Pri 15 letih in pol je Blaž Janc prišel iz Sevnice v rokometni klub Celje Pivovarna Laško, katerega dres je nosil pet sezon. Leta 2017 je okrepil poljske Kielce, pred tremi leti pa je postal igralec slovite Barcelone, s katero je takoj dvakrat zapored postal klubski prvak Evrope. Po rokometnih stopinjah zdaj 26-letnika iz Loga pri Sevnici zelo uspešno stopa tudi njegov šest let mlajši brat Mitja, ki je v letošnji sezoni postal glavni igralec Celja Pivovarne Laško in ki mu Blaž, s katerim sta bila na nasprotnih straneh na sredini tekmi evropske lige prvakov v Zlatorogu (zmagala je Barcelona s 37:31), napoveduje vrhunsko kariero.
Februarja letos se je Barcelona v Celju izvlekla šele v zadnjih minutah po zelo velikem preobratu za minimalno zmago (28:27). Tokrat je bilo precej drugače.
Če analiziram celotno tekmo, lahko ocenim, da smo jo imeli ves čas pod nadzorom. V nobenem trenutku nihče od nas niti na igrišču niti na klopi ni podvomil o zmagi v Zlatorogu. Enostavno, tokrat smo bili absolutno boljši v vseh elementih rokometne igre in osvojili pomembni evropski točki na težkem gostovanju. Verjamem, da bomo sezono še nadaljevali v dosedanjem zmagovitem ritmu in slogu. Celjanom čestitam za lepo, dobro in borbeno predstavo na igrišču ter jim želim uspešno tako domačo kot evropsko sezono.
Kaj je odločilo slovensko-španski obračun v Zlatorogu?
Predvsem naša kakovost in izkušenost. Če povem iskreno, sem že od začetka tekme čutil, da se bo končala z našo zmago. Že pred tekmo smo bili pripravljeni na to, da nas v Celju čaka težka naloga. Na februarskem dvoboju v minuli sezoni smo imeli zelo velike težave, a smo se srečno in spretno izvlekli šele v zadnjih minutah. Zato smo bili tokrat že od prve sekunde maksimalno zbrani in odlično oddelali vse dogovorjene naloge na igrišču. V obrambi smo igrali zelo dobro, za nameček je blestel vratar Emil Nielsen, zaradi česar smo dosegli veliko lahkih golov iz hitrih (pol)protinapadov. Ko smo prevzeli pobudo na igrišču, smo tekmo mirno in suvereno pripeljali do končne visoke zmage.
Celjani so prikazali zelo dobro predstavo, a dvomov o končnem zmagovalcu ni bilo.
V Celju imajo zelo mlado in neizkušeno ekipo, ki se pred vsako sezono kadrovsko zelo spremeni zaradi številnih odhodov in prihodov igralcev. Zato morajo v klubu vsako leto znova začeti graditi ekipo z ničle, od temeljev, kar pa zahteva veliko truda in časa, kajti ničesar ni mogoče storiti kar čez noč. A fantje odlično napredujejo, ob fantastičnih navijačih pa seveda dobijo še dodatno moč, energijo, željo, zagon in motiv. Verjamem, da bo tako tudi na naslednjih tekmah, ne le proti nam.
V Celju je v Barcelonini zasedbi zaradi hude poškodbe kolena manjkal vaš klubski soigralec, rojak in soreprezentant Domen Makuc. Koliko se v igri pozna njegova odsotnost?
Brez dvoma je bila njegova poškodba velik udarec za našo ekipo, saj smo letošnjo sezono začeli brez klasičnega srednjega zunanjega igralca. Čeprav so mnogi ocenjevali, da nismo več tista »stara« Barcelona, smo na igrišču dokazali prav nasprotno, kar potrjuje tudi pet zmag na petih tekmah v Evropi. Kar se tiče Domna, je še mlad igralec in mu želim – tako kot vsi drugi v klubu in okoli njega – čim hitrejše in uspešnejše okrevanje. Verjamem, da se bo vrnil na igrišče še močnejši in boljši.
