Največji strah vsakega športnika so poškodbe. Ko je govor o smučarskih skokih, je ta še večji, saj so zaradi hitrosti in višine lahko grozovite. Kar vprašajte Norvežana Daniela-Andreja Tandeja. Olimpijski ekipni prvak iz Pjongčanga 2018 je v finalu sezone 2021 v Planici na letalnici bratov Gorišek grdo padel, morali so ga celo oživljati. Med drugim si je zlomil ključnico in imel prebodeno pljučno krilo, zaradi vsega skupaj pa je kar štiri dni preživel v umetni komi. Kasneje se je sicer vrnil na tekme svetovnega pokala in celo prišel do ene od osmih zmag v karieri, a je dogajanje v Planici pustilo prevelike posledice. Pri 30 letih se je tako odločil skleniti športno pot.
»Strah pred skakanjem je vse od hudega padca v Planici enostavno postal večji kot moje veselje do skokov. Da sem to ugotovil in sprejel, sem potreboval dobra tri leta. Zato se mi zdi prav, da zdaj končam skakalno kariero,« je sporočil svetovni prvak v smučarskih poletih iz leta 2018, ki še ne ve natančno, kaj bo počel v prihodnosti. »Za prihodnost imam odprte vse možnosti in se veselim tega, kar prihaja. Z vsem, kar sem doživel na skakalnicah in izven njih, upam, da bom lahko v prihodnjih letih prispeval na različnih področjih.«
Srce se mu je ustavilo za tri do pet minut
Čeprav je zaprl poglavje aktivnega smučarskega skakalca, Daniel-Andre Tande še vedno pogosto podoživlja trenutke po grozljivem padcu v Planici. »Pogosto me zmrazi, ko se spomnim besed zdravnikov, da se je moje srce ustavilo za tri do pet minut. Vsega skupaj pa se ne spominjam. Niti tega ne, da sem tedaj šel v Planico. Teden dni življenja mi je izbrisalo iz spomina. Seveda sem si velikokrat pogledal posnetek, da sem analiziral, kaj je šlo narobe. Sprva se nisem mogel pripraviti do tega, moral sem se dobro pripraviti na to, kar bom videl,« se spominja Daniel-Andre Tande. Hudo mu je bilo tudi za družino, ki je preživljala težke trenutke. »Ob prihodu v bolnišnico so jim povedali, da sem v stabilnem stanju, a te besede v naši družini ne predstavljajo nečesa pozitivnega. Moj mlajši brat Hakon je preminil leta 2017. Tudi on je bil v komi in vsak dan so nam rekli, da je v stabilnem stanju. Na koncu je umrl.«
Po tednu dni zdravljenja v Ljubljani so Tandeja premestili v domovino, kjer ga je čakala operacija ključnice. Vstavili so mu ploščico iz titana in deset vijakov. Računalniška tomografija je pokazala dva zloma, a se je izkazalo, da je bila kost vmes zdrobljena. Kljub izredno težkim trenutkom pa tedaj niti za trenutek ni pomislil, da bi prenehal skakati. »Dan po tem, ko sem se zbudil iz kome, sem poklical enega od trenerjev in ga vprašal, kdaj bova znova začela s treningi. Rekel mi je, da sem nor. Tudi moja mama je bila v šoku, a je kasneje razumela, zakaj sem še želel skakati. Nekoliko manj zdravniki, ki so me opozorili, da bi nov močnejši udarec v glavo lahko pustil trajne posledice. Zavedal sem se, da tveganje obstaja, a po drugi strani bi mi lahko zdrsnilo na ledu na pločniku in bi se udaril v glavo. V smučarskih skokih sem od svojega šestega leta. Adrenalina, ki ga čutiš ob letenju s smučmi, se ne da primerjati z ničimer. Težko ga je opisati, enostavno bi moral to izkusiti vsak, da bi me razumel.«
Velik navijač Liverpoola
Grozovit padec v Planici pa ni edina zdravstvena težava, ki jo je moral Tande v karieri premostiti. Leta 2018 je njegov vzpon ustavil Stevens-Johnsonov sindrom, redka in resna kožna bolezen. Izgubil je veliko teže in mišične mase. »To je akutna bolezen, pri kateri imunski sistem začne napadati lastno telo. Prizadene notranjost ust in oči, pojavijo se izpuščaji in mehurji po vsej koži. Če pokrijejo več kot 20 odstotkov telesa, je lahko usodno. Ni bilo prijetno, a sem imel srečo, da so ga zgodaj odkrili in sem dobil ustrezna zdravila. Zdaj sem ozdravljen.«
V najtežjih trenutkih je Tandeju pomagala tudi vez, ki jo je ustvaril z nogometnim klubom Liverpool. »Moj starejši brat Jens-Alexander je krivec, da sem začel navijati za Liverpool. Vesel sem, da je svoje navdušenje nad tem klubom prenesel tudi name. Moj prvi pravi navijaški spomin je finale lige prvakov iz leta 2005 v Carigradu proti AC Milanu, od takrat pa sem vedno bolj strasten navijač. Ob vseh obveznostih, ki sem jih imel s smučarskimi skoki, nisem imel časa, da bi hodil pogosteje na tekme. Sicer sem tudi na tekmah ves čas spremljal telefon in rezultate, ob tem pa je velik navijač Liverpoola tudi Poljak Kamil Stoch, zato sva imela pogosto dolge debate. V živo sem si uspel pogledati tekmo proti Southamptonu, zdaj pa bo tudi za te stvari več časa,« je pojasnil Norvežan, ki je po padcu v Planici dobil dres Virgila van Dijka s podpisi vseh igralcev.
Če kaj, potem je Tandeja trnova, a uspešna športna pot naučila, da v življenju niso pomembni le rezultati. »Po vsem skupaj lahko rečem, da zdaj v življenju uživam bolj, kot sem prej. Na stvari gledam z drugačnimi očmi. Imam srečo, da sem še živ in zdrav. Zato ničesar ne jemljem za samoumevno. Spoznal sem, da je življenje več kot le športni uspehi, zato se izjemno veselim vsega, kar prihaja.«
