Ponedeljkov večer je žarel, kot se za večer, ko se v deželi in v mestu igra pomembna nogometna tekma spodobi. A vendar gre za manjši žar kot na primer tisti iz 17. novembra 1999, ko je Miran Pavlin v povratni tekmi dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2000, zadel gol proti Ukrajini in izenačil izid na 1-1, s čimer se je Slovenija uvstila na veliko nogometno tekmovanje. Razumljivo. Okoliščine so drugačne.
Kolektivna slovenska nogometna samopodoba leta 2023 je precej boljša, kot tista leta 2000. Leta 2023 sta v slovenski nogometni zgodovini zabeleženi udeležbi na dveh svetovnih in enem evropskem prvenstvu. Do leta 1999, ko se je tudi Maribor prvič uvrstil v ligo prvakov, se je privrženec slovenskega nogometa lahko počutil kot popoln outsider. Kot nekdo v nogometnem razredu ribičev iz Ferskih Otokov. Razlogi so bili prepričljivi. Ljubljanska Olimpija, kot glavni republiški nogometni predstavnik, se v jugoslovanskem državnem prvenstvu nikdar ni uvrstila višje od 7. mesta, tudi reprezentančna vrsta novo nastale države je pa skozi 90. leta bila prej vir frustracij, kot zadovoljstva. Zato je tista prva uvstitev ponudila občutke kolektivne katarze, ki je kulminirala s poletno selitvijo 10.000 slovenskih navijačev na evropsko prvenstvo 2000 na Nizozemskem.
Ko je 14. novembra 2001 Slovenija z Romunijo igrala podobno izločilno tekmo za odhod na svetovno prvenstvo, se je samo na javno predvajanem prenosu na kongresnem trgu zbralo 3.000 ljudi, ki se jim (nam) je ob odločilnem golu Mladena Rudonje zmešalo na primerljiv način, kot ko so Sex Pistols na koncertu v Hali Tivoli odigrali prve akorde in povzročili stampedo celega parterja. Skupnosti, za katero je veljalo da je za nogomet ne nadarjena, ki so jo ostali južni Slovani imenovali smučarji in ki je tudi znotraj sebe do nogmeta negovala stigmo da gre bolj za šport južnejših Slovanov, manj pa Slovencev, so se dogajala nogometna čudesa. Razkrilo se je, da se nogometni navijač skriva v malodane slehernemu.
Tretji dogodek, torej tekma 18. novembra 2009 proti Rusiji v Ljudskem vrtu, ko je za zmago 1-0 in uvrstitev na svetovno prvenstvo leta 2010 zadel Zlatko Dedić je že pripadel drugi generaciji tako igralcev, kot tudi navijačev. Osnovne strasti so bile potešene, samopodoba pa bistveno boljša, pa vendar je bilo rajanje 10.000 privržencev na sprejemu za nogometaše na ljubljanskem Prešernovem trgu bilo primerljivo kvečjemu z novo letnim veseljem. Vtis je, da je strastnost te čase vendarle manjša.
Preberite: Šeško in Verbič popeljala Slovenijo v Nemčijo
Foto in video: Rajanje navijačev po zmagi nad Kazahstanom
