Vrnitev na prizorišče zadnjih olimpijskih iger, s katerih imajo Slovenke obilo lepih spominov, je spodbudna za skakalni šport, čeprav se zaradi napornega potovanja v tem času sezone umestitev tekmovanja v koledar ne zdi najbolj posrečena. Slovenke se nad tem ne pritožujejo, še manj pa Abigail Strate, ki si je tik pred odhodom v Peking vzela čas za Dnevnik.

Kanadska smučarska skakalka, ki večino časa (tako kot celotna kanadska ekipa) preživi v Sloveniji, je vajena dolgih letalskih poletov in menjavanja časovnih pasov, na Peking pa ima prav posebne spomine. Na tekmi mešanih ekip pred dvema letoma in pol (februarja 2022) je kanadska ekipa presenetljivo osvojila bronasto kolajno, kar je Abigail Strate življenje obrnilo na glavo. Ne le njej, temveč celotnemu kanadskemu skakanju, ki se je od takrat razvilo v dve povsem različni smeri. Ženska ekipa še naprej osvaja kolajne na največjih tekmovanjih, moški smučarski skoki pa so izbrisani z zemljevida.

Vračate se v Peking, v kraj, na katerega imate posebne spomine. Kakšni so občutki?

Kar se nam je zgodilo na olimpijskih igrah v Pekingu, je neverjetno in neponovljivo. Bila bi celo vesela, če se v Peking ne bi več vrnila in bi živela le od teh spominov. A sedaj nimam nič proti temu, da se tekme vračajo na to prizorišče, in vidim le nove priložnosti za nove lepe spomine na ta kraj.

Kako se je tisti trenutek, ko ste na olimpijskih igrah osvojili bronasto kolajno, življenje za vas spremenilo?

Odkrito povedano smo vsi, ki smo bili zaslužni za kolajno, doma v Kanadi pričakovali več sprememb. Pričakovali smo, da se bodo v tistem trenutku vsi začeli ukvarjati s smučarskimi skoki, a ni bilo tako. Ta proces se odvija veliko bolj počasi. Po drugi strani se je življenje zame osebno zelo spremenilo. Z olimpijsko kolajno sem lahko svoje ime prodala v več kanadskih podjetjih in življenje je zame odlično. Priznam tudi, da vidim nekaj počasnega razvoja tudi v željah, ki sem jih omenila pred tem. Največja težava pa so še vedno objekti, saj v Kanadi enostavno nimamo primernih skakalnic za trening.

Velika razlika se je po tistem uspehu pojavila že v samem razvoju ekip A. Ženska ekipa je kolajno vzela kot motivacijo in raste še naprej ter niza uspehe, moški skoki pa so v Kanadi praktično izbrisani z zemljevida. Zakaj?

Žal so vaše trditve naša realnost. Težko je natančno pojasniti, zakaj se je moškim skakalcem to zgodilo, a nekako se je Peking zgodil v različnih obdobjih naših karier. Naša ekipa, v kateri smo mlade skakalke – jaz in Ale (Alexandria Loutitt, op. p.) sva bili na začetku svojih športnih poti – je Peking izkoristila kot neki moment za spodbudo gradnje nečesa velikega. Zelo sem vesela, da smo tako naredile. Moški del ekipe pa sta takrat predstavljala Matthew Soukup in Mackenzie Boyd-Clowes. Predvsem Mackenzie je bil že izkušen skakalec, ki je več let nastopal v svetovnem pokalu. Moški so tako kolajno nekako dojeli le kot vrhunec svoje kariere, in ne kot nekaj, na čemer naj se gradi delo za naprej. Ne vem natančno, zakaj, a tudi situacije v ekipah so bile različne. Moška ekipa je imela takrat drugačne trenerske poglede in vodstvo, me pa smo ravno tisto sezono začele delati z Jankom (Janko Zwitter, koroški Slovenec in glavni trener kanadskih skakalk, op. p.). Vse je bilo sveže. Bile smo polne zagona in nato se je zgodila še ta kolajna. Nekako logično nam je bilo, da moramo le nadaljevati začeto delo.

Omenili ste Janka Zwitterja, tudi ostali strokovni štab ekipe sestavljajo le Slovenci. Zaradi tega tudi sami večino časa živite pri nas. Kako vam je všeč Slovenija?

