Planiški športni praznik je znova poskrbel za lep seznam presežkov v zgodovini smučarskih skokov. Celotna sezona 2021/2022 velja za eno najboljših v vsej zgodovini. Navduševali so tako moški kot ženske in tako mladinci kot mladinke, nase so opozorile tudi nordijske kombinatorke. Štiri olimpijske kolajne, dve s svetovnega prvenstva v poletih, zmaga in drugo mesto v pokalu narodov, to je le nekaj vrhuncev izjemne sezone. Kot zagotavlja vodja panoge pri Smučarski zvezi Slovenije (SZS) Gorazd Pogorelčnik, so rezultati plod dolgoletnega prizadevanja za odlično zgrajen sistem, še vedno pa ostaja prostor za napredek.
Ali lahko po prespani noči, če ste kaj spali, še enkrat povzamete izjemno uspešen konec tedna v Planici?
Za menoj je zelo dobro prespana noč. Možnost, da so se malce poveselili, smo dali tekmovalcem in tistim, za katere se je sezona dejansko končala. Za nas se ta trenutek vse šele prav začenja. Zdaj je treba sezono skleniti še formalno z vsemi poročili, veliko je dela tudi na sponzorskem področju in razmišljati je treba že o prihodnosti. Glede Planice lahko rečem le to, da bi tak razplet pred začetkom takoj podpisal. Mislim, da smo vsi zelo uživali.
Šlo je za sezono presežka v moški in ženski skakalni ekipi, kajne?
To je bila sezona številnih vrhuncev in samih izvrstnih rezultatov. Skupno so se tekmovalci in tekmovalke kar 46-krat zavihteli na oder za zmagovalce, dodamo lahko še dvoje stopničke nordijskih kombinatork. To so rekordne številke, ki bodo šle v zgodovino. Tukaj so še olimpijske kolajne in kolajne s svetovnega prvenstva v poletih. Odlični rezultati na domačih tekmovanjih, pri čemer zlasti ne smemo pozabiti prve, zgodovinske silvestrske turneje.
Od kod taki rezultati?
To ni rezultat, ki se je zgodil s včeraj na danes. To je plod dolgoletnega dela, in ne samo dela, ki ga mi opravljamo zdaj. Pri tem je treba poudariti tudi napore naših predhodnikov v zadnjem desetletju ali dveh. Govorim o sistemu, ki se je začel uvajati v začetnih letih 21. stoletja v Kranju. Svojo besedo imajo tudi klubi, ki vsi večinoma delujejo na amaterski ravni, a znajo ustvarjati tekmovalce do mladinske ravni; potem je v tem našem sistemu mogoče izoblikovati športnike, ki tvorijo jedro reprezentance. Zavedati se je treba, da v tem sistemu niso samo ljudje iz A-reprezentanc, ampak je tudi veliko takih, ki delajo prostovoljno in brezplačno. To na koncu naš sistem naredi res odličen in k nam hodijo tudi ugledniki iz drugih držav, da bi ga kopirali.
Takšni rezultati so prišli v pravem trenutku, saj se ravno sklepajo pogodbe za nov olimpijski cikel.
Brez dvoma. Vsi ti presežki, ki so krasili letošnjo sezono, bodo zagotovo odprli kakšna vrata in bodo pogajanja zato lažja. Ni pa to povsem moje delo.
Vi morate poskrbeti za prihodnost pri sestavi ekip. Si Robert Hrgota lahko obeta dolgoročno pogodbo, ali boste nadaljevali po ustaljeni praksi?
V SZS je bila praksa, da so se s trenerji in vsemi preostalimi, ki delujemo v zvezi, sklepale enoletne pogodbe. Moja velika želja je, da se s trenutno ekipo, ki je mlada in ambiciozna, podpiše dolgoročna pogodba. V tujini je zdaj že navada, da se pogodbe sklepajo za eno olimpijsko obdobje, pri nas pa je bila v navadi enoletna pogodba. Tokrat si želim, da bi podpisali vsaj za dve leti, moja velika želja pa je, da bi za celotno olimpijsko obdobje.
Drugače je pri ženskah, kjer je Zoran Zupančič napovedal svoje slovo, a vrata je vendarle pustil malce priprta.
Bolj so priprta kot odprta. Dejstvo je, da je Zoran najuspešnejši trener v zgodovini ženskih smučarskih skokov, temu nihče ne more oporekati. Po drugi strani je tudi dejstvo, da moramo mi na položajih zaščititi sistem in da zaradi ene ekipe ne moremo podirati sistema v ozadju. Vsekakor pa moramo najprej zaključiti to sezono, kar bomo storili v četrtek, nato je treba razmisliti o tem, s kom želimo delati dalje. Ne glede na vse dosežke je vedno prostor tudi za napredek, saj če malo zaspiš, te hitro ni več zraven.
