Konci športnih poti se razlikujejo med seboj. Nekateri športniki se od aktivne kariere poslovijo, ker ne dosegajo dovolj uspehov, drugim nadaljevanje prepreči poškodba, tretjim pomanjkanje motivacije ali enostavno starost, saj niso več konkurenčni najboljšim na svetu. Vse to so legitimni in v svetu športa običajni vzroki za končanje kariere, a nič od tega ni bilo vzrok pri slovenskem plavalcu Petru Johnu Stevensu. Najboljši slovenski plavalec zadnjih let, ki je na zadnjih dveh svetovnih prvenstvih v olimpijskih bazenih v disciplini 50 metrov prsno plaval v finalu in zasedel osmo mesto – rezultat, ki se ga ne sramuje nobena plavalna zveza na svetu in bi zagotovo moral pomeniti nekaj slovenski, ki se ravno ne utaplja v poplavi nadarjenih in delavnih plavalcev – je v soboto, 14. decembra, v Budimpešti na svetovnem prvenstvu v kratkih bazenih zadnjič tekmovalno skočil v bazen. Pri 29 letih si plavanja enostavno ni mogel več privoščiti. Kljub uspehom, ki vključujejo tudi srebrno kolajno na svetovnem prvenstvu v kratkih bazenih v Windsorju leta 2016, še dve kolajni na evropskih prvenstvih, naslov mladinskega svetovnega prvaka in dve kolajni na mladinskem evropskem prvenstvu, je namreč živel na stroške staršev in žene.

»Veliko je čustev. To je konec poglavja v življenju, v katerem sem bil zelo uspešen,« je po zadnjem tekmovalnem skoku v bazen dejal ​Peter John Stevens, medtem ko se mu je v glasu slišalo, da ima ogromen cmok v grlu. Težava plavalca, ki je svojo kariero začel v Kranju, zadnja leta pa živi v Kopru in trenira v Trstu, je ta, da njegova paradna disciplina ni v programu olimpijskih disciplin, zato mu kljub številnim uspehom ni uspelo priti do zaposlitve v javni upravi, v kateri so sicer zaposleni vrhunski športniki. Čeprav je vrhunske rezultate dosegal v športu, ki je temelj poletnih olimpijskih iger, mu to ni prav nič pomagalo. Ko je osvojil kolajno na svetovnem prvenstvu, je bil še študent na Univerzi v Tennesseeju, kjer je zaključil dve diplomi. Po koncu študija je sicer dobil zaposlitev, a je zaradi prihoda koronavirusa in pomanjkanja tekem ni mogel obdržati. Kasneje je dvakrat nastopil v finalu svetovnih prvenstev v 50-metrskih bazenih, a zaposlitve zanj ni bilo več.

Prepričan, da bi lahko dosegel še več

Večkrat se je v težkih časih, ko je še vse moči usmerjal zgolj v plavanje, obrnil za pomoč na Plavalno zvezo Slovenije (PZS). Tam je vedno naletel na gluha ušesa. Nikoli ni skrival razočaranja nad odnosom odgovornih na PZS, predvsem v času preteklega vodstva. Novo vodstvo je Stevensu poskušalo pomagati, a tudi oni so ob iskanju sponzorskih sredstev za najboljšega plavalca vedno naleteli na gluha ušesa. Ker smo pri Petru Johnu Stevensu ob koncu športne kariere videli tudi veliko razočaranja, smo se nanj obrnili nekaj dni po tem, ko je že prespal svojo odločitev.

»Enostavno ni šlo več. Toliko sem star, da ne morem biti več odvisen od drugih,« je po prespanih nočeh še vedno s težavo našel prave besede rojeni Medvodčan. Ko smo ga spomnili, da je v športu vseeno dosegel številne uspehe in je na kariero lahko ponosen, se je njegov glas še bolj zatresel. »V plavanju sem bil uspešen, a sem trenutno v najboljših letih. Nisem dosegel svojega vrhunca,« je Peter John Stevens prepričan, da bi ob morebitnem nadaljevanju kariere dosegel še večje uspehe. Največja neizpolnjena želja je ostala nastop na olimpijskih igrah.

