Ko najboljša slovenska športnica Janja Garnbret pleza v stenah, osvaja vrhove v težavnosti in premaguje balvanske prepreke, jo občinstvo po vsem svetu spremlja odprtih ust in se sprašuje, kako je možno, da je Slovenka toliko boljša od tekmic. Odgovor se skriva za zaprtimi stenami plezalnega centra na Verdu pri Vrhniki, ki je v lasti športnega društva SCT, katerega predsednik je nekdanji vrhunski športni plezalec Aljoša Grom. Medtem ko nad vadbenim centrom, v katerem Korošica pod vodstvom trenerja Romana Krajnika opravi okoli 90 odstotkov treninga, na primorski avtocesti hrumi promet, se pod prvim avtocestnim viaduktom v Sloveniji piše zgodba olimpijske prvakinje v športnem plezanju, ki se je letos prvič v karieri soočila s težjo poškodbo.

Večno nedokončana zgodba

Ali nima po tekmi prostega kakšnega dneva, smo v ponedeljek popoldne med treningom vprašali 24-letno Slovenjgradčanko, potem ko je v soboto sploh prvič tekmovala v tej sezoni in na tekmi državnega prvenstva v težavnosti v Kopru osvojila vrhove vseh smeri. »Saj sem imela prosto nedeljo,« odgovori. »Ni nedelj, ni praznikov. Trenirava v petek in svetek. Zato imava na Verdu odlične pogoje, lahko prideva kadar koli želiva,« doda trener Roman Krajnik. Prepričali smo se lahko, da se športnica in trener ves čas dopolnjujeta. Janja Garnbret v skoraj vsaki smeri naleti na težavo, pade iz stene, a je z vsakim poskusom bliže uspehu. Venomer osvaja vrhove številnih smeri, med našim obiskom poleg vseh drugih vaj vsaj desetih.

»Večkrat sem vam dejal, da je Janja Garnbret nedokončana zgodba. Sedaj vidite, zakaj. Vedno lahko najdem malenkost, ki ji ne bo kos. Nočem, da se to zgodi na tekmi, zato so treningi tako naporni,« med spremljanjem plezanja svoje varovanke pove Krajnik. »Nisem zmogla prijeti naslednjega oprimka, bolečina v palcu je bila prevelika,« po padcu v prvem delu treninga odgovori Janja in resno doda: »Res je, da me zlomljeni prst na levi nogi še boli. A pomembneje je, da je zaceljen, zato moram narediti premik le še v glavi. Ni lahko, a sem tega sposobna.«

Čuti vse večjo moč

Iz zvočnikov se ves čas sliši house, glasba, ki jo olimpijska prvakinja najraje posluša. Med našim obiskom se sliši še akumulatorsko orodje iz sosednje sobe, ki ga uporablja Aljoša Grom. Pojasni nam, da se center širi, da v njem trenirajo številni mladi plezalci, konec tedna se najema za rojstnodnevne zabave otrok in druga druženja. Med spremljanjem svoje varovanke je Krajnik redko zadovoljen. Ob spodletelih poskusih ji pove, kje je bila v idealnem položaju, da bi prijela naslednji oprimek ali ga morda kar izpustila ter se osredotočila na višjega. Ob doseženem cilju, ki je vselej vrh, poda varovanki pest. Njegov besednjak je neizprosen, a se Janja ob opazkah le smeji. Ko denimo reče, da je bilo nekaj slabo, to v normalnem žargonu pomeni vsaj dobro. Sicer redkeje, a prizna, da je kakšno smer preplezala tudi odlično, kar je odlika najboljših trenerjev.

Posebej atraktiven, a izjemno izčrpavajoč je vmesni trening na tako imenovani campus deski, ki jo športni plezalci poznajo zelo dobro, saj gre za eno najstarejših vadbenih oblik. »Ko sva začela sodelovati, je imela prav tu Janja ogromno rezerv. Sedaj je vse boljša. Poglejte, kako premaguje naloge. To dokazuje, da je odlično pripravljena in da ima v rokah izjemno moč. Seveda ima še precej rezerv,« v svojem slogu nadaljuje Krajnik. »Med poškodbo palca sem ves čas trdo trenirala, predvsem z rokami. Čutim, da sem precej močnejša, kot sem bila. Verjamem, da je to korak v pravo smer,« ga zadihana ob pitju izotonika dopolni večkratna najboljša slovenska športnica.

Novi gibi jo ženejo naprej

Plezalko proti koncu treninga vprašamo, kako pogosto izvede kakšen nov gib. »Na skoraj vsakem treningu izvedem kakšnega novega. Tudi danes ste lahko do sedaj videli vsaj enega, ki ga še pred petimi meseci nisem zmogla, ker v rokah nisem imela dovolj moči. Ves čas stremim k napredku. Nekatere gibe si zapomnim za vselej. Rada imam novosti in nepredvidljivost, zato potrebujem različne treninge, po možnosti takšne, da ob prihodu v dvorano sploh ne vem, kaj bom delala. Ne predstavljam si, da bi bila atletinja in ves čas ponavljala iste gibe. Pred spanjem večkrat razmišljam o steni in gibih v njej. Predvsem o smereh, ki jih nisem osvojila in bi si želela imeti še eno priložnost. A na koncu vselej zmagajo pozitivni občutki. Tako mora biti.« Krajnik jo dopolni, da je prav v raznolikosti čar njunega sodelovanja, saj žene zmagoviti slovenski dvojec naprej. Šampionka bo ta konec tedna še izpustila tekmo svetovnega pokala v Salt Lake Cityju, svetovni karavani pa se bo priključila prihodnji mesec v Pragi, kjer bo tekma najvišjega ranga po 14 letih. Vrhunec sezone bo nastop na avgustovskem svetovnem prvenstvu v Švici.

Trofejna športnica na treningu nikogar ne pusti ravnodušnega. Neverjetno je, od kod črpa energijo za več kot dvourno premagovanje smeri, ki od nje zahtevajo maksimalno koncentracijo in moč. In ko od trenerja dobi potrditev v izjavi, da tudi on ni povsem verjel, ali je začrtana smer sploh izvedljiva, ob osvojenem vrhu ve, da je na pravi poti. Četudi ne tekmuje, ji ob številnih uspešnih poskusih in napredku samozavesti ne manjka. Z navdušenjem tudi pove, da je ob spremljanju tekmic v tej sezoni spoznala, da je športno plezanje kakovostno napredovalo. To pomeni, da bodo tekmovalne smeri vse težje, da ji motivacije ne bo zmanjkalo. In dokler bo tako, se slovenskemu športu še naprej obetajo pravljični scenariji. Še posebej po tem, ko je povsem ob koncu treninga preplezala še najtežjo balvansko smer s številnimi pastmi, tudi tisto, ki je od nje zahtevala, da se z minimalnega oprimka z levim palcem odrine proti vrhu, česar na začetku vadbe ni zmogla. »Zvečer greva v Divačo, saj me zanimajo meritve palca, kako je prenesel maksimalne napore in kako se lotiti nadaljnjih treningov,« zaključi Roman Krajnik.