Kakšni so bili vaši občutki ob ponovni vrnitvi v Zlatorog in Celje?
Fantastični. Celje je moj drugi dom, v celjskem klubu sem začel svoj rokometni vzpon v karieri, dvorana Zlatorog pa ima zame vedno neko posebno energijo. Venomer se je zelo lepo vrniti tako v Zlatorog kot v Celje, vsaka moja vrnitev pa je zame čast in privilegij. Vesel in ponosen sem, da so me celjski gledalci spet zelo lepo sprejeli. Vse skupaj je bilo še posebno lepo in prijetno zaradi skoraj polne dvorane, kajti igrati pred tolikšnim številom gledalcev je zares velik užitek. Vendar upam in si želim, da bi bil Zlatorog vsaj tako poln tudi na naslednjih tekmah, ne le takrat, ko v njem gostuje Barcelona.
Za vas je bila tekma v Zlatorogu nekaj posebnega tudi zaradi dvoboja s šest let mlajšim bratom Mitjo, ki nosi dres Celja Pivovarne Laško.
Seveda. Mitja je odigral odlično tekmo proti nam. Vedno sem verjel vanj, saj zelo dobro vem, kako super fant in brat je. Pa tudi glavo ima na pravem mestu, zelo »pošlihtano«. Vedno sem govoril, da potrebuje priložnost, da se pokaže in dokaže, v letošnji sezoni pa jo je končno dobil. Zdaj jo maksimalno dobro izkorišča ter upravičuje zaupanje tako trenerja kot celotne ekipe. Kar čez noč je Mitja postal glavni igralec Celja. V letošnji sezoni samo potrjuje, da je zelo velik talent in da bo postal vrhunski igralec. Toda po drugi strani se tudi sam zelo dobro zaveda, da doslej v bistvu ni naredil še ničesar, da je to šele začetek njegovega bliskovitega vzpona, velike rokometne kariere. Zato mora še zelo trdo delati, trenirati, so pa lahko rokometni oboževalci tudi proti Barceloni videli, da je Mitja, na katerega sem zelo ponosen in ki je z obema nogama na trdnih in realnih tleh, na pravi poti in da bo njegova kariera šla samo še navzgor.
Potem ko je Mitja na začetku tekme dosegel dva gola za Celje, ste zelo hitro odgovorili s štirimi zaporednimi zadetki v manj kot šestih minutah. Ste s tem želeli pokazati, da ste še vedno glavni v družini Janc?
Ne, niti slučajno, kajti takšnih stvari ne maram in si jih ne želim. Vedno sem najbolj vesel, če oba odigrava dobro tekmo, čeprav sva na nasprotnih straneh. Med tekmo na igrišču nisva »prava« brata, povsem drugače pa je pred njo in po njej. Tudi po tekmi v Celju, ki jo je Barcelona dobila, sva se glede različnih stvari malce pošalila. Kot prava brata.
Med številnimi gledalci v Zlatorogu je bila tudi velika skupina vajinih privržencev iz Loga pri Sevnici, od koder prihajata. Za koga od vaju so navijali?
Iz Loga, najine vasi, je vedno organiziran prevoz z avtobusom na tekme. Za najine navijače je to zelo velik dogodek in pogosto se rad pošalim, da je to zanje kar dogodek leta. So super navijači, dobro organizirani in opremljeni s hrano, pijačo, z majicami in dresi z najinimi imeni in številkama 18 ter ostalimi navijaškimi rekviziti. Tudi na tokratno tekmo v Zlatorogu se jih je pripeljal poln avtobus, imam pa občutek, da navijajo »pol-pol«: polovica za Mitjo in polovica zame. Zaradi tega, če se spet malce pošalim, ne glede na razplet tekme v nobenem primeru ne morejo biti jezni in razočarani. To, da sva dosegla vsak po pet golov, je super, pomeni idealen razplet. In tudi razlog, da so lahko najini navijači spili še kakšno pivo več.
