Slovenski nogomet se lahko pohvali, da ima odlične vratarje. Zadnja leta je še posebej izpostavljen Jan Oblak, ki je z 10 milijoni evrov tudi najbolje plačani slovenski nogometaš. Čeprav je zvezdnik, z reprezentanco še ni nastopil na velikem tekmovanju. Le trije so, ki se lahko pohvalijo, da so nabirali minute na najbolj cenjenem tekmovanju, svetovnem prvenstvu. Potem ko sta izmenjaje leta 2002 v Južni Koreji in na Japonskem branila Marko Simeunović in Mladen Dabanović, je bil pomemben člen izbrane vrste osem let kasneje Samir Handanović. Ni manjkalo veliko, da bi se reprezentanca prebila v izločilne boje, tudi zavoljo izjemnih posredovanj nesporne številke ena. Vratar, ki je nazadnje blestel v dresu Interja, kjer je dolgo nosil kapetanski trak, se je odločil, da kopačke obesi na klin. Pri 39 letih je tako poklicnemu nogometu pomahal v slovo, a del tega športa z žogo bo ostal še naprej – kot trener vratarjev v milanskem klubu.

Zgodba o Ljubljančanu se je začela, ko ga je kot mladostnika v svet nogometa vpeljal starejši bratranec Jasmin Handanović, ki se je proslavil predvsem v Mariboru, kjer je okusil tudi ligo prvakov. V prvi slovenski ligi je debitiral že pred dopolnjenim 20. rojstnim dnevom, ko sta se skupaj z nekdanjim selektorjem reprezentance Slavišo Stojanovićem iz Slovana preselila v Domžale. Nato je njegova kariera dobila pospešek. Najprej leta 2004 s krstnim nastopom za reprezentanco, nato pa še s selitvijo v Italijo, kjer je ostal do konca kariere. Z razlogom, čeprav so ga vabili v Anglijo k Tottenhamu. »Uživam v italijanskem načinu življenja. Dobrih stvari se hitro navadiš, težje se slabih. Všeč mi je italijanska kultura, sploh na severu. Najlepši del dneva je zajtrk, ko si privoščim tudi dobro kavo. Kulinarika je odlična. Vino, pršut in siri so pomemben del italijanske kulture,« je Samir Handanović pojasnil, zakaj je našim zahodnim sosedom ostal zvest tako dolgo.

V strele tekmecev se je poglabljal

Imel je ta privilegij, da je lahko izbiral. Bravurozna posredovanja so večkrat postala uspešnica na spletu, njegova specialiteta pa so bile enajstmetrovke. Zaradi akrobatskih obramb se ga je oprijel vzdevek Batman. Tako je v sezoni 2010/11 ubranil kar šest strelov z bele točke in izenačil več kot 60 let star rekord slavnega Giuseppeja Mora. Ko je leta 2011 ubranil prvi strel z enajstih metrov v serie A, pa mu je neko podjetje obljubilo toliko steklenic piva, kolikor tehta, in sicer 88. Čeprav je sam trdil, da specialistov za strele z bele točke ni, pa je priznal, da obstajajo določeni elementi, ki jih vratar z leti izpili in preštudira. »Pred treningi se včasih poglobimo v strele tekmecev. Vsak vratar naredi svojo študijo najbolj nevarnih nogometašev. Ne glede na to, koliko se pripravljaš, nikoli ne moreš vedeti, v katero smer bo šla žoga, ker je nogomet nepredvidljiva igra. Nikoli se ne smeš vreči, preden napadalec strelja. Najhuje je videti vratarja, ko se vrže v eno smer, žoga pa gre v drugo. Vratar se pripravlja na celotno ekipo. Ampak lahko se pripravljaš, kolikor želiš, vedno se lahko zgodi marsikaj. Moraš pa nujno vedeti, kako se napadalci gibajo, s katerih položajev streljajo in podobno. To morajo vedeti tudi branilci.«

Vratarji v športu veljajo za posebneže in nič drugače ni v nogometu. Večkrat slišimo, da potrebujejo svoj odmerek miru, da se lahko osredotočijo na izziv med vratnicama. Tudi trenirajo drugače od ostalih moštvenih kolegov. »Vratarji smo posebna kasta. Kdor ni bil vratar, nas ne more popolnoma razumeti. To je najbolj vidno pri novinarjih, ki včasih nimajo pojma o vratarskem delu. Zakaj smo posebni, pa ne znam razložiti. Ko začenjaš igrati nogomet, se ne odločiš, da boš vratar. Takrat gre le za igro. Ko treniraš dlje, ugotoviš, ali si za vratarski poklic. Tako ni nujno, da si samotar že na začetku. Vratarji smo posebni, a ne bi rekel, da smo vsi samotarji.«

V reprezentanci se morajo
vsi čutiti pomembne

V Inter je iz Udineseja leta 2012 prestopil za 11 milijonov evrov, čeprav so si njegovega podpisa na pogodbi tedaj želeli tudi Lazio, Manchester United in PSG. Zanj sveta pa je bila tudi reprezentanca, ki ji je bil zvest do leta 2015 in za katero morajo po njegovem mnenju igrati tisti, ki so dobri, ne glede na to, koliko so stari. Za uspeh ključno pa je tudi, da je hierarhija postavljena, saj liderji nikoli ne morejo biti trije ali štirje, temveč eden ali največ dva. Predvsem pa se morajo čisto vsi fantje v reprezentanci čutiti pomembne, pri čemer pa mora vedno nekdo prevzeti odgovornost, kritike pa so vedno dobronamerne. »V sodobnem nogometu so uspešni naslednji tipi reprezentanc: ekipe z vrhunsko kakovostjo, dobro klapo in tiste, ki so lačne uspeha. Naša ima zadnji dve lastnosti. Smo lačni uspeha, ker niti en igralec ni v vrhunskem klubu z vrhunsko pogodbo. Nismo drugorazredni, ampak nismo še na najvišji ravni. Smo toliko inteligentni, da se tega zavedamo. Poudaril bi še nekaj. Po svetovnem prvenstvu so bili vsi zadovoljni. Toda naše sposobnosti so večje, kot kažejo rezultati. Imamo veliko prostora za napredek. Zdaj vsi govorijo o 15. mestu na lestvici Fife. Nič ne rečem, 15. mesto je v redu. Ampak zakaj ne bi šli še višje?«

Ob reprezentančnem je vrhunec v klubskem dresu doživel leta 2021, ko je postal državni prvak in zaigral v ligi prvakov, ob njegovem imenu bo vedno zapisano tudi, da je v italijanski ligi zbral 566 nastopov in ubranil največ enajstmetrovk (v karieri 43 izmed skupno 125, zaustavil je tudi strela Cristiana Ronalda in Zlatana Ibrahimovića). Status legende si je več kot zaslužil.