Vodenje Maribora je po skoraj 50 tekmah na klopi Dinama med marcem in decembrom 2021 drugi samostojni trenerski izziv za Damirja Krznarja. V nasprotju z nekaterimi rojaki 50-letni hrvaški strateg ob igrišču ni impulziven, v pogovorih po tekmah ob neuspehih ne skriva razočaranja, a tudi ne dela prehitrih zaključkov, po boljših predstavah ekipe ni evforičen. Zagorec iz Zaboka se je po selitvi v Maribor sredi avgusta hitro ustalil, saj ima tako največ časa za nogomet.

Prišli ste, ko je bil klub v največji rezultatski krizi v minulih 30 letih, v zadnjih dveh krogih pred premorom pa vam je le uspelo povezati dve zmagi. Bo delo zdaj lažje?

Da. Lažje bo tudi zato, ker zdaj vedno bolj poznam nogometaše in v 80 ali 90 odstotkih že vem, kaj lahko od te ekipe pričakujem. Prostora za napredek je veliko. Čeprav so do premora vsi igralci odigrali vsaj nekaj minut, je bila koristna tudi tekma s Sturmom, saj so večjo minutažo dobili tisti, ki je pred tem niso imeli.

Zakaj ste avgusta sprejeli ponudbo Marka Šulerja? Kaj vas je, ko je bila ekipa na dnu lestvice, prepričalo?

Maribor je klub s tradicijo, v Sloveniji je največji klub, vedno želi naslov prvaka. Deloval sem v klubih, ki so se borili za vrh. Vem, kako zahteven in stresen je ta posel, a ta adrenalin nas z mojo ekipo vodi in nosi. V letih zatišja je lažje biti v klubu, ki se bori za recimo peto mesto in kjer je enako, če zmagaš, remiziraš ali si poražen. A mi si želimo, da nas poganja imperativ zmage. Od tega nogometnega stresa smo odvisni. Iskali smo takšen klub, ko se je pojavila možnost, da gremo v Maribor, smo vedeli, da je v krizi, toda sočasno smo vedeli, da ima kakovost, ki jo lahko prebudimo.

Kako pomembno je, da trener naredi rez ob prihodu v klub? Z vami sta namreč ostala dva člana strokovnega štaba prejšnjega trenerja. Ste se posvetovali z Radovanom Karanovićem, ki je ostal v klubu v drugačni vlogi?

Vse informacije sem dobil od pomočnikov Aleša Mertlja in Željka Filipovića. Na tekmah, ki so jih igrali pred mojim prihodom, sem videl, da ni šlo za krizo igre, ampak krizo rezultata. To se zgodi vsakemu trenerju. Klubi odločajo. Ne vem, kdo je to rekel, a tako je: 'Obstajata dva tipa trenerjev. Tisti, ki so dobili odpoved, in tisti, ki jo bodo še dobili.' To je v našem poklicu vsakdanje. Žal mi je za Radovana, ker izvedba ni bila tako slaba kot rezultati. Do spremembe je prišlo zaradi želje po psihološkem šoku, a ta terapija traja kratkoročno, potem je treba graditi. Ekipa je bila mentalno na dnu, ni bilo igralcev, ki bi breme prevzeli na svoja ramena in kot liderji povedli moštvo.

Na zadnjih tekmah je lidersko vlogo dobro opravljal izkušeni Rok Kronaveter. Kako ste ga zbudili?

Krona je lider po izvedbi na igrišču, statusu in letih. Dobro je tudi, da je okoli sebe zbral tri, štiri mlade igralce, s katerimi dela pozitivno in smiselno. Hrabri jih. Tudi ko jim jaz ne dovolim 'otroških' neumnosti, jih on ščiti. Ko potrebujem povratno mnenje ob polčasu, Krona dobro vidi stvari. Ob njem sta tako študiozna še Luka Uskoković in Nemanja Mitrović, tudi Roko Baturina je taktično zelo dobro podkovan.

Kako dobro ste poznali slovensko prvo ligo pred prihodom v Maribor?

Blizu smo, prihajam iz Zagorja, Zabok je oddaljen 40 kilometrov. Že kot nogometaš sem veliko igral s slovenskimi klubi. Tudi ko sem bil pomočnik trenerjev, smo med reprezentančnimi premori iskali slovenske nasprotnike. Veliko smo igrali s Celjem, Muro, Dravo, Aluminijem. Podrobno smo spremljali uspešno evropsko pot Maribora pred leti. Goran Boromisa (športni direktor Olimpije, op. p.) je moj dobri prijatelj, skupaj sva igrala v Interju iz Zaprešića, bil sem njegov direktor v Dinamu. Zaradi njega, Roberta Prosinečkega in Igorja Bišćana sem spremljal tudi Olimpijo in druge klube. Pet, šest klubov iz Slovenije bi igralo zanimivo in pomembno vlogo v hrvaški ligi.

