Polfinalni poraz z Dansko še vedno buri duhove, predvsem zaradi nedosojene sedemmetrovke nad Aleksom Vladom v zadnjih sekundah tekme. Češka sodnika Vaclav Horaček in Jiri Novotny sta s svojo odločitvijo vplivala na potek tekme. »Žal je rokomet še vedno takšna športna panoga, v kateri imajo sodniki navkljub videoposnetkom vpliv na rezultat. Dejstvo je, da so bili Danci v polfinalu 50 minut boljši, toda naši igralci so pokazali značaj, nepopustljivost in povezanost, kar jih je skoraj pripeljalo do izenačenja. Imeli so tudi zadnji napad, ki je pustil veliko odprtih vprašanj. Zame je bila sicer veliko bolj očitna sedemmetrovka nad Matejem Gabrom nekaj napadov prej, ko bi sodnika morala še izključiti danskega rokometaša, a nista nič dosodila. V primeru Aleksa Vlaha sta Danca stala v šestmetrskem prostoru, resda le nekaj centimetrov, toda pravila so tu jasna,« se je sporne odločitve čeških sodnikov dotaknil Uroš Šerbec.
Poraz proti Danski je, čeprav so igralci zatrjevali, da ne bo vplival na njihovo igro v tekmi za bronasto kolajno, nedvomno pustil posledice. Šerbec, ki je v dobrem desetletju za slovensko reprezentanco odigral 120 tekem in dosegel 467 golov, poudarja, da je v tako kratkem času težko odmisliti tesen in sporen poraz. »Dobro, tudi Španci so tesno izgubili v polfinalu proti Nemčiji, vendar so si bili za poraz krivi sami in so se lažje psihološko pripravili na tekmo. Na drugi strani so bili naši igralci oškodovani, poraz ni bil njihova napaka in v takšnih situacijah je še težje ohraniti motivacijo in osredotočenost. Moj občutek je bil, da čez celotno tekmo ni bilo tiste razigranosti, samozavesti, sproščenosti in iskrivosti kot na prejšnjih tekmah. Vse to je pripeljalo do tega, da v zadnjih 19 sekundah niso izpeljali hitre kombinacije kot na prejšnjih tekmah.«
Ostaja grenak priokus
Kljub vsemu so slovenski rokometaši, podobno kot v Riu 2016, spet ostali brez olimpijske kolajne, a je ekipa naredila korak naprej, saj je skozi celoten turnir pokazala visoko raven igre, moštveni duh in samozavest. »Morda smo bili leta 2016 po prvem mestu v skupinskem delu tekmovanja celo preveč samozavestni proti Dancem v četrtfinalu, ki smo jih za nameček v pripravah na olimpijske igre še visoko premagali. Zdaj so fantje ostali osredotočeni in ponižni, kar jim je prineslo tudi boj za kolajne. Žal pa šport včasih ne nagradi za vse vložene napore in prizadevanja, kar je bil primer v Parizu. Vseeno je treba fantom čestitati in moramo biti ponosni na doseženo, saj je pred olimpijskimi igrami le malokdo pričakoval, da bodo tako blizu kolajni,« meni 56-letni Šerbec, ki je tudi sicer igri slovenske reprezentance namenili veliko pohval.
»Skozi celoten turnir so Slovenci prikazali odlično igro. Napad je bil učinkovit, veliko vlogo sta imela Aleks Vlah in Blaž Janc, ki se je, čeprav je v osnovi desno krilo, izkazal tudi na mestu desnega zunanjega igralca, v obrambi sta velik delež prispevala Borut Mačkovšek in Blaž Blagotinšek ob pomoči Mateja Gabra. Prav tako je bil v vratih zelo razpoložen Klemen Ferlin, dobro pa je svoje minute izkoristil tudi Urban Lesjak. Pohvale si zaslužijo tudi vsi, ki so stopili na parket. A na koncu ostaja grenak priokus, kajti ekipa se domov vrača brez kolajne, ki bi si jo glede na prikazano igro zaslužila.«
Težko nadomestiti Mačkovška
Po koncu olimpijskih iger je kar nekaj slovenskih rokometašev napovedalo, da je bil Pariz njihovo najverjetneje zadnje veliko tekmovanje v reprezentančnem dresu, zato se pojavlja vprašanje, kako naprej. Po mnenju Šerbca bo posebej težko nadomestiti Boruta Mačkovška, ki je pomemben člen v slovenski obrambi, medtem ko bi druga igralna mesta lahko zapolnili z nekaterimi mlajšimi igralci. »Mislim, da prihodnost, ne glede na to, da letos naše mlajše selekcije ne igrajo dobro na evropskih prvenstvih, niti ni tako slaba. Rezultati, ki so jih naši rokometaši dosegli na olimpijskih igrah, bi morali služiti kot motivacija za naprej. Prepričan sem, da ima Slovenija tako igralsko kot strokovno dovolj materiala, se bo pa morala Rokometna zveza Slovenije osredotočiti na dvig klubske scene, saj se finančna in organizacijska podpora v zadnjih letih slabša,« je še dodal zdajšnji trener ptujske Drave. Če je srebrna kolajna leta 2004 na domačih tleh pomenila, da je bil vložek s strani pokroviteljev v slovenski rokomet večji, se to trinajst let pozneje in po bronasti kolajni na svetovnem prvenstvu v Franciji ni zgodilo. Nasprotno. Zanimivo bo videti, kaj bo prineslo četrto mesto v Parizu.
