Petintridesetletni Koprčan je po njih napovedal konec reprezentančne kariere, klubsko pa bo namesto v Szegedu nadaljeval v Györu.

V letošnji ekipi za Pariz ste osmerica, ki ste pred osmimi leti že igrali na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru, s selektorjem Urošem Zormanom devet. Bodo izkušnje vaša prednost?

Zagotovo bi to lahko bila prednost, vendar se moramo zavedati, da so v nekaterih drugih reprezentancah igralci, ki bodo nastopili na tretjih ali celo četrtih olimpijskih igrah. Imamo dobro mešanico izkušenj in mladosti, kar se je pokazalo že na januarskem evropskem prvenstvu.

Za vami sta obe pripravljalni tekmi, v katerih ste doma igrali neodločeno z Egiptom, z Madžari pa ste v gosteh izgubili. Kako bi ocenil vašo trenutno pripravljenost?

Razumljivo je, da še nismo v najboljši formi, vendar mislim, da je podlaga dobra. Na obeh tekmah je bil izid nepomemben, saj smo si minutažo porazdelili. Predvsem prvih 45 minut proti Madžarski nam lahko vliva optimizem. Zavedamo se, kdaj bomo začeli zares in takrat bomo morali biti pravi.

Ali bo deset dni dovolj, da odpravite vse pomanjkljivosti?

Prepričan sem, da bo dovolj. Do odhoda v Pariz bomo več pozornosti namenili rokometni igri. Do zdaj smo tri tedne veliko časa namenili telesni pripravljenosti. Ampak glede na to, da si tekme sledijo vsak drugi dan, selektor pa bo imel na voljo le 14 igralcev, bo prav telesna pripravljenost ena najbolj pomembnih stvari na olimpijskem turnirju.

Slišali smo, da se vam je celo selektor Zorman čudil, kako resno ste vzeli treninge za telesno pripravljenost?

Nobena skrivnost ni, da je to verjetno moja zadnja reprezentančna akcija, vsaj v tem trenutku tako razmišljam, zato je motivacija še toliko večja. Zadnji atom svojih moči bom posvetil temu, da bom v Pariz odšel maksimalno pripravljen in da na olimpijskem turnirju naredimo nekaj pozitivnega. V nobenem primeru na igre ne gremo le sodelovati.

Na čem gradite svoj optimizem?

Ko okrog sebe vidim ljudi, ki imajo isti cilj kot jaz, mi ni nič težko. Če si obkrožen z ljudmi, ki so za uspeh pripravljeni narediti vse, je možno vse. Določene izkušnje so nas pripeljale do tega, da uživamo in igramo z nasmehom na obrazu. Skušamo igrati, kot da je vsaka obramba naša zadnja, vsak napad naš zadnji. Ko je tako, pride tudi rezultat. Ni me strah, zaupam tej ekipi in z njo sem pripravljen iti kamorkoli in kadarkoli.

Se strinjate, da je vaša skupina, v kateri so Španija, Hrvaška, Švedska, Japonska in Nemčija, težja od skupine B z Argentino, Egiptom, Madžarsko, Norveško, Dansko in Francijo težja?

Dejstvo je, da se bo težje v četrtfinale uvrstiti iz naše skupine. V rahli prednosti so le Švedi, z vsemi drugimi lahko igramo in jih premagamo, lahko pa tudi izgubimo. Toda ni razloga za strah, na takšnih turnirjih sploh ni pomembno, v kateri skupini si, kajti z izjemo Argentine, Egipta in Japonske je devet ekip, od katerih lahko vsaka razmišlja o kolajni. Vemo, da je na OI še največ presenečenj, zato moramo razmišljati od tekme do tekme, na koncu pa bomo potegnili črto.

Prvi dve tekmi boste igrali zelo zgodaj, s Španijo celo ob deveti uri zjutraj, s Hrvati pa ob enajsti uri. Vam zgodnja ura povzroča težave?

