Predlani je pandemija koronavirusa Juriju Tepešu preprečila, da bi se od tekmovalne kariere, ki jo je sklenil pri zgolj 31 letih, poslovil na letalnici bratov Gorišek. Nanjo ima zelo lepe spomine, na stari letalnici je leta 2013 prišel do prve zmage v svetovnem pokalu, dve leti pozneje je bil najboljši še na prenovljeni planiški velikanki. In to z enim najlepših poletov v zgodovini smučarskih skokov, dolgim 244 metrov, zanj pa je petkrat prejel oceno 20.

Letošnja sezona, ki je slovenskemu skakanju prinesla največ uspeha
do zdaj, se bo kot po tradiciji zaključila v dolini pod Poncami.
Na kaj najprej pomislite, k
o vam kdo omeni Planico?

Zdaj na trening, ko pa sem še tekmoval, na dolge polete.

Kaj je tisto, v čemer se Planica razlikuje od drugih skakalnih prizorišč?

V prvi vrsti je to v vzdušju, ki ga pripravijo gledalci. Takšnega ni na nobenem drugem prizorišču. Drugo pa je, da je letalnica nekoliko drugačna. Meni je všeč, ker se z mize prileti dokaj nizko, pa še vedno z dovolj višine, tako da se tistim, ki letijo nekoliko nižje, ni treba odpirati, potem pa te samo še odnese stran od »pukla«. To je, ko si v dobri formi, eden najboljših občutkov. No, vsaj zame je bil.

Kako pa je z drugimi letalnicami, katera vam je še najbolj ostala
v spominu?

Pravzaprav so mi ostale v lepem spominu vse letalnice. Če gremo po vrsti, sta takoj za Planico Kulm in Harachov, kjer zdaj žal ni več letalnice, potem pa sta še Oberstdorf in Vikersund, ki je na zadnjem mestu. Ta letalnica mi ni nikoli najbolj ustrezala, ker je nekoliko drugače narejena.

Je glede na to, da so v Planici zadnje tekme v sezoni, vzdušje med
skakalci kaj bolj sproščeno?

Vedeti moramo, da je skakalna sezona dolga, da je veliko tekem, zato sem sam vedno v Planici iz sebe iztisnil še zadnje atome moči. Po zadnjem skoku sem velikokrat obtičal v kabini in razmišljal, kaj pa zdaj. Običajno sem si želel, da bi se sezona še malce podaljšala, še zlasti zato, ker sem v Planici dobro letel. Drugače pa je v Planici, kot sem že dejal, vedno dobro vzdušje. V teh koronskih časih na njej nisem skakal, tako da sem v najboljšem spominu ohranil vse tiste svoje najboljše nastope.

Teh spominov pa ni bilo malo. Ne nazadnje ste tam leta 2013
dosegli svojo prvo zmago v svetovnem pokalu, dve leti pozneje pa ste na prenovljeni planiški letalnici zmagali s po mnenju mnogih še vedno najlepšim poletom do zdaj.

Prejšnja letalnica v Planici je bila zelo specifična, morda malo bolj nevarna, ampak meni je bila ravno zaradi tega všeč. Na njej niti ni bilo tako pomembno, kdo bolje skoči, kot to, kdo si več upa, in na takšnih letalnicah sem še bolj užival. Toda ko ti gre res dobro in ko si v formi, so vsi skoki zelo dobri. Tudi leta 2015 sem se izredno dobro počutil. Poleti so bili na zelo visoki ravni in obe leti sta mi ostali v zelo lepem spominu.

Zdaj v Planici preživite še več časa kot takrat, ko ste bili skakalec, in zagotovo vam pogled velikokrat uide proti planiški velikanki. Ali vas še kdaj zamika, da bi se spustili po njej?

Redko, če pa bi že šel skakat, bi šel na velikanko, ker je to vedno izziv. Vem pa, koliko odrekanja je zadaj, koliko treninga bi moral vložiti, da bi bil sploh pripravljen za velikanko, kajti ko enkrat že letiš daleč, si tega želiš vedno, to pa je možno le, ko si stoodstotno pripravljen. To pomeni, da te poleti pod 210, 220 metrov niti ne zanimajo več, ker je res dober občutek šele takrat, ko te spodaj začne odnašati in samo uživaš v letu. To je tisto, za kar smo se pripravljeni odrekati toliko stvarem. Ampak vsega je enkrat dovolj, treba je malo zamenjati stvari v življenju, in ko sem se odločil, da bom nehal skakati, nisem niti enkrat več skočil.

Kaj je za rekordno daljavo najpomembnejše?

