Po najbolj uspešni sezoni v zadnjih letih je sledil nov finančni šok. Na novo začeti pohod proti vrhu se je zaradi finančnih težav sesul kot hišica iz kart. Pograjc in Zupančič sta se vrnila na delo domov, finski veljaki na njihovi smučarski zvezi pa so preko poletja nekako le zagotovili nekaj finančnih sredstev, da reprezentanca A lahko deluje še naprej. Vlogo glavnega trenerja so ponudili še enemu Slovencu. Zelo zahtevno delovno okolje Igorju Medvedu, ki je bil 13 let glavni trener slovenske ekipe B, predstavlja nov izziv v karieri. Kot nam je zaupal na prizorišču zadnje tekme poletne velike nagrade v Klingenthalu, se je zavedal, da se bo na poti soočal s številnimi preprekami. A izkušeni trener, ki je kot skakalec enkrat stal na odru za zmagovalce na tekmah svetovnega pokala, je odločen, da uspešno nadaljuje začeto delo svojih predhodnikov, čeprav rezultati na zadnjih tekmah pred začetkom zime niso bili najbolj spodbudni.

Igor, za vami je sedaj celotno poletno obdobje. Kako ste se privadili na novo delavno okolje?

Kar dobro. Zame je bilo nekoliko lažje, ker je bilo na Finskem zelo toplo poletje, česar tam niso vajeni, zame pa je bilo tako nekaj lažje, če se dotaknem malce samo življenja. Drugače je veliko novih stvari za mene in za njih. Še vedno se privajamo eden na drugega. Dela nam ne zmanjka.

Po sezoni, ki je dala upanje finskim skokom, je sledil nov šok. Kako resna je pravzaprav finančna slika?

Kot ste omenili, ne gre za nobeno skrivnost in se ubadamo s finančnimi težavami. Ni nam najlažje. Vseskozi moramo gledati, kam vložimo kakšen evro. Veliko smo že preko poletja morali razmišljati, kam smo lahko šli na trening, celotna ekipa je bila večji del poletja zelo okrnjena.

V Klingenthalu se je zdelo, da vam osebja ni primanjkovalo. Ni bilo tako celotno poletje?

Stvari so se šele v zadnjem obdobju spremenile na boljše. Zaradi varčevanja odgovorni na zvezi gledajo, da pomočnike in druge ljudi priključijo čim kasneje. Na Finskem je izjemno urejena socialna podpora, da to vsi vpleteni tudi lažje sprejmejo. Sedaj bi morale stvari do zime iti le še na boljše, je pa res, da je med poletjem tako veliko več stvari padlo name, a se s tem ne obremenjujem, niti se ne pritožujem.

V trinajstletnem obdobju na čelu slovenske ekipe B ste šli tudi skozi različna obdobja stanja na Smučarski zvezi Slovenije. Nekako ste vajeni delati v takšnih razmerah. Se vam zdi, da ste tudi zato primerna oseba za reševanje finskih skokov?

Zase mislim, da sem oseba, ki zna delati racionalno. Ne bom rekel skromno, ampak racionalno. Ker v 13 letih sam nisem bil na čelu ekipe A, ki ima večji proračun, sem tudi v Sloveniji vedno moral gledati na to, kako lahko z vsakim evrom dobimo čim več. Tukaj je zelo podobna vloga. Še vedno smo zraven na vseh tekmah, a Finci pred tem niso bili vajeni, da so morali gledati na vse stroške. Meni to ni tuje in tukaj je zagotovo možno veliko privarčevati. Zagotovo je delo v športu veliko lažje, če tovrstnih težav nimaš, a sam sem tega navajen in imam neko to v krvi. Veselim se časov, ko tega ne bo treba več početi.

Ste po vidnem napredku v zadnjih sezonah sedaj že soočeni s kakšnimi rezultatskimi pritiski?

