Tekmovanje so zaključili s štirimi zmagami – v skupinskem delu proti Hrvaški z 31:29, Švedski z 29:24, Japonski z 29:28 in četrtfinalu proti Norveški s 33:28 – in štirimi porazi – v skupinskem delu s Španijo z 22:25 in Nemčijo z 29:36, polfinalu z Dansko s 30:31 in v boju za tretje mesto s Španijo z 22:23. Olimpijski nastop je po olimpijskem finalu za Dnevnik ocenil slovenski selektor Uroš Zorman, ki je pred osmimi leti nosil olimpijski dres v Riu de Janeiru, kjer je zasedel šesto mesto.

Kako ocenjujete tekmo za tretje mesto proti Španiji?

Čestitam vsem slovenskim rokometašem, ki so pustili srce na igrišču. Žal smo bili za gol prekratki, da bi si priborili vsaj podaljšek. Vseeno menim, da smo lahko ponosni, saj smo odigrali odličen turnir, ki ga je po porazu za en gol v polfinalu in tekmi za tretje mesto težko zapustiti.

Kaj vam je zmanjkalo v zaključku boja za bronasto kolajno?

Malce boljši napad. Imeli smo priložnosti po vodstvu za gol, da bi morda lahko povedli za dva zadetka, a jih nismo izkoristili. Iz poraza se moramo kaj naučiti, dvigniti glavo ter priti ven še močnejši.

Kako ste doživeli olimpijsko pot od prve skupinske tekme s Španijo do zadnje z istim tekmecem za tretje mesto?

Na začetku bi vas popravil, saj se je zame olimpijska pot začela, ko sem prevzel vodenje reprezentance (februarja predlani, op. p.). Takrat smo si zastavili jasen cilj, to je bila uvrstitev na olimpijske igre v Parizu. Vemo, kje smo bili takrat in kje smo danes. Prehodili smo trnovo pot skozi svetovno prvenstvo in olimpijske kvalifikacije. V soboto je minilo natanko sedem tednov, ki smo jih preživeli skupaj na zadnji olimpijski poti, kar je zelo veliko. Javnost nas je pospremila na turnir z mešanimi občutki, toda pri sebi smo vedeli, česa smo zmožni, kar smo v Parizu in Lillu tudi dokazali. Res pa je, da če nimaš na koncu kančka sreče, tudi zdravje ne pomaga.

Pa vendarle, tekmovalna olimpijska pot se je začela s prvim dvobojem proti Španiji.

Res je, začeli in končali smo s porazom proti Španiji. Boli nas predvsem zadnji poraz na osmi tekmi, kjer nas je začelo malce zmanjkovati.

S kakšnimi občutki zapuščate olimpijske igre?

Vsi smo povsem izpraznjeni, toda ponosni. Konec koncev smo moralni zmagovalci, ker smo združili Slovenijo. To lahko rečem zato, ker tolikšne podpore iz domovine nismo čutili še nikoli. Stopnjevala se je vsako tekmo in nam je dala veter v hrbet. Zato nam je žal, ker nismo osvojili kolajne. Tako zaradi nas kot celotne Slovenije. Osvojili smo tako imenovano leseno kolajno, ki v svetu športa ni posebej cenjena.

Slovenija je lahko ob spremljanju slovenskih rokometašev v Parizu videla krutost športa, mar ne?

Rokomet je šport, v katerem nimata glavne besede le žoga in igrišče, temveč je zraven veliko drugih dejavnikov. Osebno si želim, da bi rokomet napredoval tako kot drugi športi, medtem ko mi kot športna panoga nazadujemo. Tu mislim predvsem na številne druge dejavnike, ki imajo vpliv izven igrišča.

Igralci, predvsem kapetan Jure Dolenec, je bil zelo kritičen zaradi selitve po koncu skupinskega dela v Lille. Kako ste jo doživeli vi?

Ne prav dobro, s selitvijo nismo bili zadovoljni. Če so olimpijske igre navzven bleščeče, so se znotraj izkazale za gnilo jabolko. Na takšne odločitve ne moremo vplivati. Najpomembnejše je, da smo tudi v Lillu ostali zbrani, se osredotočali na svoje stvari ter uprizorili odličen rokomet.

