Rokometni klub Magdeburg, ki je del športne družine z istim imenom – ustanovljena je bila leta 1955 – in v kateri so še atletika, veslanje, kanu, plavanje, gimnastika in vaterpolo (nogomet se je ločil leta 1965), je prvo zlato obdobje doživel v nekdanji Vzhodni Nemčiji, kjer je bil med letoma 1970 in 1991 desetkrat državni in štirikrat pokalni prvak. Po združitvi obeh Nemčij je prvak bundeslige prvič postal leta 2001, drugič in doslej zadnjič lani, osvojil pa je še po dva pokala (1996, 2016) in superpokala (1996, 2001). V ligi prvakov in njenemu predhodniku, pokalu državnih prvakov, je doslej slavil štirikrat v letih 1978, 1981, 2002 in 2024.
Trener Magdeburga je že od leta 2015 zdaj 41-letni Bennet Wiegert, nekdanji levi zunanji igralec in nemški reprezentant, ki je rojen prav v tem mestu. Možakar z vzdevkom Benno, ki ga je v rokomet vpeljal njegov oče Ingolf, nekdanji vzhodnonemški reprezentant in olimpijski prvak v Moskvi 1980, je v nedeljo po zmagi v finalu lige prvakov v Kölnu proti Kielcam (30:29 po podaljških) postal šele peti v zgodovini, ki je stopil na rokometni Mont Blanc kot igralec (2002) in trener (2023), ter šele prvi Nemec za Španci Talantom Dušebajevom, Carlosom Ortego in Robertom Garcio Parrondom ter Čehom Filipom Jicho.
Dušebajev je bil proti
Wiegert, oče dveh otrok, ki je za Magdeburg igral kar 12 let (po šest na začetku in koncu kariere), je matični klub pripeljal do četrte elitne evropske lovorike, s čimer se je izenačil s Kielom, pred njim sta le še Barcelona (11) in Gummersbach (5). »Če bi mi kdo pred turnirjem v Kölnu rekel, da bomo postali prvaki Evrope, bi pomislil, da z njim nekaj ni v redu. A to ne pomeni, da nisem verjel v svoje igralce, toda vsaj na papirju smo bili največji avtsajderji. Vendar so fantje na igrišču pokazali, kdo je bil letos gospodar v Kölnu. Za nameček so v dveh dnevih dvakrat igrali podaljške in enkrat streljali kazenske strele, kar je živalsko naporno. A vse so uspešno zdržali, zato je njihovo slavje zasluženo,« je dejal trener Bennet Wiegert.
Prav Wiegert je v finalu proti Kielcam poskrbel za neverjetno športno potezo. V drugem polčasu se je na novinarski tribuni zaradi zastoja srca zgrudil Poljak Pawel Kotvica iz Kielc, ki mu kljub hitremu posredovanju zdravniške službe ni bilo več pomoči. Med začasno prekinitvijo tekme zaradi tragičnega dogodka je Wiegert (na semaforju je bila 48. minuta, Kielce so vodile z 22:20) prišel k nasprotnikovemu trenerju Talantu Dušebajevu in mu dejal: »Končajmo tekmo. V življenju so pomembnejše stvari od športa. Sprejemamo trenutni izid in vi ste zmagovalci lige prvakov.« A Dušebajev je zavrnil njegovo ponudbo, na koncu pa je po lanskem porazu proti Barceloni še drugič zapored klonil v finalu.
Islandčevo čudežno vstajenje
Najboljši Magdeburgov strelec na dveh tekmah v Kölnu je bil Nizozemec Kay Smits (20 golov), s skupno 98 zadetki tudi prvi strelec kluba v ligi prvakov in skupno četrti med evropsko elito. A verjetno še večji junak je bil 23-letni Islandec Gisli Kristjansson, ki je po dveletnem igranju za Kiel (od 2018 do 2020) od tam prišel v Magdeburg. Organizator igre je v sobotnem polfinalu proti Barceloni tik pred koncem rednega dela obležal na tleh v hudih bolečinah zaradi izpahnjene rame in vse je kazalo, da je njegove zgodbe v Kölnu konec. A reprezentant Islandije (zanjo je debitiral že pri 18 letih), čigar oče je Kristjan Arason, nekdanji vrhunski rokometaš, mama Katrín Gunnarsdottir pa je političarka (nekdanja ministrica za izobraževanje, znanost in kulturo ter bivša ministrica za ribištvo in kmetijstvo), se je 24 ur kasneje čudežno vrnil na igrišče.
»Po prvi tekmi nisem vedel, ali bom lahko dan kasneje sploh igral. Zdravniki so mi to odsvetovali in napovedali nekajtedensko rehabilitacijo, a klubska zdravniška in fizioterapevtska služba sta mi ramo vrnili v prvotni položaj in jo ustrezno bandažirali. Zato nisem jaz pravi junak, ampak ti fantje,« je dejal Gisli Kristjansson, ki je Kielcam v finalu zabil šest golov ob le dveh zgrešenih strelih, med njimi tudi odločilnega za vodstvo s 30:28 v podaljških. Za nameček je bil izbran za najkoristnejšega igralca (MVP) turnirja v Kölnu.
Bezjakovo sanjsko slovo
Za svoje sanjsko slovo od Magdeburga, v katerega je prišel leta 2013 iz Gorenja, je poskrbel tudi Marko Bezjak. Z ekipo, ki je na 18 tekmah v letošnji ligi prvakov 12-krat zmagala ter po trikrat remizirala in izgubila, se je zapisal v zgodovino evropskega rokometa. Pred »final fourom« v Kölnu se je v Magdeburgu po desetih letih igranja poslovil od kluba, njegov dres s številko 25 pa so »upokojili« in dvignili pod strop dvorane Getec Arena ter ga sprejeli v Magdeburgovo hišo slavnih. Tudi za nekdanjega slovenskega reprezentanta – edina kolajna bron na SP 2017 v Franciji – se je zdaj že minula sezona brez lovorike v Nemčiji (Magdeburg je ostal brez prvenstva, pokala in superpokala) končala sanjsko: z naslovom prvaka Evrope. V naslednji bo nosil dres hrvaškega kluba Nexe Našice, v katerem je trener Branko Tamše, s katerim sta odlično sodelovala že v Gorenju pred Bezjakovim odhodom v Magdeburg.
Bezjak je (bil) četrti vrhunski slovenski rokometaš v Magdeburgu, pred njim pa so tam igrali Renato Vugrinec (od 2004 do 2006), Jure Natek (2010–2016) in Aleš Pajovič (2011–2013). »Kaj imam okrog vratu? Nič posebnega. Zlato kolajno za zmago v nekakšni regionalni ligi. No, to je hec,« je presrečni Marko Bezjak s kolajno šaljivo odgovoril na prvo novinarsko vprašanje po tekmi. »Mislim, da skoraj nihče v Evropi ni verjel, da lahko gremo do konca. A igralci in vsi drugi v klubu smo verjeli, da je to mogoče, in na koncu zasluženo slavili. Fantastično, sanjsko. Igrati za Magdeburg deset let je bilo zame vrhunsko doživetje, čast in privilegij. Hvala vsem v klubu in okoli njega,« je ocenil Bezo, ki ima zdaj že 12 klubskih lovorik, po šest v Nemčiji in Sloveniji. Z Gorenjem je bil po trikrat državni (2009, 2012, 2013) in superpokalni prvak (2009, 2011, 2012), z Magdeburgom pa evropski (2023), svetovni (2021, 2022), nemški državni (2022) in pokalni prvak (2016) ter zmagovalec evropske lige (2021).