Slovenija je od nekdaj naša pripravljalna baza, to je bila že pred tem, ko smo dobile slovensko trenersko ekipo. Prvič sem bila v Sloveniji pri 13 letih, od poletja 2020 pa je to moj dom. Ko sem v Sloveniji, si rečem, da sem doma, enako kot v času, ko grem na obisk k družini v Kanado in tudi tam rečem, da sem doma. Sprva smo vse članice ekipe živele v enem stanovanju, zadnji dve leti pa živimo vsaka posebej. To je bil za ekipo pomemben preskok, saj tako skakalne trenutke z ekipo veliko bolj cenim. Imeti svoje stanovanje in avto mi resnično daje občutek, da sem doma. Zagotovo preživim v Sloveniji veliko več časa kot v Kanadi.

Ste tudi že vešči slovenskega jezika?

Moram priznati, da se slovenščine ne učim, a razumem veliko več, kot bi sama pričakovala ob mojem prizadevanju za jezik. Predvsem na skakalnici, ko poslušam pogovore trenerjev, vse večkrat razberem, kaj je tema pogovora. Prav tako v slovenščini razumem in znam povedati vse navigacijske napotke, številke in osnovne stvari v trgovini.

Kakšen je torej vaš odnos s slovensko skakalno ekipo?

Zaradi naše trenerske ekipe, ki je povsem slovenska, je razumljivo, da s Slovenkami dobro sodelujemo. Ne treniramo vedno skupaj, a ko smo na terenu, drug drugemu pomagamo. Sama se z vsemi razumem zelo dobro in tudi na tekmovanjih navijam za njih ter jim privoščim dobre rezultate.

Kakšni so vaši cilji za letos? Lani ste kar trikrat skočili na oder za zmagovalke, vendar zmage še nimate.

Prvič sem na stopničke stopila že v sezoni 2022/23, lani pa sem okoli novega leta resnično ujela neverjeten trenutek, ko sem se trikrat zaporedoma uvrstila na oder za zmagovalke. To je bila v moji karieri nova zelo pozitivna stvar za mojo motivacijo. Žal ima lanska sezona tudi drugo plat, saj sem se poškodovala in nato skoraj polovico tekem izpustila. Zagotovo pa sem letos zaradi tistih stopničk zelo motivirana. Že lani sem si želela prve zmage v karieri, a je nisem dosegla, tako da je to glavni cilj za naprej. Po drugi strani se z njo veliko ne obremenjujem, saj sem že zgodaj ugotovila, kako hitro se v športu stvari obrnejo. Želim si le, da bi ostala zdrava in da bi izvajala dobre skoke.

Šport ni vaš edini talent. Kot mi je znano, ste najboljša umetnica v svetu smučarskih skokov.

Verjetno imate prav. Sem umetniška duša in zelo rada rišem. Tudi študiram grafično oblikovanje, kjer se učimo digitalnega oblikovanja v marketingu in podobnih stvari. Žal sem trenutno tako zaposlena s študijem in skoki, da ne morem več ustvarjati zase in svojih izdelkov predstavljati svoji skakalni družini. Kaže pa se priložnost tudi za to, saj bom v dveh tednih diplomirala in bom pozimi nato imela več časa, tako da je to zagotovo eden izmed mojih načrtov.

In svoje znanje ste prenesli tudi v slovenski šport, ne le v smučarske skoke.

Moj izdelek lahko vidite na čolnu kajakašice Eve Terčelj. Vse skupaj se je zgodilo zelo spontano. Eva je žena fizioterapevta v naši ekipi (Urban Jarc, op. p.) in kot strela z jasnega me je vprašala, ali bi »okrasila« njen čoln. Vse skupaj je izpadlo zelo dobro in ponosna sem na svoje delo, prav tako je to pomemben podatek v mojem življenjepisu, za čas, ko bom nekoč iskala službo v tem poslu.

Ob tem imate še en hobi, ki je zelo povezljiv s Slovenijo. V prostem času ste tudi čebelarka.

Z očetom sva začela čebelariti pred petimi leti. Doma imamo dva čebelnjaka, kar pomeni, da nismo ravno velika kmetija. Proizvajamo med zase in za širšo družino. Zelo rada imam čebele in večkrat sem že razmišljala o tem, da bi se vključila tudi v kakšno društvo v Sloveniji. Rada bi pomagala kot prostovoljka ali kaj podobnega, a za zdaj še ni prišlo do uresničitve načrta.

Ste vedeli, da 20. maja praznujemo svetovni dan čebel zaradi slovenskih čebelarjev?

Slišala sem, da praznik obstaja, a nisem vedela, da je to zasluga slovenskih čebelarjev. Vsak dan se lahko naučimo nečesa novega, hvala za to.