Pred prvim vrhuncem sezone – novoletno turnejo – skakalce čaka tekmovanje še v švicarskem Engelbergu. Čeprav je sezona še v prvem delu in je nikakor še ni treba označiti za neuspešno, smo prve vzroke za nastale težave poiskali pri vodji panoge za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo na SZS Gorazdu Pogorelčniku.
Sezona se je komaj začela, a moška skakalna ekipa je zaostala za pričakovanji. Z rezultati v minulih sezonah ste tako razvadili Slovence, da četrto, peto in šesto mesto ne pomenijo več uspeha.
Uvod v sezono je zelo podoben, kot smo začeli v minulih letih. Na prvih tekmah smo bili tudi v preteklih letih okoli osmega in devetega mesta. Resnica je v tem, da letos kot ekipa nismo tako kompaktni in potem tudi četrto, peto in šesto mesto ne popravijo vtisa. V prejšnjih sezonah smo že po prvih tekmah dobili pravi občutek in le čakali, da bo enemu tekmovalcu uspelo ter bo takoj za seboj potegnil cel voz. Letos imamo dva tekmovalca, ki sta zares izredno močna, saj to kažeta vseskozi na treningih. Verjamem, da se jima bo tudi rezultatsko kmalu poklopilo, za preostale, ki so sicer nabrali že nekaj točk svetovnega pokala, se bojim, da bodo potrebovali nekaj več časa. To je tudi eden od razlogov, zakaj je Kos minuli konec tedna ostal doma. Ocenili smo, da je zanj veliko bolje, da se je priključil treningom in si povrne občutke, saj je bil na zadnjih tekmah povsem zmeden. Zanj je veliko bolje, da se je povsem umaknil in si v miru pridobi nazaj občutke, ki jih je lani kot eden najboljših tekmovalcev v skupnem seštevku svetovnega pokala že imel. Žak Mogel in Domen Prevc sta za zdaj ostala na tekmah, a letos je nastala še ena težava. V preteklih sezonah je bil premor med Engelbergom in novoletno turnejo vedno daljši in je ponujal čas za dodaten trening. Tega letos ni. Fantje bodo po tekmah v Švici doma le tri dni in med tem časom je na koledarju tudi 25. december, ki mu pravimo družinski praznik, zato ne gre za dan, ko bi ves dan treniral, tako da bo treba morebitne napake odpraviti že pred tem. Mi se bomo situaciji še naprej prilagajali, v ekipi pa so nedvomno fantje, ki so sposobni vrhunskih rezultatov. To so v preteklosti že pokazali in verjamem, da bodo znova tudi že v bližnji prihodnosti.
Glede na vaše odgovore za zdaj razlogov za paniko še ne vidite. Ali se vam morda vseeno že pojavljajo misli, da je šlo v pripravljalnem obdobju nekaj narobe in bi sezona lahko bila po načrtih, kot se je lani zgodilo Poljakom?
Najslabše, kar bi v tem trenutku lahko storili, je to, da bi zagnali paniko. Treba je ostati miren. Verjeti je treba v opravljeno delo poleti in jeseni ter iti naprej s pravo mero optimizma. Močno bi me skrbelo, če bi tudi na treningih videl, da fantje zaostajajo, a tam so skoki pravi. Tako si lahko rečeš le to, da bo prej ali slej prišel čas, ko se vse skupaj uskladi tudi na tekmi. Za Anžeta Laniška in Timija Zajca me ne skrbi, morda so preostali trije nekoliko na meji. Pozna se, da v ozadju trenutno nimamo ustrezne zamenjave, ki bi lahko nastopala na tekmah svetovnega pokala. Imamo mladega Žigo Jančarja, ki pa je še zelo neizkušen. S posameznimi skoki kaže zelo visoko raven skakanja, a pri njem moramo paziti, da ne pride na tekme svetovnega pokala le zato, da bo reševal situacijo, ampak mora biti ekipi priključen zato, ker tja spada in bo to začutil kot nagrado za svoje predstave.
