Slovenija in Islandija se na velikih tekmovanjih (EP in SP) do tokratnega obračuna v Skandinaviji niti enkrat nista pomerili med seboj. Razlog za to je tudi dejstvo, da se je reprezentanca iz dežele gejzirjev le dvakrat uvrstila med evropsko elito (2010 in 2012, obakrat je osvojila 15., predzadnje mesto), med svetovno pa zgolj v Braziliji 2011, kjer Slovenije ni bilo. Takrat je Islandija v skupinskem delu kar trikrat zmagala (Črna gora, Nemčija, Kitajska) in dvakrat izgubila (Angola, Norveška) ter osvojila četrto mesto v skupini, v osmini finala pa je pričakovano klonila proti Rusiji. Sta se pa reprezentanci pomerili v kvalifikacijah za prejšnje SP 2021 v Španiji: v Ljubljani so zmagale gostiteljice s 24:14, na povratni tekmi v Hafnarfjordurju pa je bilo 21:21.
Islandke so se na SP 2023 uvrstile na osnovi posebnega povabila (wild card) mednarodne zveze IHF, med 16 reprezentatkami jih deset igra v domači ligi, šesterica pa v manj znanih klubih v tujini – po dve na Danskem, Švedskem in v Nemčiji. Ko so proti Slovenkam že po 12 minutah zaostajale za sedem golov (4:11), je kazalo, da bodo igralke, katerih imena in priimki tudi boljšim poznavalcem rokometa pomenijo toliko kot prebiranje telefonskega imenika islandskega glavnega mesta Reykjavika, doživele katastrofo. A na njihovo srečo je sledil kar desetminutni strelski post izbrank selektorja Dragana Adžića, med katerim so naredile delni izid 3:0 in se približale na minus štiri (7:11). Pripadla jim je tudi končnica prvega polčasa, v kateri so trikrat nadoknadile pet golov zaostanka (7:12, 8:13, 9:14) in se trikrat zapored približale na tri zadetke (11:14, 12:15, 13:16), s takšno razliko pa sta reprezentanci tudi odšli na veliki odmor.
Slovenke, pri katerih še vedno ni nobenih informacijah o (ne)uspešnosti terapij poškodbe stegenske mišice najboljše igralke Ane Gros v Beogradu (njeno kapetansko vlogo je prevzela vratarka Amra Pandžić), nekoliko bolje začele drugi polčas z vodstvom 20:15, a nato spet padle v črno luknjo. Po še enem, tokrat osemminutnem strelskem postu, in številnih tehničnih napakah slovenskih rokometašic, je ekipa selektorja Arnarja Peturssona, ki je na tem položaju od leta 2019, v 44. minuti zaostajala le za gol (19:20). Spretno je izkoristila dve zaporedni izključitvi Nataše Ljepoje in Valentine Klemenčič ter zgrešeno sedemmetrovko Tamare Mavsar, in v grozno prazni dvorani DNB Arena (v objektu z zmogljivostjo 5000 gledalcev se jih je zbralo le 750) je zadišalo po velikem presenečenju.
Toda vsaj na papirju najslabša ekipa v skupini se je očitno ustrašila skalpa precej razglašenih Slovenk. Deset minut pred zadnjim znakom sirene so islandske rokometašice sicer zaostajale zgolj z 22:24, toda končnica je suvereno pripadla Adžićevi četi, pri kateri je z osmimi goli brez zgrešenega strela in odlično igro v obrambi izstopala krožna napadalka Nataša Ljepoja, članica romunske ekipe Ramnicu Valcea in najboljša strelka tekme v Stavangerju. Skupaj s soigralkami je poskrbela za delni izid 5:1 in slabi dve minuti pred koncem je bilo pri vodstvu z 29:23 popolnoma jasno, da bodo Slovenke letošnji nastop med svetovno elito končale z zmago. V drugem krogu jih v soboto ob 15.30 čaka obračun z Angolo.
Slovenska reprezentantka Tjaša Stanko je bila s šestimi goli iz desetih strelov druga najučinkovitejša igralka pri zmagovalkah in na celotni tekmi. »Najprej čestitam naši ekipi za zmago, s katero smo osvojili zelo pomembni točki. To je bila naša prva tekma na prvenstvu, na kateri je bilo veliko tako vzponov kot padcev. Toda z razpletom smo seveda lahko zadovoljni, saj smo uspešno prebili led. Zdaj nas čaka še precej zahtevnejša tekma proti Angoli,« je dejala Tjaša Stanko. Selektor Dragan Adžić kljub slab(š)i predstavi svojih varovank ni skoparil s pohvalami na njihov račun: »To je velika in pomembna zmaga Slovenije. Dekleta so prikazala sijajno igro in sijajen odnos na igrišču. Zelo sem ponosen nanje, predvsem zaradi tega, ker so se kljub številnim težavam tako uspešno odzvale. Toda na zmago moramo hitro pozabiti in se povsem osredotočiti na Angolo.«