Mislim, da vse reprezentance dopoldne rade malo pospijo, morda še najmanj skandinavske, ampak tu ni izgovorov. Tako mi kot Španci bomo morali biti ob devetih zjutraj na igrišču in tisti, ki bo boljši, bo zmagal.

V Rio de Janeiru ste bili edina slovenska ekipa, v Parizu bodo ob vas še rokometašice, odbojkarji in namiznoteniški igralci. Ali boste zaradi tega lahko bolj sproščeni, saj pričakovanja slovenske javnosti ne bodo osredotočena le na vaše nastope?

Po eni strani da, toda po drugi niti nimaš časa razmišljati o drugih. Vsaka ekipa bo imela svoj program, vsak drugi dan jo čaka tekma, vmes bodo treningi, tako da verjetno niti ne bo časa, da bi spremljati njihove nastope v živo, saj bomo morali biti osredotočeni nase. Vsekakor smo lahko ponosni, da bomo v Parizu zastopani v toliko ekipnih športih, vsem želim čim večji uspeh.

Ni prav veliko manjkalo, da bi ostali brez olimpijskega nastopa, saj ste si konec maja v prvi finalni tekmi končnice madžarskega prvenstva zlomili čeljust.

V prvem trenutku sem pomislil, kako bom ostal brez nastopa na olimpijskih igrah, toda po vseh pregledih, ki sem jih imel in ki so pokazali, da ne bi smelo biti zapletov, sem si oddahnil. Kost verjetno še ni zaceljena, ampak ni več bolečine, tako da sem stoodstotno pripravljen. Na treningih sicer še nosim masko.

Dejali ste, da bo to verjetno vaša zadnja reprezentančna akcija, toda dvakrat pred tem so se drugi odločili, da vas ne potrebujejo več.

Enkrat je bilo prisilno, drugič recimo, da zaradi določenih nesoglasij, vendar je to zdaj za mano. Z Zormanom sva se odkrito pogovorila o vsem, on je povedal, kaj pričakuje od mene, sam se povedal svoja pričakovanja, tako da sva vse uskladila. Vse od moje vrnitve ni bilo niti kančka nezaupanja. Olimpijske igre bodo verjetno moje zadnje dejanje, ampak ne bi rad govoril o tem. Trenutno so pred nami pomembnejše zadeve, o tem pa bomo razglabljali pozneje.

Reprezentančno slovo je vsaj potihoma napovedalo še nekaj vaših soigralcev. Ima slovenski rokomet zadaj dovolj kvalitetni kader?

Za takšne analize to bo čas po olimpijskih igrah. Videli bomo, kako se bodo odločili moji soigralci in v tem trenutku res ne vem, kdo izmed njih razmišlja o koncu reprezentančne kariere, če sploh še kdo.

Če reprezentančni rokomet drži visoko raven in sledi evropskemu in svetovnemu vrhu, klubski vse bolj tone v ozadje. V novi sezoni bomo spet predstavnika v ligi prvakov?

Na žalost slovenski klubski rokomet iz leta v leto tone globlje. Upajmo, da bo Slovan zdaj prinesel svežino, ki jo potrebujemo, ter da mu bodo sledili tudi drugi. Žalostno je, kaj se dogaja s Celjem, klubom s takšno tradicijo. Želim si, da se čim prej izvleče iz krize. Čas bi bil, da se morebitni pokrovitelj malo zamislijo in začno več vlagati v rokomet in šport nasploh. Že dolgo igram na Madžarskem, kjer je tamkajšnja državna politika, da se vlaga v šport. Ne zgolj v rokomet. S tega naslova je Madžarska daleč pred nami. To je resnica, ki lahko koga pri nas boli, ampak tako je.

Vse to je verjetno razlog, da kariere očitno ne boste končali doma, pač pa, kot kaže, na Madžarskem, kjer boste Szeged zamenjali za Györ?

Pri teh letih bi se vsekakor želel vrniti domov, če nič drugega, že zaradi otrok in družine. Če še želim igrati rokomet, mi v trenutnem položaju kaj drugega, kot igranje v tujini, niti ne preostane.