Nikoli si ne zapre vrat

Ravno naslednje poletne olimpijske igre v Los Angelesu 2028 utegnejo poskrbeti, da bi odličnega plavalca še lahko videli tekmovalno v bazenih. Obstaja namreč možnost, da bodo njegovo disciplino uvrstili na seznam olimpijskih disciplin. »Plavanje je moje življenje, od tega se ne poslavljam. Ne predstavljam si življenja brez tega, da ne bi dvakrat do trikrat na teden skočil v bazen in se razplaval,« nam je Stevens zaupal, da tudi v naslednjih letih namerava ohranjati visoko raven pripravljenosti. Glede nastopa v ZDA je dodal: »Obstaja ta možnost, a tudi uvrstitev discipline 50 metrov prsno na olimpijski seznam ni pogoj za mojo vrnitev. To se bo zgodilo le, če bom imel pri tem podporo in ekipo, ki verjame vame. Za Slovenijo sem vedno dal vse od sebe in ponosen sem na vse, kar sem dosegel za svojo državo. Toda ob takšnem odnosu ne gre več.« S temi besedami je namignil na novo razočaranje, ki ga je doživel v odnosu s PZS.

Stevens tako tudi po koncu kariere še naprej deluje v Italiji, kjer so mu že v zadnjih letih omogočili brezplačno treniranje, zdaj pa je v popoldanskem času tudi trener, da si nabira tovrstne izkušnje. Po vseh težavah, ki jih je doživel v karieri, smo ga povprašali tudi, ali so zanj vrata za delovanje pod okriljem PZS za vedno zaprta. »Vrat si nikoli ne zaprem in nisem zamerljiv človek, je pa res, da ne bom delal tam, kjer moje znanje in izkušnje niso cenjeni. Že podatek, da me nihče, ko sem treniral v Sloveniji, nikoli ni vprašal, kaj smo delali na univerzi ali kako smo tam trenirali, pove dovolj. Vedno sem pripravljen pomagati mladim plavalcem, a v tem trenutku to vidim bolj kot individualno delo. Ob pravi kombinaciji pa so vrata odprta tudi za drugačno sodelovanje,« tudi po koncu kariere ostaja odkrit in profesionalen svetovni podprvak iz leta 2016.

Z veseljem v morje

Kako resno je bilo stanje pri Petru Johnu Stevensu, kaže tudi dejstvo, da je med pripravami na zadnje tekmovanje kariere ob plavanju hodil še v redno službo. »Priprave niso bile idealne. Treniral sem, ob tem pa ves čas hodil tudi v službo. Regeneracija ni bila prava, nato pa sem tik pred prvenstvom še zbolel in izgubil dodatno moč,« je navedel razloge za 36. mesto v Budimpešti. V nasprotju z drugimi vrhunskimi športniki, ki so v svoji karieri osvajali kolajne na velikih tekmovanjih in se po koncu športne poti navadno odpravili na zaslužen dopust in sprostitev, si Peter John Stevens tega ni mogel privoščiti.

»V ponedeljek po prvenstvu sem bil v službi. Brez dneva premora,« je razložil. Kljub vsemu pa ostaja pozitiven in nasmejan. »Plavanje bi vsekakor priporočal otrokom. Gre za izjemno lep šport, ki te nauči delavnosti in predanosti. To ti v življenju vedno pride prav,« ne izgublja ljubezni do športa, s katerim se je ukvarjal vse od mladih let. Ob naši pomoči pa je hitro našel še en razlog za veselje. Ob zadnjem pogovoru nam je namreč dejal, da zaradi različnih občutkov nikoli ne plava v morju, čeprav zadnja leta živi v Kopru. »Komaj čakam poletje oziroma prve prave tople dni, da skočim vanj,« je zaključil novi športni upokojenec.