Ljubljančan je govoril tudi o poslovilnem SP 2025 za nekatere reprezentante, saj prihaja nujna menjava generacij, na klubski ravni je kot trener Slovana zadovoljen z dozdajšnjim delom sezone, precej manj pa z novim tekmovalnim sistemom v slovenski ligi.

Na prvotnem seznamu za Litvo in Estonijo ni bilo štirih nosilcev igre z OI, ki so po koncu tekmovanja v Parizu napovedali slovo od reprezentančnega dresa: Jureta Dolenca, Boruta Mačkovška, Deana Bombača in Mateja Gabra.

Začenjamo nov štiriletni olimpijski ciklus, v katerega vstopamo z novo ekipo. Ker pa smo že uvrščeni na SP 2025, ki je tik pred vrati, še potekajo pogovori o tem, v kakšni igralski zasedbi bomo nastopili. Pogovarjamo se le o tekmovanju januarja 2025 in nobenem drugem, po drugi strani pa je menjava generacij logična poteza. Po tistem tekmovanju bo zasedba, ki je na sedanjem seznamu, vlekla slovenski reprezentančni voz do OI 2028. Po lanski naporni sezoni z vrhuncem na OI so igralci, predvsem starejši, utrujeni, načeti, potrebujejo vsaj nekaj premora. Ritem je ubijalski in takoj po igrah so morali oditi v svoje klube in lige. Zato smo se dogovorili, da med tokratno reprezentančno akcijo dobijo prosto.

Ali za nastop na SP 2025 nihče izmed omenjenih štirih igralcev še ni dokončno prečrtan?

Seveda ne.

A pričakovati je, da bo seznam za SP 2025 precej drugačen od tistega za Litvo in Estonijo. Se bo generacija, ki je bila tako blizu kolajni na OI, skušala posloviti z odličjem na SP?

Najboljši in najprimernejši čas za menjavo generacij je zdaj, ko vstopamo v nov olimpijski ciklus. Toda igre v Parizu, ko smo za las ostali brez kolajne, so nam po eni strani dale misliti, po drugi pa dodaten zagon. Vse, kar smo bili prej dogovorjeni o koncu reprezentančnih karier nekaterih igralcev, je po Parizu padlo v vodo. Želja po nadaljnjem igranju za reprezentanco je, kaj pa je realnost, bo pokazal čas.

Če bi katerega izmed teh štirih igralcev, ki so po Parizu napovedali konec reprezentančne kariere, potrebovali za Litvo in Estonijo – bi se odzvali?

Če bi kogar koli od četverice nujno potreboval, bi se odzval in prišel na priprave. Edina, ki sta »na meji«, sta Borut Mačkovšek in Matej Gaber zaradi kroničnih težav s poškodbami, zato nujno potrebujeta počitek. A ni moja domena, da govorim o teh stvareh v njunem imenu. Vsak sam bo povedal, kdaj je ali bo končal reprezentančno kariero.

Igralska zasedba na OI je znova potrdila, da se lahko bori za kolajne na največjih tekmovanjih. Ste prepričani, da je tega sposobna tudi ekipa, ki začenja nov ciklus?

Zagotovo. V preteklosti smo verjeli v to, nato pa rdečo nit začasno izgubili. Pozneje smo znova začeli verjeti, v Parizu pa smo dokazali, da smo del evropskega in svetovnega vrha. Sočasno je to tudi popotnica mladim, da vidijo in ugotovijo, da je mogoče doseči marsikaj velikega. Čeprav smo majhni in zdesetkani ter v ekipi nimamo petih, šestih dvometrašev. Predvsem pri spremembi miselnosti smo naredili velik napredek.

Po reprezentančni ravni se dotakniva še klubske. Pred sezono ste na novinarski konferenci dejali, da je Gorenje glavni favorit za državnega prvaka. Ali tudi po slabem začetku Velenjčanov v ligi še vedno mislite tako?

Na novinarski konferenci je lahko vsak trener navedel le enega favorita. Sicer pa sem že večkrat poudaril, kateri štirje klubi se bodo borili za vrh. To so Gorenje, Celje Pivovarna Laško, Trimo in Slovan, pozitivno presenečata tudi Slovenj Gradec in Krka. Gorenje ima trenutno težave s tem, da precej niha v formi, napadle so ga poškodbe in bolezni, ima naporen ritem tekem doma in v Evropi. A nima tako širokega igralskega kadra, ima pa najbolj uigrano ekipo v ligi. Celjani imajo mlado in hitro ekipo, tudi z nekaterimi izkušenimi igralci, in jim gre zelo dobro. So pa nekaj tekem dobili v zadnjih sekundah – če bi se prelomilo v nasprotno smer, bi bila slika na lestvici drugačna.

