Ključno vprašanje seveda je, kako se je takšna zgodovinska sramota lahko evropskim in španskim prvakom sploh zgodila in kaj so vzroki za polom na obeh najbolj prestižnih tekmah leta. Ocena je, da gre za skupek dejavnikov in krivcev z imeni in priimki v celotni verigi od predsednika kluba Florentina Pereza preko trenerja Carla Ancelottija in seveda vseh igralcev, pa tudi drugih akterjev v klubu, ki jih krivijo za serijo res neverjetnih poškodb igralcev, ki so zdesetkale razpoložljivi kader in trenerja prisilile v improvizacijske rešitve, ki so pripomogle k popolnemu polomu. Pojdimo po vrsti.
Perezu očitajo in ga krivijo predvsem zato, ker ne posluša trenerja Ancelottija ne drugih, ki ga prosijo, naj vsaj v januarskem prestopnem roku vstopi na nogometni trg in kupi kakšnega vrhunskega igralca, ki bo zapolnil vrzeli po poškodbah nekaterih stalnih članov prve enajsterice. Kot kažejo zadnje ure, si Perez glede tega še ni premislil in edini nakup, ki bi ga izvedel, če bi bilo mogoče, bi bil Trent Alexander Arnold, desni bočni branilec Liverpoola, ki bo brez odškodnine itak poleti prišel v špansko prestolnico, a če bi ga matični klub pustil, bi za odškodnino prišel še ta mesec. Čeprav je Perez v dobrih odnosih z lastniki Liverpoola, ti raje poslušajo svojega trenerja, Nizozemca Arneja Slota, ki Arnolda nujno potrebuje za dosego ciljev v letošnji sezoni, predvsem za osvojitev naslova angleškega prvaka po tem, ko so trenutno na vrhu lestvice tega tekmovanja. Drugih nakupov pa Perez, če se kaj drastično ne spremeni, ne bo avtoriziral.
Drugi krivci, ki so bili po porazu z Barco takoj pri roki, so bili posamezni igralci Reala, a to povsem neupravičeno, saj so bili prisiljeni oziroma potisnjeni v vloge, ki jim niso kos. Prvi žrtvi na oltarju sta tako Lucas Vazquez, ki prisilno igra na položaju desnega bočnega branilca namesto poškodovanega Danija Carvajala, čeprav je po osnovnem »poklicu« igralec zvezne vrste in v obrambni vrsti ni igral nikoli prej v karieri. Enako je doletelo ubogega Francoza Aureliena Tchouamenija, ki je bil pripeljan kot igralec zvezne vrste, zdaj pa mora nadomeščati poškodovanega Ederja Militaa na položaju osrednjega branilca. Povedano drugače, polovico obrambe, ki je ključni del ekipe, sestavljata igralca, ki teh nalog nikoli v karieri nista opravljala. Zato ne čudi, da jih je zvita in mestoma izkušena Barcelonina ekipa v omenjenih tekmah pretekla in izigrala kot kakšne pionirje.
Na koncu se je izkristaliziralo, da osrednja težava leži vendarle v trenerju Carlu Ancelottiju in njegovi pripravi na tekmi. Predvsem čudi, da je drugo tekmo začel na enak način in z enako postavo kot prvo, ki so jo gladko izgubili, in naivno pričakoval drugačen rezultat. Res je, kar je dejal po nedeljskem porazu, da je krivda zanj kolektivna, ker »nismo odigrali obrambe, ne posamezno ne kolektivno« (če ne analiziramo posebej njegove sicer točne analize, da Real v nedeljo »sploh ni igral nogometa« in je bil vso tekmo nemočen) – a kasnejše analize so pokazale, da je krivda vendarle njegova. Najprej zato, ker je tekmi začel s povsem napačno postavo, pretirano ofenzivno, ko so skupaj igrali kar štirje sicer sanjski napadalci (Vinicius, Bellingham, Mbappe in Rodrygo), ki pogosto izgubljajo žoge v napadu in se ne vračajo v obrambo po izgubljeni žogi, kar ustvarja ogromen prostor na sredini igrišča in na bokih, kar so hitri Barcelonini napadalci (predvsem Raphinha in Yamal) obilno izkoriščali, vedoč seveda, da je tudi obrambna linija Reala »amaterska«.
Tako v zadnjih urah iz Madrida že prihajajo ugotovitve, da se bo moral Ancelotti vrniti v tako imenovani Zidanov sistem 4-4-2,kjer bo prostor med linijami bistven bolj zožen in sodelovanje med linijami bolj tekoče. Zdaj je med obrambo in napadom res zevala velikanska luknja, ki je sam Fede Valverde kljub neverjetnim atletskim sposobnostim ni mogel pokrivati. Kako bo ta postava po novem izgledala, je težko reči, zanesljivo pa bo iz prve ekipe izpadel en napadalec (Rodrygo), medtem ko se bo Bellingham pomaknil bolj na levo stran. Nekako tako skratka, kot je Real igral v Zidanovi eri s četverico Casemiro-Kroos-Modrić-Isco v sredini in s parom Ronaldo-Benzema v napadu.
Zanimivo je, da je »pisarna« že takoj v ponedeljek začela v medije spuščati informacije, da menjava trenerja ne pride v poštev in da mora Ancelotti preprosto najti rešitev. Italijan na klopi Reala ima sicer res ogromno jamstvo pri vodstvu, saj je v zadnjih treh sezonah vodenja ekipe dvakrat osvojil Ligo prvakov in špansko prvenstvo, pa še kup drugih manjših lovorik, in postal trener z največ osvojenimi pokali v zgodovini kluba, ima pa tudi pogodbo do leta 2026, ko naj bi ga načrtovano nasledil sedanji trener nemškega Bayerja iz Leverkusna, sicer Realova legenda Xabi Alonso. Vendar pa se lahko vseeno zgodi, da če Ancelotti ne najde rešitve iz te luknje in ne osvoji kakšne pomembne lovorike tudi letos – da ne govorimo o tem, kaj bo, če izgubi še eno tekmo z Barcelono ali doživi kak hud poraz v Ligi prvakov – lahko ostane brez službe že prej. V »zasedi« na ta položaj namreč čaka Santiago Solari, ki je Real začasno prevzel tudi že v letu 2018, ko je enako spektakularno, prav zaradi poraza proti Barceloni (1:5), padel tedanji trener Julen Lopetegui. Vsekakor se v Madridu obeta pestra in zanimiva nogometna pomlad, zelo vroče pa bo najmanj do tega četrtka, ko Real igral pokalno tekmo proti Celti, in naslednji teden, ko se rešuje v Ligi prvakov proti Salzburgu; po tednu dni bo skratka že bolj jasno, kam pelje Ancelottijeva in Realova ladja.