Tega ne vem, ker je nikoli nisem imel. Iz prve roke to od naših skakalcev ve le Peter Prevc, ki bi znal to najbolje razložiti. In pa seveda Jože Šlibar. V vsakem primeru pa se mora v tistem poletu marsikaj poklopiti. Mora biti dovolj naleta, pa ne preveč, biti mora ravno dovolj vzgonskega vetra, pa ne čez hrbtišče letalnice, ampak samo spodaj in seveda – pravi skok, pravi skakalec, prava letalnica.

Planiški prireditelji, gledalci in tudi skakalci si zelo želijo, da bi letos padel svetovni rekord.

Tega si želimo vsi, je pa to nekaj, česar ne moremo izsiliti. Drugače bi bil rekord že zdavnaj v Planici, vendar je varnost skakalcev veliko pomembnejša kot svetovni rekord. Morda sem takrat, ko sem skakal, razmišljal drugače, ampak zdaj, ko na to gledam skozi trenerske oči, je varnost na prvem mestu. Toda če se bodo uskladili vsi našteti dejavniki, če bodo res prave razmere, lahko razmišljamo tudi o svetovnem rekordu. Nikoli pa ne moreš startati samo na svetovni rekord, ker je to lahko hitro zelo nevarno.

Tudi slovenski skakalci verjetno ne bodo razmišljali o tem, kako postaviti svetovni rekord, pač pa, kako čim bolje leteti. V kako dobri formi so, smo se lahko prepričali tako na svetovnem prvenstvu v Vikersundu kot minuli konec tedna v Oberstdorfu.

Fantje so resnično v vrhunski formi. Ne samo tisti štirje, ki so zmagali na svetovnem prvenstvu v ekipni tekmi v Vikersundu, tu je še Žiga Jelar, ki je bil odličen v Oberstdorfu, in mislim, da se bodo kar precej udarili med sabo. Pričakujem oziroma upam, da bo vzdušje v Planici spet tisto pravo, predkoronsko. Upam, da ne bo kakšnih posebnih ukrepov in da bo v Planici res veliko gledalcev. Mene žal ne bo, ker bom takrat na Olimpijskem festivalu evropske mladine na Finskem, si pa želim, da bi prešle tekme na tisto raven, na kateri so že bile. Tu mislim na gledalce, ki so dodatna motivacija in dajejo skakalcem dodatni elan. Če uživajo gledalci, uživajo tudi skakalci in iz sebe iztisnejo še tistih pet odstotkov več, to pa je tisto, česar tujci nimajo.

Na žalost vaše slovo od aktivnega tekmovanja ni bilo takšno, kot ste si želeli, ni bilo pred gledalci.

Ne, ni bilo. Tekmovalno kariero sem želel zaključiti na letalnici, zato so me nagovarjali, da bi prestavil konec kariere. Toda zaradi covidnih časov Planice nekaj časa ni bilo, svetovno prvenstvo je bilo prestavljeno, tako da ni bilo več vrnitve, kajti običajno stvari, ki jih počnem, počnem s polno žlico, stoodstotno. Preprosto si nisem mogel privoščiti, da bi se v Planici samo zapeljal po letalnici. Če bi se že poslovil na njej, bi si želel res daleč skočiti, to pa je težko, če nisi pripravljen.

Vendar pa se od smučarskih skokov niste popolnoma poslovili. S Stanetom Balohom, ki je vaš mentor, ste v državnem panožnem nordijskem centru v Kranju zadolženi za skakalke med 15. in 20. letom. Že zaradi sestre Anje vam ženski smučarski skoki nikoli niso bili neznanka, kajneda?

Zdaj, ko jih treniram, so mi še bliže. Lahko rečem, da sem se tukaj našel. Ko sem nehal skakati, se je vse zgodilo zelo hitro. Vesel sem, da sem lahko hitro preklopil, imam pravo motivacijo, pravega mentorja in vidim, da gredo zadeve v pravo smer. Dekleta so zelo dobra in jim lahko samo čestitamo. Na vseh ravneh dosegamo res odlične rezultate. Motivacije za delo z dekleti imam veliko, pa ne glede na to, na katerem položaju sem. Tako ali tako je treba prestati učna leta.

Torej je bila to prava odločitev?

Sicer sem vedno govoril, da po koncu skakalne kariere ne bom nikoli trener, ampak ko sem predlani končal kariero, se je ponudila priložnost, ki sem jo sprejel. Rekel sem si, da bom poskusil, in bil že od začetka pozitivno presenečen. Vse skupaj mi je vedno bolj všeč in rekel bi, da je bila to prava odločitev.