Slovenske rokometašice po porazu z Norveško niso skrivale razočaranja. Le redke od njih so lahko skrile solze, kajti pot do polfinala evropskega prvenstva zdaj ni več le v njihovih rokah, česar se dobro zaveda tudi Elizabeth Omoregie. A v Atenah rojene 25-letne rokometašice, ki je pred osmimi leti prišla v Krim, zadnje štiri sezone pa igra za Bukarešto, optimizem še ni zapustil. Omoregiejeva ima slovensko državljanstvo od leta 2017, njena mama je Bolgarka, oče Nigerijec, od šestega leta do odhoda v Ljubljano pa je živela v Plevnu, sedmem največjem bolgarskem mestu.

Od presenečenja in prve zmage proti Norveški so vas ločile štiri minute.
Kaj bi v zadnjih minutah spremenili, če bi lahko?

Predvsem to, da bi, a ne mislim le na zadnje štiri minute, ampak na vso tekmo, naredile manj tehničnih napak. In da bi, če bi se le dalo, iztržile vsaj točko, tako da bi bile potem v zadnjem krogu manj odvisne od drugih izidov. Toda ne glede na vse mislim, da smo odigrale našo najboljšo tekmo na prvenstvu. Na koncu so odločale tudi izkušnje, ki so na strani norveške ekipe, ki ni zaman aktualni evropski in svetovni prvak.

Vaša soigralka Barbara Lazović je po tekmi dejala, da sodnici iz Bosne in Hercegovine nista bili na vaši strani.

Iskreno, s sojenjem se nisem obremenjevala, gledala sem le, kako čim bolje igrati proti Norvežankam. Razglabljati o tem, ali bi lahko sodili boljše ali slabše, je zdaj nepomembno. Dejstvo je, da smo izgubile.

Že proti Hrvaški se je Slovenija v drugem polčasu izkazala z vrhunsko obrambo, saj je v 30 minutah prejela le šest golov, Norvežanke pa so vam dale le štiri več.

Med tekmo nikoli ne gledam na semafor, zato sem bila tudi sama presenečena, ko sem po tekmi izvedela, da smo proti Hrvaški prejele le šest golov. Z dobro igro v obrambi dobi ekipa dodatno moč, ki jo potem lahko prenese v napad, kjer lahko igra bolj sproščeno.

Danes vas čaka Madžarska, ki v drugem delu prvenstva še ni zmagala. Ali bo po porazu z Norvežankami v vaši ekipi še dovolj energije in želje
po zmagi?

Dokler obstaja upanje, da se še lahko uvrstimo v polfinale, moramo v to verjeti. Da pa bi to upanje ostalo tudi po tekmi z Madžarsko, jo moramo dobiti. Narediti moramo vse, da spet prikažemo svojo najboljšo igro in dokažemo, da smo še vedno ekipa in da držimo skupaj tudi v najtežjih trenutkih. Na začetku oktobra smo Madžarke v pripravljalni tekmi sploh prvič premagale, prepričana pa sem, da jih lahko še enkrat. Čeprav imajo menjavo generacije, je v ekipi veliko mlajših igralk, ki znajo igrati rokomet. Če jim dovoliš, da se razigrajo, so lahko zelo nevarne. Tega jim ne smemo dovoliti.

Kako ste zadovoljni z dosedanjim potekom EP? Premagale ste Dansko, Hrvaško, Srbijo, reprezentance, ki so Slovenijo v zadnjih letih nadigrale.

Skoraj na vseh dozdajšnjih velikih tekmovanjih smo premagale eno od velikih ekip, nikoli pa nismo povezale dveh zaporednih zmag. Tokrat nam je to uspelo. Če bi v ponedeljek premagale še Norveško ali ji vzele vsaj točko, bi bila zelo zadovoljna. Tako pa … Me veseli, da smo vsako tekmo boljše, delujemo bolj povezano kot ekipa in to je najpomembnejše. Zato si želim, da tudi proti Madžarski ohranimo ta ekipni duh, kajti le tako se zmaguje. Posameznica ne more dobiti tekme, če želimo biti dobre, moramo tudi v slabih trenutkih držati skupaj.

Kaj se je spremenilo s prihodom selektorja Dragana Adžića?

Vzdušje med igralkami je bilo v reprezentanci vedno dobro, to ni bila nikoli težava. Pri Adžiću je dobro, da nas zelo dobro analizira in natančno ve, kaj lahko od nas pričakuje. Njegov sistem je, da vse izhaja iz obrambe, kajti na tak način dobimo dodatno moč. Glede na zadnje izide je bil njegov prihod na položaj selektorja dobra poteza.

V reprezentanci ste edini, ki ne pojete slovenske himne. Zakaj?

Ko sem dobila slovenski potni list, še nisem vedela, ali bom sploh kdaj igrala za slovensko reprezentanco. Seveda mi zdaj ni žal, da sem se tako odločila, a če ne pojem himne, to še ne pomeni, da na igrišču ne dajem vsega od sebe. Zato pa toliko bolj uživam, ko slišim soigralke, kako jo pojejo iz srca. To tudi mene napolni z dodatno energijo.

Čestitke za vašo lepo slovenščino. Glede na to, da zdaj že štiri leta igrate v Romuniji, kjer s slovenščino niste vsakodnevno v stiku, je to še toliko bolj pohvalno.

Niti sama ne vem, kako mi to uspeva, kdo ve, morda sem pa res poliglot. (Smeh.) A že ko sem prišla v Krim, mi je bilo pomembno, da se naučim slovenščine, kajti ko prideš v drugo državo, je prav, da se naučiš njenega jezika. Ne pravijo zaman, da je jezik bogastvo: več kot jih znaš, več veljaš in bolj koristno je.

Koliko jezikov govorite?

Glede na to, da je mama Bolgarka in da sem mladost preživela v Plevnu, seveda bolgarsko, potem pa angleško, slovensko, srbohrvaško, razumem romunsko, tudi malo grško.

Po koncu sezone vam poteče pogodba z Bukarešto. Ali morda že razmišljate, kje boste nadaljevali klubsko kariero?

Oh, do takrat je še daleč. V tem trenutku sploh ne razmišljam o klubu. Popolnoma sem osredotočena na reprezentanco, to je v tem trenutku zame najpomembneje. Evropsko prvenstvo želim končati z zmago, o tem, kako in kaj po koncu sezone, pa bo še čas razglabljati.

Ali obstaja kakšna možnost,
da bi se vrnili v Krim?

Naj se najprej konča evropsko prvenstvo, potem me z Bukarešto čaka klubska sezona, v kateri želimo priti čim višje v romunskem prvenstvu in ligi prvakinj. Moj cilj je, da tudi v nadaljevanju sezone prikažem čim boljše igre, saj bom tudi na tak način lahko izbrala klub, v katerem bom lahko še bolj napredovala. Vse je mogoče, tudi to, da se vrnem v Krim. Odvisno od tega, ali mu bom ustrezala in ali bo Krim ustrezal meni.