Še kot športnik je Gheorghe Cretu vedno sanjal, da bi kdaj igral na olimpijskih igrah, vendar mu to ni bilo usojeno, saj se romunski reprezentanci po bronasti kolajni leta 1980 nanje ni več uspelo uvrstiti. To, kar mu ni uspelo kot igralcu, želi zdaj uresničiti s slovensko reprezentanco. Zase pravi, da veliko sanja. Že kot otrok je svojim prijateljem in družini, na katero je bil, predvsem na deda, maminega očeta, zelo navezan, govoril, da bo postal trener. Niso mu verjeli, tako kot tudi ne, da bo trener v Italiji, ki je bila pred leti odbojkarska meka, pa je tudi to uresničil. Naslednji njegov cilj je bila liga prvakov. Lani je s poljsko ekipo Zaksa Kedzierzyn-Kozle prav v ljubljanski dvorani Stožice v finalu premagal italijanski Itas Trentino. Vendar svojih mladostnih sanj ne bi uresničil, če se ne bi zavedal, da samo sanjati ni dovolj in da bo moral za njihovo uresničitev žrtvovati veliko stvari ter da bo potrebnega veliko odrekanja.

V odbojko po naključju

V svet odbojke je vstopil relativno pozno. Še danes se natančno spomni datuma, ko se je prvič srečal z njo. V njegovi družini, odraščal je v Constanti, velikem romunskem mestu s pristaniščem, ki je bilo v tistih letih med petimi največjimi v Evropi, se ni nihče pred njim ukvarjal z njo. Ta datum, ki se ga spomni, je 23. januar 1982. Teden dni pred tem je v osnovno šolo, ki jo je obiskoval, prišel Radu Miclea, eden najboljših trenerjev mlajših kategorij v Romuniji, in poizvedoval, kdo bi igral odbojko. Cretuja v začetku to ni zanimalo, saj je igral rokomet, toda po prepričevanju njegovega učitelja telesne vzgoje in soseda je le odšel na prvi trening, ki bi kaj lahko postal tudi zadnji. Do takrat je odbojko igral le na plaži, saj je rojen ob Črnem morju, tako da kaj veliko znanja ni imel. Ko je videl vrstnike, ki so že dve, tri leta igrali odbojko, je bil prepričan, da to ni zanj. Toda po tednu dni je Miclea prišel v šolo in ga prepričal, da bo v nekaj mesecih tudi on vsaj tako dobro, če ne bolje igral odbojko. Še danes je vesel, da ga je poslušal, in tudi po njegovi zaslugi je danes trener.

Pri šestnajstih letih je dobil ponudbo Dinama iz Bukarešte, ki je leta 1980 še tretjič osvojil prvo mesto v takratni ligi prvakov. Nato ga je pot v začetku devetdesetih let zanesla v Nemčijo, kjer je eno sezono igral za Lonhof. Nova prelomnica v njegovem življenju je pomenila selitev na Dunaj. Lahko bi šel tudi kam drugam, v Francijo, Belgijo ali pa ostal v Nemčiji, vendar je njegova žena igrala košarko na Madžarskem, v Šopronu, ki je dobrih 50 kilometrov oddaljen od avstrijskega glavnega mesta. Poleg tega so imeli na Dunaju ekipo, ki je igrala v ligi prvakov, tako da tudi z igralskega vidika ni nazadoval. Poleti 2000, ob koncu ženine igralske kariere, sta se odločila, da se dokončno preselita na Dunaj in da bo tam njun dom. Tako je še danes. Imata tudi hčerko.