Pogosto se nam zdi, da v hrvaškem nogometu podcenjujoče gledajo na slovenskega.

Tempo igre in fizična komponenta igre se ne razlikujeta v teh dveh ligah, morda v največ desetih odstotkih. Tehnično in taktično morda prve štiri ekipe hrvaške lige dominirajo, a tisti z vrha slovenske lestvice bi bili zahteven tekmec hrvaškim klubom. Preostali morda, toda ne v kontinuiteti.

Zakaj slovenski klubi pogosteje podpišejo pogodbo z nogometaši iz druge hrvaške lige kot z domačimi igralci ali pa z nogometaši, ki niso iz nekdanje skupne države?

Zavedati se morate svoje baze, ki je zelo majhna. Mi imamo ligo z desetimi klubi, pa imamo štiri milijone prebivalcev, vi prav tako deset ekip, a pol manj ljudi. Ker želimo kakovost, zdaj o slovenskem nogometu govorim v prvi osebi, moramo ekipe sestavljati tudi z nogometaši od drugod. Seveda smo vsi lokalpatrioti, želimo, da igrajo naši, to je interes zvez. A če želiš kakovost, moraš pogledati tudi čez mejo.

Ob prihodu ste Maribor enačili z Dinamom. Sta še primerljiva ali je bila to ocena na prvo žogo?

Ne. Zelo sem zadovoljen z organiziranostjo kluba. V Dinamu je na stotine ljudi, tukaj pa z enako kakovostjo delo opravi veliko manj ljudi. Ti so klubu zelo pripadni, vsaj v prvi ekipi imamo odlično podporo, klubski delavci so nam na razpolago 24 ur na dan. Nič nam ne manjka.

Zunanjim opazovalcem se zdi, da v Dinamu odloča družina Mamić, pri vijoličastih pa tako izpostavljenega vodstva ni.

Dinamo je zelo organiziran klub, je na evropski ravni in obstaja hierarhija, ki funkcionira. Uprava opravlja svoj del, prav tako menedžment in strokovni del, vsi so zaslužni za uspehe. Vloga Zdravka in Zorana se ne more minimizirati, postavila sta temelje za vse to in verjamem, da bo Dinamo tudi nadaljeval na visoki ravni.

Kaj bi iz Dinama prenesli v Maribor?

Vsak v svojem vesolju delujeta podobno, dobro. A Dinamo je finančno močnejši. Ko se začnejo težave, lahko seže v žep in kupi, kar mu manjka. To je luksuz, ki ga imajo večji.

Je Olimpija v tej sezoni še dosegljiva?

To ni floskula, a v tem trenutku moramo gledati le nase. Napredovati moramo, tudi na slabših tekmah moramo osvajati točke. Kje so Olimpija, Celje, Koper in Domžale, za nas zdaj ni pomembno. Največji dosežek je, ko si mentalno pripravljen, da tekmuješ s sabo in se ne obremenjuješ z drugimi. Tako napreduješ.

Večkrat ste omenili, kako pomembna je psihologija v nogometu. Martin Milec je razkril, da nogometašem ob zmagah brez prejetega gola častite hrano. Zakaj?

Nekaj se mi zdi neverjetno. Kot igralec in trener sem večkrat poslušal očitke, kako igralce ne motivirajo silen denar in premije ob zmagah. Zagotavljam vam z življenjem, da nogometaš v nobeni sekundi tekme ne razmišlja o denarju, za to nima časa, to ni športno, tako nismo vzgojeni. Igral sem na tisoče tekmah, na katerih je bila premija sedemmestna, a to na igrišču ni nič pomenilo. Na takšnih tekmah smo morda celo večkrat izgubili. Bolj kot denar motivirajo interne zadeve. Športnik postaneš z lakoto, željo in voljo … Interna tekmovanja pa dajejo uspehe. Tekmujemo na vsakem treningu. Včasih so pomembne majhne potegavščine. Tudi v Dinamu sem imel podoben dogovor: »Ob vsaki zmagi brez prejetega gola vzemite trenerju denar, ker bo častil ketering.« To daje dodatno motivacijo, kot recimo tudi prosti dnevi.