Varovanci Ole Vigna Hattestada, ki skupaj s svojim pomočnikom Nejcem Brodarjem tudi v letošnji sezoni vodi slovensko člansko reprezentanco, so se pred nekaj dnevi vrnili s priprav v Ramsauu. Do 6. novembra, ko bodo odšli na snežne priprave v Muonio, se bodo pripravljali doma. Na severu Finske bodo ostali do prvih letošnjih tekem za svetovni pokal, ki se bo začel s sprinterskima preizkušnjama. V reprezentanci A so letos Eva Urevc, Anja Mandeljc, Miha Šimenc, Vili Črv, Miha Ličef in Anže Gros, kandidatki pa sta Anita Klemenčič in Neža Žerjav.

»Kolikor sem govorila s trenerjema, vse teče v pravo smer, reprezentanti so motivirani in pripravljeni delati, to pa je najbolj pomembno. Z visokimi cilji se spogleduje Urevčeva, ki je poleti na preglednih tekmah dosegala dobre rezultate, prav tako z veliko mero optimizma novo sezono čakajo tudi drugi člani reprezentance A. Ekipa je majhna, kar je celo prednost, saj se trenerja lahko bolj posvetita vsakemu posamezniku,« je povedala Tadeja Brankovič, ki se je v tekaške vrste preselila iz biatlonskih vrst. V preteklosti je bilo obratno.

Prve korake naredila v teku na smučeh

»Tudi v biatlonskih vrstah je prišlo do velikih sprememb in novega vodstva. Ko je predsednik panoge gospod Kepic klical dr. Klemna Ferjančiča, novega predsednika zbora za biatlon, ki ni imel nič proti, da zapustim biatlonske vrste, sem se hitro odločila. Želim ustvarjati, delati za športnike, zelo pomembna mi je energija, kajti ustvarjati v temi je težko, saj smo športniki delavni in iskreni. Prepričana sem, da imam dovolj izkušenj, ženski vidik pa tudi daje posebno noto,« je svojo odločitev pojasnila nekdanja vrhunska biatlonka, ki je svoje prve tekmovalne korake, tako kot pred njo številni biatlonci, začela v teku na smučeh.

»Velikokrat se je govorilo, da smučarski tek ni tako organiziran kot biatlon, ki je bil bolje pozicioniran. Res je, da je imel tudi veliko uspehov, toda ko gledamo uspehe v teku na smučeh skozi zgodovino, jih je bilo tu vendarle več in so bili bolj razpršeni. V biatlonu se je v zadnjem času vse vrtelo okoli Jakova Faka, ki ga je držal nad gladino. V smučarskem teku je bilo več deklet, od Petre Majdič, ki je začela z uspehi, do Katje Višnar, Vesne Fabjan, Lee Enfalt, Anamarije Lampič in zdaj Eve Urevc ... Mislim, da je Kepic, ki je nekdanji tekač, danes pa uspešni podjetnik, prinesel novo energijo. Prišel je z željo, da bi se razmere v teku na smučeh izboljšale in želi postaviti temelje za prihodnost. Ob tem velja omeniti še vrnitev Eve Sever Rus iz ZDA, ki vodi reprezentanco do 20 let. Panogi se tako ali tako prepletata in morda bo moj prestop pomagal k temu, da bosta v kakšnih stvareh poenotili in začeli bolj sodelovati,« je ena od njenih želja.

Nekdanja nosilka slovenske zastave na olimpijskih igrah v Torinu leta 2006 bo tudi v teku na smučeh imela podobno nalogo kot v biatlonu. »Moja prioriteta bo skrb za tekmovalce, da jim tudi s svojimi izkušnjami pomagam k čim boljšim rezultatom. Skrbeti bom morala tudi za kategorizacijo tekmovalcev, trenutno pa je največ dela z opremo, kajti dobro je, če se z opremljevalci pogovarja nekdo, ki ga že poznajo. Letošnja sezona bo posebna, saj sta se tako FIS kot IBU odločili, da se ne bo smel več uporabljati fluor, kar pomeni dodatni strošek za ekipe, saj bo treba kupiti nove maže, krtače in drugo dodatno opremo za servis. Predvsem pred serviserji je veliko novih izzivov, je pa res, da se že zdaj pripravljajo na to. Že najmanjše sledi fluora na smučeh bodo lahko pripeljale do tega, da tekmovalec ne bo smel na start.«

Čaka jo še eno slovito ime

Če je Brankovičeva lani sodelovala z Riccom Grossom, nekoč enim najboljših biatloncev na svetu, jo letos čaka še eno, nič manj slovito ime, Ola Vigen Hattestad, ki je med drugim tudi dobitnik zlate olimpijske kolajne. »Hattestada še ne poznam tako dobro, vendar za tekmovalce je dobro, da jih trenira nekdo, ki ima boljše rezultate od njih. Seveda to ne pomeni, da ne more biti dober trener nekdo, ki v preteklosti ni bil tudi dober tekmovalec, je pa dejstvo, da so samo rezultati tisti, ki dajejo piko na i. Gross je zelo doživeto pripovedoval o svojih tekmovalnih izkušnjah in verjetno je pri Hattestadu podobno. Naloga trenerja je, da vnese tudi del svojega značaja in tu mora najti primerno pot, da s tekmovalci vzpostavi zaupanje, kajti ko ko ni zaupanja, ni ničesar. Lahko imaš najboljši program, toda če ne verjameš vanj, nič ne pomaga,« je še dejala avtorica avtobiografije Peta olimpijada, ki jo je napisala v sodelovanju s športnim novinarjem Marjanom Fortinom, v kateri je spregovorila o zakulisju vrhunskega športa, družine in kako se je spopadla z rakom na dojki. »Vesela sem, da je knjiga doživela uspeh. Bil je tudi že ponatis, prevedena je tudi v nemščino, je pa res, da vedno bolj razmišljam o drugi knjigi. V njej želim pisati o tem, kako se po športni karieri ali bolezni vrniti nazaj v življenje, vendar mi zmanjkuje časa. Dan ima le 24 ur, po bolezni pa sem se naučila, da ko sem preutrujena, grem počivat, pred njo pa bi še kar delala in delala,« je končala Brankovičeva.