Slovan je na nedavnem derbiju doma proti Celjanom nekajkrat vodil že s petimi goli prednosti, a na koncu le remiziral (23:23).

Vodili smo skoraj vseh 60 minut in imeli vse v svojih rokah. Že po tekmi s Celjani sem dejal, da so v težavah, če njim vzamejo Andraža Makuca ali pa kateri koli ekipi v ligi prvakov enega ali celo dva srednja zunanja igralca. Tudi mi imamo velike težave, saj nam zaradi poškodb manjkata srednja zunanja Jaka Malus in Alexander Perić. A tega ne obešamo na veliki zvon in zaradi njiju ne iščemo alibijev. Tudi Janu Grebencu, ki je moral prevzeti njun položaj, čeprav ni srednji bek, ni lahko. Opravlja dobro delo, a ker sem pogosto zelo zahteven in zoprn, mislim, da bi ga lahko še bolje.

Po desetih ligaških krogih je Slovan prvi s 17 točkami od možnih 20, drugouvrščeni Celjani jih imajo 16, vendar s tekmo manj. Ali ste zadovoljni z dosedanjim delom sezone?

V tem delu smo osvojili več točk, kot smo pričakovali in načrtovali. Remizirali smo s Celjem in za gol izgubili proti Gorenju na gostovanju v Velenju, uspešno pa opravili tudi zahtevni gostovanji v Ribnici in Novem mestu. Čeprav imamo zelo veliko novih igralcev, smo se precej hitro in uspešno uigrali. Ko se bodo poškodovani igralci vrnili na igrišče, tudi Stefan Žabić in Aljaž Panjtar, bomo še močnejši. Ko gre za derbi s Celjani, sem najbolj vesel, da je bila dvorana na Kodeljevem polna in da je na koncu zmagal rokomet. Moški rokomet se je očitno vrnil v Ljubljano, ljudje so željni tekem in v prihodnje pričakujem še več takšnih rokometnih večerov.

V minuli sezoni je bil v prvi ligi le dvokrožni sistem v rednem delu brez končnice, v letošnji pa je spet malce čudna končnica.

Vsi bolj ali manj govorijo, da bo odločilna končnica in da je čisto vseeno, kako se bo razpletel redni del lige, v katerem je mogoče tudi kalkulirati. Toda sam ne govorim in ne delujem tako, ker hočem zmagati na vsaki tekmi. Ali naj v rednem delu izgubim šest, sedem tekem, potem pa grem v končnico in kar čez noč začnem zmagovati? Ne, to seveda ni mogoče, ker se ti lahko zelo hitro kaj zalomi. V letošnji sezoni je čuden predvsem prenos točk iz rednega dela v končnico. V minuli sezoni je bilo na koncu rednega dela med prvim in četrtim klubom na lestvici 15 točk razlike, zdaj pa se bodo po rednem delu brisale vse točke in se delile po novem ključu, tako bo pred začetkom končnice le dve točki razlike med prvim in četrtim. Čudno, mar ne? Številni pravijo, da mi je novi sistem naklonjen, saj zaradi OI v Parizu med pripravami dolgo nisem bil z ekipo Slovana, in da imamo med rednim delom lige dovolj časa, da se dobro uigramo, a se s tem ne strinjam.

Gorenje in Celje igrata v Evropi, Slovan pa ne. Je to za vas plus ali minus?

Samo Gorenje ima zaradi tega velik minus, saj vsak teden poleg slovenske lige igra težko tekmo še v evropski ligi. Celje igra enkrat mesečno po dve tekmi v tretjerazrednem evropskem pokalu, tudi potovanja so zelo kratka in takšno igranje ni nobena težava. Tudi sam bi rad igral v Evropi, tako kot sem jo v prvi sezoni kot trener trebanjskega Trima – in ni bilo nikakršnih težav. V dobrobit slovenskega rokometa si želim, da bi slovenski trojček Celje, Krka in Ormož prišel čim dlje v evropskem pokalu, žal pa Gorenju ni uspelo napredovanje v glavni del evropske lige. Super bi bilo, če bi evropski pokal osvojil slovenski klub ali da bi bil finale povsem slovenski. Verjemite, to ni nemogoče.

Tako Gorenje kot Celje ne kažeta zanimanja za igranje v evropski ligi prvakov. Če vaš Slovan postane državni prvak – ali jo bo vaš klub igral?

Če se malce pošalim: bomo morali.