Zdi se, da je alpska smučarska sezona svetovnega pokala z več kot enomesečno zamudo vendarle stekla. Predvsem po zaslugi sijajnega tedna v italijanskih Dolomitih, ki so ga poleg najboljših alpskih smučarjev sveta na začetku zime s cenovno ugodnejšimi nastanitvami in smučarskimi kartami izkoristili tudi številni slovenski rekreativni smučarji. Topla vremenska fronta v minulih dneh prinaša težave naslednjim organizatorjem tekem svetovnega pokala, ki sicer sodijo med najizkušenejše, zato vendarle ne gre pričakovati novih odpovedi. O številnih odpovedih v zadnjih dveh mesecih, bližajoči se Zlati lisici in prihodnosti svetovnega pokala smo se pogovarjali z alpsko smučarsko legendo Tonetom Vogrincem.

Kot bi kupili srečko in bili prepričani, da bo zadela

Mariborčan pri 81 letih ohranja širino in kritičen pogled. Še posebej do novembrskih preizkušenj v Zermattu in Cervinii, ki so odpadle drugo leto zapored, z njimi pa so izpuhteli milijoni švicarskih frankov. »Osnovno pravilo športov v naravi je, da ne gre z glavo skozi zid. Narava ima svojo moč, ki je močnejša od človeške. V alpskem smučanju to pomeni, da je lahko na posameznih prizoriščih preveč ali premalo snega. Če ga je dovolj, igrajo vlogo številni drugi dejavniki, kot sta denimo veter in vidljivost,« je alpsko smučarsko abecedo ponovil Tone Vogrinec. »Z izvedbo novembrskega smuka na skoraj 4000 metrih nadmorske višine je tako, kot bi kupili srečko in bili prepričani, da bo zadela, na koncu pa bili povsem razočarani, ker ni. Organizatorji so se opekli že lani, ko ni bilo snega, letos pa so se soočili z drugimi težavami visokogorja. Če bi ves november izbirali dneve, kdaj bi lahko izvedli toliko smukov, kot so želeli pri moških in ženskah, bi težko izvedli vse tekme.«

Vogrinca v vsej zgodbi ne žalosti le dejstvo, da so v švicarsko-italijanskih Alpah odpadle tekme svetovnega pokala: »S posegi v naravo in številnimi bagerji so organizatorji ter z njimi vsa Svetovna smučarska organizacija stopili na žulj okoljevarstvenikom. Njihov glas se sliši v deveto vas in tako je bilo tudi v tem primeru. Jasno je, da je predsednik FIS Johan Eliasch poslovnež. V Sloveniji sicer takšnim ljudem pravimo tajkuni. Z njegovega stališča je ideja o smuku na 4000 metrih v novembrskem terminu logična. Nedvomno bi bila tudi atraktivna ter marketinško izjemno zanimiva. Toda narava ima svoje zakonitosti, zato milijarderji nanjo nimajo vpliva.«

Zanimanje izgubljajo generacije, ki so nekoč spremljale vse tekme

Štajerec je spomnil na bližnjo preteklost, ko je FIS pod vodstvom Gianfranca Kasperja selila tekme v mesta. »Nekdanje vodstvo se je zavedalo, da tekme potrebujejo gledalce, medtem ko jih v visokogorju na nekaterih tekmah ni niti tisoč. Zato so bile najlepše tekme svetovnega pokala v mestih, kot sta bila Maribor in Zagreb. Paralelne tekme so potekale v Moskvi in Münchnu. Ideja je bila, da bi bila paralelna preizkušnja celo na stadionu San Siro v Milanu, in sicer na eni od tribun, ki bi jo zasnežili. Poglejte le, kakšen spektakel poteka v biatlonu na areni Schalke v Gelsenkirchnu. Takšni pogledi so bili pravšnji tudi s stališča širitve priljubljenosti panoge med mladimi. Sedaj pa se mi zdi, da izgubljajo zanimanje še generacije, ki so desetletja spremljale tekme svetovnega pokala. Občasno me namreč kdo od prijateljev vpraša, kaj se kaj dogaja v svetovnem pokalu, kar me pri srcu zelo zaboli,« priznava Vogrinec.

Dolgoletnega šefa slovenske smučarije že vsaj desetletje moti dejstvo, da sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju traja le nekaj mesecev. Pravi, da v globalnih športih, kot sta tenis in nogomet, sezona poteka po deset mesecev, en mesec imajo tekmovalci prosto, en mesec pa se pripravljajo na tekmovanja. »Alpsko smučanje se lahko primerja s kriketom. V Indiji in še kje ga spremljajo vsi, medtem ko morda za alpsko smučanje še slišali niso. Trdim, da bi morala biti sezona svetovnega pokala daljša. Prepričan sem, da je moč izvesti tekme tudi na Novi Zelandiji in Čilu, kjer imajo v času evropskega poletja dovolj snega in kamor hodijo športniki le na izjemno drage priprave. Potrebnih bi bilo tudi več tekem na Kitajskem, Japonskem in Južni Koreji, ki imajo navsezadnje tudi olimpijska prizorišča. Ter tudi v Severni Ameriki, ki je sicer z ZDA in Kanado sicer redni gostitelj tekem. Tako bi se sezona svetovnega pokala podaljšala, interes pa bi bil precej večji.«

Za razliko od Zagreba bo tekma vsaj ostala v Sloveniji

V nadaljevanju pogovora se je Tone Vogrinec dotaknil še svoje največje ljubezni – Zlate lisice, ki naj bi bila prihodnji konec tedna v Kranjski Gori. »Uvodoma bi rad poudaril, da za alpsko smučanje ni dobro, da je iz koledarja tekem izpadel Zagreb, ki je bil izvrsten organizator. Ne morem se znebiti občutka, da v primeru Zagreba kaže svojo moč Johan Eliasch. Upam, da bo tekma čimprej znova na Sljemenu. Zelo slabo je tudi, da tekme ni več v Mariboru, saj sta bili to prizorišči, na katerih se je zbralo na tisoče gledalcev, alpske smučarke pa so se vselej v Zagrebu in Mariboru počutile odlično. Toda za slovensko alpsko smučanje je dobro vsaj to, da bo tekma ostala v Sloveniji.«

Ob koncu se je Tone Vogrinec lotil še selitve 60. Zlate lisice v Kranjsko Goro. »Resnično ne razumem kritik in tarnanja nekaterih mariborskih delavcev, ki pravijo, da je Branik tekmo svetovnega pokala prodal v Kranjsko Goro. Za mene so te osebe kalimeroti. Kdor se v teh dneh sprehaja po Pohorju, lahko opazi, da cvetijo trobentice, zato je izvedba tekme svetovnega pokala nemogoča. Branik se lahko Smučarski zvezi Slovenije zahvali, da mu je dala 20.000 evrov za ohranitev blagovne znamke, ki sicer v Kranjski Gori ni nujna. Zavzemam pa se, da bi tekma svetovnega pokala v alpskem smučanju še kdaj obiskala Maribor. To bi bilo možno z ustreznejšo infrastrukturo, ki na Pohorju nikakor ne napreduje. Ter tudi dejstvu, da bi imela Smučarska zveza Slovenije ob izvedbi tekme do nekega termina rok, ko bi lahko potrdila tekmo v Mariboru, če pa razmere ne bi dopuščale, bi tekmo preselila na Gorenjsko. Hvala bogu, da imamo v Sloveniji Kranjsko Goro.«