V tolažbo mu je lahko vsaj to, da je v Lillu postal najboljši strelec slovenske reprezentance vseh časov s 713 goli, na vrhu pa je zamenjal Luko Žvižeja (702), sedanjega pomočnika selektorja Uroša Zormana.

Po četrtfinalni zmagi proti Norveški je kazalo, da je slovenska reprezentanca v naletu, kolajna pa je postajala vse bolj dosegljiva.

V skupinskem delu in četrtfinalu smo v Parizu in Lillu svoje delo na igrišču opravili zelo dobro. Bili smo zelo veseli, ne pa tudi evforični. Že pred odhodom na olimpijske igre sem dejal, da se začne zares šele v četrtfinalu, po zmagi proti Norveški pa sem enako ocenil tudi za polfinale. Zavedali smo se, da moramo biti dovolj odrasli in pametni, saj moramo še marsikaj postoriti. Toda na žalost smo izgubili tako proti Danski v polfinalu kot proti Španiji na tekmi za tretje mesto in od tako želene olimpijske kolajne ni bilo nič. Škoda. Bili smo tako blizu, a na koncu tako daleč od odličja.

Kateri so bili glavni razlogi za poraza proti Danski in Španiji z zgolj golom razlike?

Zagotovo je poraz proti Španiji najbolj boleč v moji dolgi rokometni karieri, tako klubski kot reprezentančni. Težko bi bilo vse skupaj še bolj kruto. V polfinalu proti Danski smo izgubili za en gol in imeli zadnji napad za izenačenje, na tekmi za tretje mesto proti Španiji smo spet izgubili za gol in znova imeli zadnji napad za izenačenje. Obakrat smo imeli svoje priložnosti, a jih nismo izkoristili. Proti Dancem smo slabo odigrali le zadnji napad, proti Špancem pa zadnjih pet minut. Proti Španiji smo v napadu prikazali našo najslabšo predstavo na olimpijskem turnirju, kar pa je po drugi strani razumljivo. To je bila že osma tekma v kratkem času, začela pa se je le 34 ur po dvoboju z Danci. Premalo časa je bilo za regeneracijo, zato so bile noge težke, kar se je najbolj poznalo v napadu. Ne, to ni izgovor, ampak dejstvo.

Zadnjo akcijo na tekmi proti Španiji ste odigrali brez vratarja in s sedmimi igralci v polju. Zakaj v slabih dvajsetih sekundah niste izkoristili prednosti igralca več?

To akcijo smo vadili tudi na treningih, toda Španci so se v obrambi postavili precej višje kot običajno. Žoge nismo dajali dovolj hitro naprej, kar je bila velika napaka. Glede na to, kako so stali v obrambi in da smo imeli sedmega igralca v polju, bi se nekdo od nas verjetno sam znašel na šestmetrski črti. Toda španski način branjenja nam ni omogočil izpeljati tega, kar smo želeli in hoteli.

Bili ste na pragu raja, finala, na koncu pa ste po dveh porazih na zadnjih dveh tekmah iz Francije odšli praznih rok.

Na žalost je to res in to zelo boli vsakega izmed nas. Pred polfinalno tekmo proti Danski smo verjeli, da se lahko uvrstimo v finale in postanemo tudi olimpijski prvaki. Toda po porazu so naše sanje postale mrtve, po neuspehu proti Španiji pa so takšne postale tudi sanje o olimpijskem bronu, ki bi si ga zaslužili. Pred polfinalom sem bil prepričan, da od štirih reprezentanc prav slovenska ne bo tista, ki bo ostala brez kolajne, a se ni razpletlo tako. Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na rezultat, predvsem pri izenačenih tekmah. Enostavno se nam stvari niso »poklopile«, nismo bili daleč, a odločilnih žog nismo znali pretvoriti v gole ali pa se ubraniti pred nasprotnikom. Enostavno nismo bili dovolj dobri. Če bi dosegli dva gola več, bi se sanjsko razpletlo. In to je še ena stvar, ki jo bomo lahko obžalovali vse življenje.