Ker je imel pogoste težave s koleni, trikrat je bil tudi operiran, je pri 32 letih zaključil igralsko pot. Pravi, da ni bilo prav zabavno vsak dan jemati protibolečinske tablete, zato se je popolnoma posvetil trenerskemu poslu. Z njim se je srečal že nekaj let pred tem, ko je po drugi operaciji kolena v klubu dobil priložnost trenirati otroke. Dopoldne je bil na terapijah, popoldne pa je treniral otroke in ob tem užival. Že po nekaj tednih je prevzel drugo člansko ekipo, v kateri so bili amaterji. »Takrat sem spoznal, da vsi ne morejo igrati odbojke na najvišji ravni in da ne bodo vsi profesionalci. Na to me
je opomnil eden od igralcev, ki sem jih takrat vodil. Čeprav sem po rehabilitaciji še vedno igral, me je vedno bolj zanimalo bistvo trenerskega dela. Ne samo s tehničnega vidika odbojke, ampak tudi s človeškega vidika. Nekateri se zavedajo, da odbojke ne bodo nikoli igrali profesionalno, bodo pa kljub temu uživali v treningu, če jim bomo dali priložnost. To je bilo eno najboljših obdobij mojega življenja z vidika razumevanja, kaj je trenerstvo,« je v enem od pogovorov dejal Cretu.

Igralci ga spoštujejo

Ko vprašate odbojkarje, ki so delali z njim, zanj ne najdejo nobene slabe besede. Vsi igralci ga hvalijo ne le zaradi njegovega pogleda na odbojkarsko igro, ampak tudi zaradi vezi, ki jih gradi z njimi. »V svojih časih sem se lahko takrat, ko sem imel težave, redko obrnil na koga in mu jih zaupal. Učili so me, da moram biti kot vojak, torej priti na usposabljanje in opraviti svoje dolžnosti, ne da bi trenil z očesom. Ob tem sem slišal največ eno pohvalo na mesec. Zdaj so časi drugačni. Vzgoja in zavest, kako ustvarjati igralce in graditi njihov položaj, sta zdaj povsem drugačna,« je pred polfinalno tekmo evropskega prvenstva med Poljsko in Slovenijo povedal poljskim novinarjem.

V svoji trenerski karieri je zamenjal številne klube in bil v različnih državah, toda prav nikjer ni prekinil stikov z okolico. Vedno se trudi ohranjati odnose s svojimi nekdanjimi igralci, ki jim pogosto pošilja spodbudna sporočila. »Imam celo stike z družinami odbojkarjev, kajti ko delam z njimi, sem del njihovega življenja. Svoje delo skušam opravljati tako, kot bi si želel, da bi ravnali z mano, ko sem bil igralec,« svoj način vodenja pojasnjuje Cretu. Prepričan je, da vodenje ekipe vključuje še kaj več kot samo odbojkarske obveznosti, saj obstajajo mladi igralci, ki ga potrebujejo ne le kot trenerja, ampak tudi kot očeta, prijatelja in učitelja. Vse to so stvari, ki jih je sam najbolj pogrešal ob začetku članske kariere.

»Veliko mu dolgujem. Je odličen trener in psiholog. Ima odličen odnos do igralcev. Vsem je v veliko podporo. Pozoren je na tehnične vidike, vendar je najbolj osredotočen na varovanje in temu smo na treningih posvečali veliko pozornosti. Slovenci bodo z njim veliko pridobili,« je o njem dejal poljski reprezentant Lukasz Kaczmarek, ki se lahko prav Cretuju zahvali, da je danes eden najboljših korektorjev na svetu.

Tega se dobro zavedajo tudi slovenski odbojkarji, zato ne preseneča, da so, ko so v začetku leta pogovori med njim in Metodom Ropretom, predsednikom OZS, glede nadaljevanja sodelovanja nekoliko zastali, tudi sami stopili v akcijo. Pravzaprav je bilo ves čas bolj ali manj jasno, da si ne ena ne druga stran ne želita zapreti vrat, da si tako Cretu kot OZS želita enako. Igralci medsebojno zaupanje vračajo na igrišču, letos so to naredili z uvrstitvijo na zaključni turnir EP v Rimu. Danes se bodo skupaj z njim borili za bronasto kolajno, od 30. septembra do 14. oktobra pa si bodo na olimpijskih kvalifikacijah skušali priboriti vstopnico za Pariz 2024.