hotelu Lev, tako da imajo res odlične pogoje do prihoda v Tivoli, poleg tega pa imajo zelo blizu do središča mesta.«