Zdaj ste sami izpostavili problem, ki smo ga v preteklih letih mi že omenjali, a so uspehi reprezentance A to spretno prikrivali. Zakaj Slovenija ta hip nima ustrezne zamenjave za nastop v svetovnem pokalu? To je bil ob vzpostavi sistema Državnega panožnega centra (DPNC) slovenski zaščitni znak. Je tam sistem zaspal na lovorikah in ne sledi razvoju športa?
Strinjam se in tudi sami se zavedamo, da je trenutno premalo pritiska iz ozadja na fante v reprezentanci A. Ko nastane takšna situacija, kot jo imamo zdaj, da vsi najboljši niso najbolje pripravljeni, se to mora poznati. Ne strinjam se z drugim delom vašega vprašanja. Naš sistem je zagotovo dober in deluje. Prav tako verjamem v vse trenerske ekipe, ki smo jih postavili pred sezono. Zaupam jim in stojim za njimi. Imamo enega boljših sistemov na svetu in zagotovo bodo tudi v prihodnosti iz tega sistema prišli novi vrhunski tekmovalci. V športu je logično, da nastajajo nihanja. Naša naloga je, da ko nastanejo, niso pregloboka. V sistemu DPNC imamo trenutno 35 skakalcev, enajst skakalk in 14 nordijskih kombinatorcev. Skozi naš sistem, ki deluje 365 dni na leto, moramo dobiti nove tekmovalce, ki bodo nadomestili tiste, ki danes tvorijo uspehe.
Nekaj je v zadnjih letih vseeno narobe. Ko je DPNC začel svoje delo, so se slovenski skoki lahko hvalili z mladinskimi svetovnimi prvaki, skupnimi zmagovalci celinskega pokala … Tega zdaj že nekaj let ni več. Nam morda manjka kakšen strokovni pristop iz tujine?
Znanja imamo v Sloveniji dovolj in tudi trudimo se slediti razvoju. Tudi v DPNC so se ekipe zelo prevetrile in zdaj skupine tekmovalcev vodijo bistveno mlajši trenerji. Tu ne govorim zgolj o mladih trenerjih, ki imajo le polno energije, ampak mladih trenerjih z izkušnjami. Gašper Vodan je bil nekaj let pomočnik glavnega trenerja Roberta Hrgote. Tilen Gros je znanje pridobival pod mentorstvom trenerjev mladinske reprezentance. Vsako leto že med sezono delamo analize in ugotavljamo, katera področja so dobro pokrita, katera manj, in skušamo to potem nadgraditi. Zavedam se, da imamo še vedno eno zelo veliko luknjo.
Katera je ta luknja?
Tukaj ni težava na reprezentančni ravni, ampak pri razvoju mladih tekmovalcev. Eno od področij, ki znotraj sistema niso pokrita v skladu z željami, je strokovnjak s področje prehrane, ki bi z mladimi deloval sistematično in ne le dva dni na leto. Ni nujno, da govorimo o profesionalcu, ki bi deloval le v našem sistemu, ampak človeku z znanjem. Narava našega športa je taka, da je to nujno potrebno. Takšen strokovnjak lahko poskrbi, da so učinki treninga boljši, predvsem pa je treba poskrbeti za zdravje tekmovalcev. Človek, ki bi z mladimi tekmovalci delal sistematično, to lahko zagotovi veliko lažje, saj je primerna telesna teža, pridobljena na zdrav način, prvi pogoj za vrhunske rezultate. Za zdaj to poskušamo delati sami s trenerji, a nimamo dovolj potrebnega znanja. Tukaj je zagotovo treba narediti velik korak naprej. Ta luknja, s katero se soočamo danes, je nastala tudi zaradi tega, ker nismo imeli ustreznega znanja na področju pravilnega prehranjevanja mladih in smo zato izgubili nekaj tekmovalcev.
Gre tukaj za slovenski problem ali problem športa?