Jure Dolenec je že pred začetkom olimpijskih iger napovedal, da želi reprezentančno kariero končati s kolajno. Foto: STA

V športnem žargonu pravimo, da ste s četrtim mestom osvojili »leseno« kolajno.

Že četrtič sem na velikih tekmovanjih igral v polfinalu in boju za kolajne, a mi je do nje uspelo priti zgolj enkrat, z bronom na svetovnem prvenstvu v Franciji leta 2017. Kar trikrat pa sem ostal brez nje: na letošnjih OI, SP 2013 in EP 2020. Na tekmah za kolajne smo večkrat na strani poražencev kot zmagovalcev. To lahko objokujemo, ne moremo pa ničesar spremeniti za nazaj. Četrto mesto je pač vedno najbolj nehvaležno. Še preden smo se uvrstili v polfinale, sem dejal, da je četrto mesto skoraj enako dvanajstemu. Mogoče ne dva, tri tedne po tekmovanju, po dobrem mesecu pa skoraj nihče več ne bo vedel, katero mesto si osvojil, če si ostal brez kolajne. To, da si igral dobro in pustil odličen vtis, na koncu – če nimaš odličja – ne šteje prav nič. Šport se igra za kolajne, ki so edina stvar, ki na velikih tekmovanjih nekaj velja. Mi pa je nimamo in tega se vsi dobro zavedamo. Vseeno upam, da bo Sloveniji uspelo kdaj v prihodnosti osvojiti kolajno.

V 16 dneh ste v Parizu in Lillu odigrali kar osem tekem. Se vam zdi takšen ubijalski ritem tekmovanja sploh smiseln?

To je zelo nečloveško. V odbojki in košarki igrajo na olimpijskem turnirju po šest tekem, v rokometu kar osem. Na januarskih evropskih in svetovnih prvenstvih igramo skoraj vsak drug dan, devet tekem v dobrih dveh tednih. Res mi ni jasno, kateri pametnjakoviči sestavljajo takšne čudne tekmovalne urnike in komu na čast. V nogometu igrajo na velikih tekmovanjih manj tekem kot med redno sezono, dve v osmih ali devetih dneh. Ne vem, zakaj tega ne more biti v rokometu, ampak očitno so to stvari, na katere ne moremo vplivati. Zato v rokometu na velikih tekmovanjih kakovost v zadnjem delu občutno pada.

Z reprezentančnimi soigralci ste bili skupaj na pripravah skoraj dva meseca. Tudi to ni prav nič človeško, mar ne?

Najprej bi se rad zahvalil vsem soigralcem. Ponosen sem nanje, v čast in privilegij mi je biti del te ekipe in njihov kapetan. Skupaj smo preživeli skoraj dva meseca, marsikaj se je dogajalo na pripravah pred tekmovanjem, bile so lepe in grde besede, smeh in solze ... Hvala tudi našim družinam, ki so zdržale celotno poletje brez nas in ki nas zvesto podpirajo. Tudi njim ni bilo lahko, saj smo vsako leto odsotni kar nekaj mesecev. In tudi zaradi njih smo si še bolj želeli osvojiti olimpijsko kolajno. Toda v življenju ni mogoče ničesar spremeniti iz preteklosti, po drugi strani pa so na svetu tudi pomembnejše stvari, kot so rezultati v športu. Sčasoma bomo skušali iz vsega potegniti vsaj nekaj pozitivnega, čeprav je to v tem trenutku zares težko.

Pred olimpijskimi igrami v Franciji ste napovedali konec reprezentančne kariere. Ali si boste morebiti premislili?

Zdaj bi lahko z vročo glavo novinarjem in javnosti povedal marsikaj, a bom raje prespal vse skupaj in si ohladil glavo. Kar nekaj nas je v takšnem položaju, da naj bi po koncu olimpijskih iger končali reprezentančno kariero. Mogoče bo kdo od mojih soigralcev bolj neposreden in bo udaril bolj na prvo žogo. Toda najprej se moramo pogovoriti z družinami, nato s selektorjem, soigralci, z zvezo ... Bomo videli, kako se bomo na koncu odločili. Toda dejstvo je, da je reprezentanca kar precej stara in da nas v tej zasedbi ne boste več prav dolgo gledali.