Ko so Iztok Čop, Luka Špik, Jani Klemenčič in drugi pisali zlate čase slovenskega veslanja, je bil ta šport sinonim za odličnost, garanje in kolajne. Danes, 13 let po bronasti kolajni Čopa in Špika na olimpijskih igrah v Londonu in 18 let po njuni zlati kolajni na svetovnem prvenstvu v Münchnu, kar sta zadnji veslaški kolajni na velikih tekmovanjih, če seveda ne štejemo Rajka Hrvata med lahkimi veslači, ki pa ni olimpijska disciplina, je slika popolnoma drugačna.
Zaton po zlati generaciji
Rezultatska kriza še kar traja, prav tako težave s prehodom mladih v članske vrste. Lani sta tekmovalno pot zaključila Jaka Čas in Nik Krebs, ki sta leta 2020 v dvojnem dvojcu osvojila bron na evropskem prvenstvu do 23 let v Duisburgu. »V letošnji sezoni imamo v članski reprezentanci le tri čolne – vse tri enojce. Poleg Filipa Mateja Pfeiferja še oba lanskoletna olimpijca Isaka Žveglja in Nino Kostanjšek. Žal sta Čas in Krebs končala karieri, mlajših pa še ne moremo priključiti, saj njihov razvoj še ni na ravni, da bi sestavili dodatne posadke. V začetku sezone smo sicer poskusili s četvercem, a čoln še ni konkurenčen,« priznava selektor reprezentance Jan Ilar, ki bo na svetovno prvenstvo na Kitajsko odpotoval le s Pfeiferjem.
Šestindvajsetletni Ljubljančan, ki je lani v internih kvalifikacijah izgubil boj z Žvegljem za nastop na olimpijskih igrah v Parizu, je pred začetkom sezone – ta se je začela z mesecem zamika – študiral v Oxfordu. Zato se je, v nasprotju z Žvegljem, ki je študiral v ZDA, lahko udeležil tekem v Zagrebu, Celovcu in na evropskem prvenstvu v Plovdivu, kjer je bil deseti. Po zmagi na blejski regati sredi junija, kjer Žveglja zaradi bolezni ni bilo, sta se oba pomerila še v Luzernu, na eni izmed dveh letošnjih tekem svetovnega pokala. Na znamenitem Rdečem jezeru je bil nekoliko boljši Pfeifer, ki s končnim 17. mestom ni ravno navdušil. Lanskoletni olimpijec Žvegelj je bil drugi v finalu D, kar je zadoščalo za 20. mesto. Pod pričakovanjih je veslala tudi Kostanjškova – v Luzernu je bila 19., medtem ko je v Plovdivu zaradi zdravstvenih težav odpovedala nastop v finalu C.
»Kostanjškova je že v pripravah na novo sezono imela veliko zdravstvenih težav, tako da po kriterijih, ki smo jih imeli, ni izpolnila norme za nastop na svetovnem prvenstvu in bo ostala doma. Tako bo na Kitajsko odšel le Pfeifer, ki je v Luzernu za dobro sekundo zaostal za ciljem, ki smo si ga postavili, to je uvrstitev v polfinale. Žal je bila regata v Luzernu zadnja tekma pred Šanghajem, zato smo zanj skušali najti sparing partnerje. Nekaj pogovorov že imamo, večji del poletja pa bo treniral v Bohinju. Upamo na najboljše,« je povedal Ilar.
V iskanju poti iz začaranega kroga
Ob trenutnem stanju ostaja odprto ključno vprašanje – kako naprej? Do olimpijskih iger v Los Angelesu so le še tri leta, v katerih bo treba natančno vedeti, kaj razvijati, koga podpreti in na kakšen način. Slovensko veslanje se lahko vrne med najboljše le, če bo znalo zadržati svoje najboljše kadre in obenem zagotoviti dolgoročno finančno podporo.
Toda brez opaznih rezultatov je skoraj nemogoče pritegniti pokrovitelje, ki bi bili pripravljeni vlagati v enega najnapornejših športov. »Zveza nima sredstev, da bi lahko ponudila več, in že obstoječe programe težko izpeljemo. Ves čas se vrtimo v krogu – brez uspeha ni podpore, brez podpore pa ni uspeha,« pravi selektor Ilar. Ob članski ekipi spremlja tudi nadarjeni mladinski četverec, ki je na evropskem prvenstvu v Kruszwiciah osvojil peto mesto.
Za Anžeta Bizjaka, Luko Valiča, Jako Dolarja in Jakoba Korbarja bodo olimpijske igre leta 2028 še prehitre. Nekaj potenciala se kaže tudi v kategoriji do 23 let, kjer bo evropsko prvenstvo potekalo med 23. in 27. julijem v Poznanu na Poljskem. A če ne bo pravočasne sistemske podpore – finančne in strokovne – bo Slovenija še naprej izgubljala mlade talente, ki bodo zaradi negotovosti raje izbrali druge poti. In nova olimpijska kolajna bo ostala le oddaljen spomin na čase Čopa in Špika.
