Breme, mlinski kamen okoli vratu ali prednost, dodaten veter v jadra? Pri potomcih znanih, uspešnih ljudi na katerem koli področju, ki se odločijo udejstvovati na istem kot njegovi ali njeni predniki, se vselej pojavi zgornja dilema, vprašanje. Ki enoznačnega odgovora niti nima. Kako se bo nekdo spopadel s »težo« znanega priimka, je odvisno od vsakega posameznika. Je pa vse skupaj, če se osredotočimo na šport, zagotovo še zahtevnejše v ekipnih disciplinah, saj se bo športnica ali športnik, če po svojih sposobnostih resnično ne izstopa, moral(a) v ekipi spopadati z vsaj občasnimi očitki, da priložnost dobiva zgolj zaradi svojega očeta ali mame, dedka ali babice …
Tovrstnih težav v individualnih športih ni, se pa zagotovo zgodi, da ima kdo zaradi slavnega priimka odprta kakšna dodatna vrata do boljših in bolj uveljavljenih trenerjev, zastopnikov in podobno, še preden se je prav zares dokazal. Tako se je godilo tudi Nicu Aliju Walshu, vnuku največjega boksarja in, upoštevajoč vse možne dejavnike, nemara celo največjega športnika vseh časov Muhammada Alija. A mu, tako kot nobenemu drugemu, še takšna podpora ne bi pomagala prav nič, če sam ne bi bil iz pravega testa. Ali je, bo seveda še pokazal čas, da ima prave primesi, pa je poleg »genske osnove« že pokazal na uvodu svoje poklice kariere, saj je doslej na petih dvobojih zbral prav toliko zmag, zadnjo v nedeljo proti Alejandru Ibarri z nokavtom že v prvi rundi.
Nora noč
Ko smo omenjali »zunanjo« podporo, je treba izpostaviti vsaj slavnega trenerja Abela Sancheza, pri katerem je Ali Walsh (prvi priimek ima po mami Rashedi, hčeri Muhammada Alija, drugega pa po očetu Bobu, upokojenem ameriškemu marincu) znanje nabiral nekaj mesecev, preden se je lani podal med profesionalce. Ko je to storil, ga je pod svoje okrilje vzel še en svetovno znan trener, SugarHill Steward, sicer tudi trener Tysona Furyja. Njegov menedžer pa je nihče drug kot legendarni Bob Arum, ki je v svoji 50-letni karieri med drugim skrbel za takšne boksarje, kot so Manny Pacquiao, Floyd Mayweather, Oscar de la Hoya, Sugar Ray Leonard in, kakopak, Muhammad Ali, ki mu je Arum stal ob strani pri kar 27 dvobojih, vključno z epskim »Thrilla in Manila«, na katerem je na Filipinih Ali premagal Joeja Frazierja.
Drugače kot dedek, ki je tekmoval v težki kategoriji, Ali Walsh vsaj na začetku kariere nastopa v srednji kategoriji, za zdaj pa je svoje nasprotnike premagoval kot za šalo. Svoj prvi dvoboj je imel namreč pred manj kot devetimi meseci, ko je avgusta lani v Tulsi po tehničnem nokavtu premagal Jordana Weeksa, s tem dogodkom pa je povezana prav posebna zgodba. Ker namreč ni pravočasno dobil obljubljene opreme, je Ali Walsh iz predala potegnil družinski zaklad – kratke hlače, ki jih je na nekaj dvobojih nosil tudi njegov dedek. »Ta noč je bila nora! Sprehod do ringa, prvi korak vanj, vpitje gledalcev, ki so vzklikali 'Ali, Ali' … Oblečen v dedkove kratke hlače sem imel občutek, kot da je dedek ob meni, da udarja skupaj z menoj, da z menoj premika noge,« se je kasneje spominjal Nico Ali Walsh, ki je na enak način kot na prvem dvoboju dobra dva meseca kasneje na drugem premagal Jamesa Westleyja II., še dva meseca kasneje po odločitvi sodnikov Reyesa Sancheza, konec januarja letos spet s tehničnim nokavtom Jeremiaha Yeagerja, v nedeljo pa je torej že v prvi rundi nokavtiral Alejandra Ibarra.
Visoki cilji
Kar je posebej zanimivo, je tudi, da Nico, ki je 16 let, do njegove smrti tretjega junija 2016 živel skupaj z dedkom Muhammadom Alijem, do pred kratkim ni kazal posebnih ambicij, da bi postal poklicni boksar. Čeprav ga je začel trenirati pri enajstih letih, je kazal več zanimanja za druge stvari; če bo šlo vse po načrtih, bo naslednje leto na Univerzi v Nevadi denimo diplomiral iz poslovnih ved. A pred časom se je očitno nekaj spremenilo. »To, da sem vnuk Muhammada Alija, zame nikdar ni predstavljalo pritiska, v smislu, da moram po njegovih stopinjah. Sem pa spoznal, da je boks tisto, kar ljubim, kar je moja strast. Obožujem težko delo, ki ga ta šport zahteva,« je pred svojim petim dvobojem novinarjem razlagal Ali Walsh, ki se za nasvet večkrat obrne tudi k svoji teti Laili Ali, polsestri njegove mame, ki je bila prav tako izjemno uspešna boksarka in v svoji karieri neporažena na 24 dvobojih.
Enaindvajsetletnik gre za zdaj torej uspešno po stopinjah svojega dedka, v karieri pa si je postavil visoke cilje tako v ringu kot zunaj njega. »Ne le da si želim postati najboljši boksar na svetu, tako kot je bil to moj dedek, tako kot on bi rad spremenil življenje milijonov ljudi. Moj dedek je bil v času svoje kariere verjetno najbolj znan človek na svetu, a je tudi takrat vse ljudi obravnaval enako, na nikogar ni gledal zviška,« je zaključil Ali Walsh.