Vsi, ki delujemo v svetu smučarskih skokov, se ukvarjamo z enakimi težavami, a se tega v Avstriji in Nemčiji lotevajo bistveno bolj sistematično. Veliko bi se lahko naredilo tudi s spremembo pravil. Mi smo v preteklosti Mednarodni smučarski zvezi (FIS) predlagali nov sistem dolžine smuči glede na telesno težo. Naš predlog je bil, da bi optimalna telesna teža ostala enaka, kot je v tem trenutku, vsak tekmovalec, ki bi bil pod to ravnijo, pa bi bil kaznovan z drastično skrajšavo smuči. Ta predlog je bil zavrnjen, a zagotovo nad njim še nismo obupali. Narediti moramo spremembe, saj gre za zdrav in premišljen razvoj športnikov.
Ali je morda tudi vaš problem, da o težavah z zdravjem ne govorite javno in se športniki ne izpostavijo? Pred dobrimi 20 leti je, potem ko je Sven Hannawald priznal, da boleha za hudo anoreksijo, le nastalo nekaj sprememb.
Današnja situacija je nekoliko drugačna. V tistih časih pravil glede telesne teže sploh ni bilo in tekmovalci so šli lahko v zelo hude ekstreme. Danes je spremembe v šport treba vpeljati postopoma in nič se ne zgodi čez noč. Zavedam se, če bi mi na vsak način drastično hoteli spremeniti pravilo o telesni teži, bi najverjetneje doživeli upor. Ne le stroke, ampak tudi tekmovalcev. Ti so zdaj navajeni na določena pravila in hvala bogu, da jih večina ostaja v zdravih okvirih. Žal so nekateri posamezniki, ki nas močno opozarjajo, da so spremembe nujno potrebne.
Vrniva se k rešitvam za slovenske skoke. Se ekipi A odsotnost Petra Prevca pozna veliko bolj, kot ste si mislili? Že lani, ko ga prvič ni bilo v ekipi na tekmah v Lake Placidu, je Lovro Kos dejal, da se ekipa na letališču ni znala dogovoriti niti, kaj bodo jedli za kosilo. Po koncu njegove kariere ste dejali, da je zanj delovno mesto vedno prosto, a več kot pol leta po koncu kariere ga v delovni vlogi še ne vidimo. Zakaj?
S Petrom sva imela nekaj skupnih srečanj tudi na to temo. Sam ga še vedno močno vidim znotraj veliko opcij v našem sistemu, a odločitev prepuščam njemu. Trenutno ga najbolj vidim znotraj mladinskega pogona, kjer bi bil lahko velika dodana vrednost. Imava dogovor, da bi začel delati v začetku novega koledarskega leta. Peter tudi po koncu kariere kaže vso svojo profesionalnost. Na vsako srečanje, ki sva ga imela, je prišel pripravljen in s številnimi idejami. To je zagotovo človek, ki ga slovensko skakanje nujno potrebuje. On že samo s svojo pojavo pozitivno vpliva na celoten proces. Želim si, da bi se najin dogovor uresničil, a odločiti se mora sam, kaj si po koncu kariere resnično želi početi. Dejstvo je, da takšnega človeka potrebuje vsaka ekipa in ne le slovenska.
Kakšna bi bila potem njegova vloga?
Trenutno še ni čas za pogovore o tem. Mi imamo svoje zamisli in dogovore, a kot rečeno, mora najprej sam sprejeti odločitev.
V smučarskih skokih je vsako leto veliko sprememb pravil in vsak kos opreme postaja vse pomembnejši. Kako SZS pomaga slediti razvoju opreme? Imate na voljo kakšna posebna sredstva za to dejavnost ali je vse v rokah ekip samih in Petra Slatnarja?