Ker so tekmovalci v obeh reprezentancah zelo mladi, morate poskrbeti, da ne pride do zasičenja. Kako preprečiti to, kar se je v preteklosti zgodilo avstrijski reprezentanci in kar se dogaja Poljakom?
Veliko bolj kot Poljaki so se s tem problemom soočali Avstrijci. Poljaki nimajo tako močnega zaledja in njihov sistem je nekako logičen, v Avstriji pa je bilo to, da serijski zmagovalec tekem celinskega pokala sploh ni dobil priložnosti v svetovnem pokalu, velik problem. Pri nas je na srečo zadeva še vedno taka, da tekmovalec, ki naredi dodatno kvoto v celinskem pokalu, dobi svojo priložnost. Letos se je to zgodilo z Jelarjem in Semeničem in predvsem Jelar je priložnost res odlično izkoristil. Ta način pretoka med reprezentancami moramo obdržati. A res je tudi, da je trenutno več tekmovalcev pri nas zelo dobrih. Po eni strani so to sladke skrbi, po drugi pa gre za težke odločitve, da kdo ni prikrajšan zaradi svoje kvalitete. Vemo pa, da ekipe vsekakor ne bomo zapirali.
Sledi sezona z nordijskim svetovnim prvenstvom v Planici, največji športni dogodek v zgodovini Slovenije. So si skakalci s temi rezultati že sami nakopali pritisk, saj je jasno, da bodo pričakovanja visoka?
Po eni strani je to res lahko pritisk, a jaz na te stvari gledam drugače. Po mojem mnenju so ti rezultati izjemna popotnica. Če si ustvariš pritisk, zna biti težava. Če pa na te rezultate gledaš kot na vrhunsko opravljeno delo, ki je pripeljalo do želenih rezultatov, je to odlična popotnica. Verjamem, da se bodo vsi, ki trenutno delujejo v reprezentancah, s temi zadevami znali soočiti in fante pripraviti, da bodo še naprej tako močni.
Kako je do zdaj najboljšo sezono 2015/2016 mogoče primerjati z letošnjo? Takrat je bil Peter Prevc nesporno številka ena, letos pa je v obeh reprezentancah prevladovala ekipna moč.
Sezona 2015/2016 je nepozabna in še vedno ji pravim Petrova sezona. Peter Prevc je takrat posegel po številnih rekordih in je bil tudi mednarodno močno prepoznaven. Gotovo je odlično imeti v ekipi mednarodno zvezdo, kar Peter nedvomno je. Gledano z mojega vidika pa je zagotovo bolje imeti močno ekipo, ko se pet ali šest fantov medsebojno ves čas priganja in vleče naprej. Z enim odličnim tekmovalcem je to bistveno težje in tudi trenerskemu štabu je veliko lažje iti na tekmo z močno ekipo. Sem podpornik grajenja ekipe, ker je res odličen občutek, ko se zaveš, da imaš toliko tekmovalcev sposobnih skočiti na oder za zmagovalce.
Imate moč vplivati na to,
da bi se pri skokih manj govorilo
o pravilih in goljufanju?
To je ta hip res pereča tema. Nekaj smo že storili ta planiški konec tedna, ko smo imeli res dolg sestanek z odgovornimi v Mednarodni smučarski zvezi. Trenutno nisem prava oseba za odgovor na to vprašanje, saj sem tudi član podkomiteja za opremo in razvoj. Naš predlog je – in z njim se strinjajo tudi tekmovalci – da se nekaj naredi tudi z omejitvijo telesne teže, da bodo vsi zdravi. Kakšnih drastičnih sprememb vseeno ne gre pričakovati. Iščejo se tudi rešitve za bolj natančno merjenje opreme, predvsem pri skakalnih dresih. Še bolj pa potrebujemo to, da se pravila natančneje definira. V Sloveniji imamo v Petru Slatnarju najboljšega inovatorja, kar se tiče skakalne opreme. To je naša velika prednosti, ki gre nekaterim drugim močno v nos. Zato so tudi tako pritiskali na vezi, ki so bile narejene povsem v skladu s pravili, a smo jih morali nato odmakniti, enako je bilo s smučmi. Dejstvo je, da bo do nekaterih sprememb zagotovo prišlo, vendar menim, da bi sprejeta pravila morala začeti veljati eno leto po sprejetju, da bi vse nacije imele približno enake pogoje za prilagajanje. Saj če gre za spremembo pri izdelavi opreme, nekatere manjše države nove kose dobivajo oziroma dobivamo veliko kasneje kot druge, zato je treba pustiti določen čas za prilagajanje.