Je imel tudi Lille pridih olimpijskega mesta?

V Lillu je bila boljša namestitev, sobe so bile bolj udobne, postelje kvalitetnejše, sicer pa mesto ni imelo nobenega olimpijskega pridiha. Pozitivno je bilo vzdušje na pokritem stadionu, kar kaže podatek, da si je štiri četrtfinalne tekme ogledalo 105 tisoč gledalcev, kar je res ogromno. To pa je edina pozitivna stvar.

Preberite še: Rokomet: izjave po tekmi Slovenija Španija 22:23

Lahko rečete, da je Slovenija pod vašim vodstvom v Parizu in Lillu igrala najboljši rokomet?

Na vsakem velikem tekmovanju smo napredovali. Na svetovnem prvenstvu smo bili deseti, na evropskem prvenstvu šesti, na olimpijskih igrah četrti. Dosežki kažejo, da igramo vse bolje, kar je posledica vse večje uigranosti. V tem trenutku smo igrali fantastični rokomet, kar nam priznavajo tudi druge reprezentance, ki nam pravijo, da smo igrali najlepše na igrah. Škoda, da tega nismo nagradili s kolajno.

Kaj ste po porazu proti Španiji dejali igralcem v garderobi?

Podobno kot vam. Da sem na njih ponosen ter da so lahko ponosni, kar so pokazali na olimpijskih igrah v slovenskem dresu. V Slovenijo se bomo vrnili z dvignjenimi glavami, zato smo na nek način moralni zmagovalci.

V reprezentanci Slovenije sta v napadu izstopala Aleks Vlah in Blaž Janc. Sta prav ona najzaslužnejša za igre Slovenije v Franciji?

Nikoli ne izpostavljam posameznikov, temveč ekipo. Brez ekipnega vzdušja ni moč doseči vrhunskega rezultata, obstajajo pa igralci, ki imajo vidnejše vloge. Za Aleksom in Blažem je res vrhunski turnir in sta dejansko vlekla reprezentančni vlak. Žal sta prav na zadnji tekmi čutila največje posledice napornega turnirja, zato nam je manjkala njuna svežina. Sicer lahko izpostavim vse igralce, ki so imeli pomembno vlogo, da smo v Parizu igrali tako vrhunski rokomet.

V olimpijski vasi v Parizu so bili slovenski športniki navdušeni nad odprtostjo rokometašev. Kako ste doživljali snidenje z drugimi športniki?

Iz igralskih izkušenj lahko povem, da je prisotnost ekipnega športa v olimpijski reprezentanci zelo dobrodošla in pomembna. Letos je bilo moč čutiti še boljše vzdušje, saj so bile prisotne še rokometašice in odbojkarji. Nasploh je bila slovenska reprezentanca doslej najštevilčnejša, kar je zelo pozitivno. Kot ekipni športniki smo bolj odprti, medtem ko se športniki v individualnih panogah borijo za sebe in so zato bolj zaprti. Olimpijski duh je skupek vsega. V Parizu smo doživeli zlato kolajno Andreje Leški in uspehe odbojkarjev, kar je bilo zelo pozitivno. Skratka – eden drugemu smo dajali veter v hrbet.

Kako je z vašo reprezentančno prihodnostjo?

Dejstvo je, da imam še pogodbo z Rokometno zvezo Slovenije, toda ta trenutek o reprezentančni prihodnosti ne bi razglabljal. Zaenkrat sem tako jaz kot vsi drugi igralci povsem izpraznjen, zato najprej potrebujem nekaj dni počitka in globok vdih. Kasneje bom imel nove klubske izzive, kjer bom štartal iz ničle.

Kako komentirate olimpijski finale, v katerem je Danska povozila Nemčijo?

Bolj sem ga spremljal, kot gledal. Tekma je bila zaključena v 15. minuti. Hočeš, nočeš, smo se zavedali, da smo bili blizu Olimpa, na žalost pa smo končali na četrtem mestu. A smo dokazali, da smo na pravi poti ter da delamo dobro.