Na SZS vedno priskrbimo sredstva za izvedbo vseh programov. Letos imamo rekordni proračun, ki znaša 3,5 milijona evrov, da vse ekipe v panogi delujejo normalno. Dejstvo je, da se premalo sredstev vlaga v razvoj. Saj smo naredili velike korake z našim laboratorijem za šivanje tekmovalnih dresov v Kranju. Na tem področju smo zagotovo naredil dva, tri ali celo štiri korake naprej. Smo ena izmed morda štirih nacij, ki imajo lastno proizvodnjo in razvoj skakalnih dresov. Vse preostale so odvisne od zunanjih proizvajalcev ali ene osebe, ki skrbi za razvoj. A skakalni dres ni več edini kos opreme, ki zahteva stalni razvoj. Kar zadeva skakalne smuči, vezi, čevlje, imamo rezerve, a tukaj imamo srečo, da imamo trenerje, ki sami veliko razmišljajo o opremi. Oni so tisti, ki Petru Slatnarju dajejo namige in informacije, ki jih on realizira. Ta trenutek si ne znam predstavljati, kako bi bili lahko sploh konkurenčni, če ne bi imeli v ozadju Slatnarja. Vseeno nam pogosto zmanjkajo prav tista sredstva, ki bi jih potrebovali za razvoj opreme, ki bi jo kasneje lahko uporabljali kot nacija. Velikokrat se učimo iz tujine in tu pride največja razlika. Če pogledamo Avstrijce, Nemce ali Norvežane. Oni imajo tako močne nacionalne inštitute, da znotraj njih razvijajo nekatere stvari. Mi nacionalnega inštituta, ki bi si ga tako močno želel in si ga močno želijo nekateri, ki delajo v znanstvenem delu vrhunskega športa, nimamo. Upamo in želimo si, da bi se v prihodnje – taki so namigi v naši krovni športni organizaciji, Olimpijskem komiteju Slovenije – zadeva spremenila. Potem bomo tudi na nacionalni ravni imeli ljudi, ki se bodo ukvarjali s takimi zadevami v različnih športih in tudi to področje pokrili na visoki strokovni ravni. Danes si brez razvoja, še posebno v tako tehničnem športu, kot so smučarski skoki, le stežka konkurenčen.
Trenutno so Avstrijci najmočnejša nacija na vseh ravneh skakalnega športa, potem ko so pred nekaj leti tudi imeli krizo. Ste že pogledali k severnim sosedom in ugotovili, kaj je njihov razlog za uspehe, ter našli ideje za Slovenijo?
Avstrijci so pred nekaj leti povsem prevetrili trenerski kader. V posamezne reprezentančne selekcije so prišli veliko mlajši trenerji, starejše z izkušnjami pa so prestavili v mentorske vloge. Tukaj se je naredila odločilna kombinacija zagnanosti, znanja in izkušenj. Mladi ljudje so veliko bolj inovativni in nekatere stvari lahko spravijo v prakso, izkušenejše pa potrebuješ, saj s svojim znanjem bolje vidijo stvari, kje so spremembe mogoče. S to kombinacijo niso napredovali le v tehniki skokov, ampak tudi v opremi. Treba je povedati, da je oprema še vedno zgolj pripomoček in ne glavni dejavnik končnega rezultata. Najprej je treba opraviti svoje delo na skakalnici in v telovadnici, oprema pa je potem le še tisti kanček v mozaiku, ki ti lahko omogoči konkurenčno prednost pred tekmeci.
Kako vidite slovenske trenerje, ki odlično delujejo v tujini? Bine Norčič na Norveškem vodi eno najmočnejših ekip v celinskem pokalu, Rok Tarman odlično dela z mladimi Nemci, Gaj Trček dela premike na Češkem … Je to izgubljen kader ali jih znova vidite tudi doma?
Dober kader je vedno dobrodošel. A to le potrjuje moj odgovor z začetka, da imamo v Sloveniji dovolj znanja, saj smo te ljudi vzgojili pri nas. Nato pa, ko se sestavi kombinacija vsega znanja, ki ga Norvežani zagotovo imajo, in s prispevkom, ki ga je prinesel Norčič, so posledica ti rezultati. Zagotovo se je tudi on tam veliko naučil in tovrstno znanje je nato vedno dobrodošlo doma. Ni treba govoriti le o Norvežanih, prav vsi trenerji, ki trenutno delujejo v tujini, nabirajo izkušnje in se učijo, so zagotovo dobrodošli doma, da znanje, ki so ga odnesli iz Slovenije, nato z novopridobljenim prinesejo tudi nazaj.
