Pred nogometaši v slovenski ligi je še zadnji, 18. krog jesenskega dela prvenstva, nato se bo začel zimski odmor, ki bo trajal do 1. februarja. Čeprav prva polovica sezone še ni končana, so na vrhu trije klubi, ki imajo tuje lastnike. Olimpijo poganja nemški kapital, Celje ruski in Maribor turški. Čeprav ima Olimpija s šestimi milijoni evrov najnižji proračun med veliko trojico, je trenutno najuspešnejša. Nemški nepremičninski mogotec Adam Delius je s sodelavci v treh letih stabiliziral finančno poslovanje kluba, ki temelji na varčnosti, zato ekipa tudi na več kot 500 kilometrov oddaljene evropske tekme potuje z avtobusom ali redno letalsko linijo, zelo redko pa s posebnim letalom. Športni del kluba je letos zgolj z dosedanjimi evropskimi uspehi že pokril proračun kluba.
Olimpiji za preživetje ni treba prodajati igralcev
Preden je Olimpija začela skupinski del konferenčne lige, je z uspešnostjo nastopov zaslužila 5 milijonov evrov iz blagajne Uefe. V skupinskem delu je nato vsaka zmaga vredna 400.000 evrov, remi pa 133.000 evrov, kar pomeni, da so dosedanje tri zmage (LASK, HJK Helsinki, Larne) prinesle zaslužek 1,2 milijona evrov. Lahko ga še povečajo na zadnjih dveh tekmah s Cercle Bruggeem in Jagiellonio, posebej pa bo nagrajena tudi uvrstitev v izločilne boje. Olimpija je torej samo v Evropi zaslužila že 6,2 milijona evrov, kar pomeni, da bo pozimi lahko investirala v okrepitve, ki jih potrebuje zlasti v napadu, in ji za preživetje ne bo treba prodajati igralcev. Ob tem dodajmo, da je s prodajo Ruia Pedra pozimi in Elšnika poleti zaslužila 2,5 milijona evrov. Delius je napovedal nove investicije v boljše pogoje dela, saj si želi v Stožicah slišati himno lige prvakov.
Državni prvak Celje ima proračun prirejen glede na potrebe (lani so porabili 8,7 milijona evrov), zato ni tako odvisen od zaslužka v Evropi kot Olimpija. Lahko kupi vsakega igralca, ki si ga trener Albert Riera zaželi. Predsednik kluba Valerij Kolotilo je že letos sanjal himno lige prvakov na stadionu Z'dežele, a so se komaj uvrstili v konferenčno ligo. Če je v Olimpiji z izjemno Antonia Marina najvišja mesečna plača omejena na 10.000 evrov, so igralci v Celju precej bolje plačani, zato bo klub v zimskem prestopnem roku skušal speljati kakšnega igralca svojim največjim konkurentom.
Vstop turškega poslovneža Acuna Ilicalija, ki se je za vlaganje v Maribor odločil tudi po sestanku s predsednikom Uefe Aleksandrom Čeferinom, še ni prinesel želenega učinka na igrišču z novim trenerjem Boštjanom Cesarjem, je pa rešil klub pred veliki finančnimi težavami, saj je bil na robu preživetja. Novi lastnik Maribora ima kar nekaj težav. Turški mediji poročajo, da je tožilstvo sprožilo preiskavo proti njegovima medijskima podjetjema v domovini. V drugi angleški ligi se Hull City, katerega lastnik je Ilicali, bori za obstanek, potem ko so napovedovali boj za napredovanje v elitno ligo. Nekateri igralci, ki so jih novi lastniki poleti pripeljali v Ljudski vrt, so prišli z načrtom, da se po enoletnem igranju v Sloveniji preselijo v Anglijo. A večina okrepitev, izjemi sta Luka Kranjc in Benjamin Tetteh, razen nekaj prebliskov ni izpolnila pričakovanj, čeprav naj bi imeli pogodbe za mesečne plače, ki dosegajo tudi po 20.000 evrov.
Lastnik Mure grozi z odhodom iz kluba
Mura je četrti slovenski klub, v katerem je večinski lastnik tujec, to je črnogorski poslovnež s potnim listom ZDA George Juncaj. Družina Juncaj ima v klubu vse ključne vloge, saj je žena Linda članica upravnega odbora, George je samega sebe imenoval za športnega direktorja, sin Steven pa je igralec. Dobra tri leta po senzacionalni osvojitvi naslova državnega prvaka je klub v veliki krizi. Razmere v Fazaneriji so kaotične, saj navijači z vzkliki s tribun in transparenti družini Juncaj ter direktorju kluba Agronu Šalji sporočajo, da se ne strinjajo z njihovim vodenjem kluba in potiskanjem domačih igralcev na stranski tir. George Juncaj trdi, da je njegov mesečni vložek v klub pol milijona evrov, in je že napovedal, da bo odšel, če ne bo dobrodošel. Trdi, da se sinu Stevenu godi krivica, ker mu navijači žvižgajo, soigralci v slačilnici ga niti ne pozdravijo, na igrišču pa mu menda nočejo podati žoge. Juncaj ima kot lastnik pravico, da s klubom počne, kar hoče, Mura pa za preživetje nujno potrebuje njegov denar.