Moj osebni cilj je predvsem ta, da spremenim tehniko njihovega načina skakanja. Ne bi se rad spuščal tukaj v detajle, za kaj gre. Vsaka sprememba terja določen čas. Ti fantje so že pokazali, da so sposobni dobrih rezultatov. Seveda tudi sam nisem pričakoval, da bodo kar takoj znova vzleteli.

Kakšne so delavne razlike med Slovenijo in Finsko?

Velike. Zato pa tudi pravim, da se vsi še vedno privajamo eden na drugega. V Sloveniji smo navajeni, da profesionalni šport od človeka zahteva praktično 24 ur in 7 dni v tednu. Finci veliko bolj cenijo svoj zasebni čas. Saj tudi sam ne pravim, da je potrebno delati vseskozi, zato jim tudi pustim nekaj te svobode. Ne pritožujem se, da bi delali premalo ali da ne bi bili zagnani. Se pa zaradi tega načina zgodi, da včasih več stvari pade na moja ramena. Tukaj je potrebno najti kompromise, saj vrhunski šport včasih terja nekaj več.

Finančne težave niso edine, s katerimi se soočate od samega začetka. Najboljši skakalec zadnjih let Niko Kytosaho ne trenira z vami. Je to dodatna težava?

Ta odločitev je iz njegove strani padla že pred mojim prihodom in sem bil zgolj postavljen pred dejstvo. Zagotovo bi bilo lažje, če bi bil z nami, a tako pač je. Kot sem razumel sedaj, je do te odločitve prišlo že sredi lanske zimske sezone. Ob mojem prihodu sva se z Nikom in njegovim stricem ter trenerjem Peko usedla in pogovorila. Jaz sem tukaj, da pomagam vsem finskim skakalcem in ne delam razlik, zato tudi z njima poskušam čim bolje sodelovati. Ker sta se skupaj preselila v Avstrijo, živita sicer ločeno v bližini Salzburga in to za seboj potegne tudi številne stroške, zato je bilo od mene nerealno pričakovati, da bosta po tem, ko sta že začela svojo pot in veliko investirala, kar vse opustila in se vrnila. Upam, da se nam morda vseeno pridruži naslednje leto, a to bo povsem njegova odločitev.

Za velik upad skokov na Finskem je menda pomembno tudi dejstvo, da nekdanji šampioni niso vpleteni več v šport. Nam lahko zaupate kaj več iz prve roke. Je morda vseeno še kakšen »stric iz ozadja«, ki se dotakne vašega dela?

Od teh najbolj znanih je še vedno sedaj vodja skokov Mika Kojonkoski, s katerim sem v navezi dnevno. Recimo Janne Ahonen se je povsem umaknil, sedaj je le še strokovni komentator na televiziji. Presenetljivo malo so nekdanji asi vpleteni v šport, v ekipi imamo le še Janneja Happonena, ki izdeluje drese. Dnevno so vpleteni tudi nekateri še na različnih področjih, a veliko manj kot v Sloveniji. Pri nas je zelo pomembno, da številni nekdanji vrhunski skakalci ostajajo v športu. Bodisi v vlogi serviserja, ali pa da so odgovorni za razvoj materiala, veliko jih dela tudi pri Petru Slatnarju, nekateri se odločijo za delo v klubih ali reprezentancah,... Tega je na Finskem veliko manj.

Se za konec lahko še enkrat morda malo bolj konkretno dotakneva rezultatskih ciljev.

Kot rečeno nisem bil predstavljen pod noben pritisk rezultatskega cilja. Sam sem ves čas vpet v ta šport in pred prihodom sem se le še enkrat dobro pozanimal oziroma preveril, kaj so v zadnjem obdobju dosegli. Zagotovo je bil Niko Kytosaho s sedmim mestom na svetovnem prvenstvu lani zelo dober, ne smemo pozabiti, da je Antti Alto v Willingenu vodil po prvi seriji. Predvsem ima zagotovo zelo velik potencial tudi Vilho Palossari, ki je morda največ težav imel s pritiskom in izpostavljenostjo po osvojitvi naslova mladinskega svetovnega prvaka. Sedaj upamo, da je na pravi poti in bo še poskrbel za dobre rezultate.