Slovenska nogometna reprezentanc je uspešno sklenila kvalifikacije za evropsko prvenstvo prihodnje leto v Nemčiji in poskrbela za novo evforijo med navijači. Po porazu na Danskem, kjer so gostitelji pokazali, zakaj so na zadnjem evropskem prvenstvu leta 2021 igrali v polfinalu, je Slovenija proti Kazahstanu izkoristila ponujeno priložnost in z zmago, ki je bila izbojevana težko, potrdila zasluženo osvojitev drugega mesta v skupini. Kazahstan mnogi podcenjujejo, a je doma premagal Dansko in v gosteh Severno Irsko ter Finsko.

Jan Oblak (igral 180 minut) – ocena 7: Na Danskem je bil edini razpoložen in na ravni pričakovanj. S šestimi obrambami je preprečil višji poraz v Köbenhavnu. V Stožicah je na tekmi, za katero trdi, da je bila najpomembnejša v njegovi karieri, imel veliko manj dela, saj je moral prvo žogo ujeti šele po slabe pol ure igre. Proti Kazahstanu je ekipo kljub nervoznim minutam mirno popeljal do evropskega prvenstva. Vzorčni primer za mirnost, zbranost in izbiranje pravih besed ob pravem času. Tudi hladnokrvnega Škofjeločana so po tekmi preplavila čustva in je stekel v objem svojega dekleta, srbske teniške igralke Olge Danilović. V bogato kariero je dodal še tisto, kar mu je manjkalo – uvrstitev na veliko tekmovanje.

Žan Karničnik (180 minut) – 6: Eden izmed dveh igralcev iz slovenske lige, ki je imel na obeh tekmah veliko dela na obeh straneh igrišča. V danski prestolnici je pred seboj zelo pogrešal Stojanovića, proti Kazahstanu je bila desna stran naveze spet standardna in delovala bolje od leve strani. V njegovi igri je bilo veliko prometa, pogosto je na udaru kritik navijačev, a Kek mu neizmerno zaupa,

Milan Blažič (180 minut) – 7: Tihi Primorec se veliko bolje znajde na igrišču kot pred mikrofoni. Za centralnega branilca je nepisano pravilo, da je najboljši takrat, ko je neviden. Proti Danski veliko dvobojev na tleh in v zraku ter izbitih žog, proti Kazahstanu je delo opravil brez večjih napak, saj je inteligentno bral igro. Uigranost z Bijolom je iz tekme v tekmo boljša, kar je dober obet za šampionat v Nemčiji.

Jaka Bijol (180 minut) – 7: Nekdanji veleslalomski državni prvak v alpskem smučanju je iz tekme v tekmo boljši poveljnik slovenske obrambe. Na Danskem se je bil bitko z vsemi žavbami namazanim napadalcem Poulsenom (v Leipzigu ima prednost pred Šeškom), katerega je le s težavo krotil s prekrški, saj je že v prvem polčasu storil štiri, a preživel brez rumenega kartona. Ker se je Kazahstan branil, je moral graditi slovensko igro, zato je zbral veliko podaj. Izstopala je dolga podaja za hrbet obrambe tekmeca, iz katere je Stojanović izsilil enajstmetrovko za vodstvo z 1:0. Led malo je manjkalo, da bi se vpisal med strelec, saj so gostje čudežno preprečili pot žogi v mrežo.

Adam Gnezda Čerin (180 minut) – 6,5: Septembra in oktobra je bolje dirigiral igri slovenske zvezne vrste, kot je to počel novembra, ko je bil le povprečen glede na standarde, ki jih je sam postavil na prejšnjih tekmah. Pri golu Kazahstancev bi moral bolje opraviti defenzivno nalogo, ne pa le gledati Samorodova in Orazova. Član štiriperesne deteljice skupaj z Oblakom, Bijolom in Šeškom, ki je hrbtenica reprezentance.

Benjamin Šeško (163 minut) – 6,5: Očitno je Poulsen, njegov soigralec v Leipzigu, strokovnemu vodstvu danske reprezentance razkril prave stvari, da je bil v Köbenhavnu neviden. Proti Danski je enajstmetrovko realiziral v slogu rutinerjev, ki imajo v nogah že deset sezon bundeslige, ne pa z 20 leti najmlajši član reprezentance in s petimi goli (dodal je še dve podaji) tudi najboljši slovenski strelec kvalifikacij. Solze sreče so ga oblivale že pet minut pred zadnjim žvižgom poljskega sodnika Marciniaka. Tako motoričen in spreten, kot je na zelenici, je bil tudi na rajanju po tekmi na odru v navijaški coni, kjer je pokazal obilno plesnih veščin in bil »pravi Nemec« z velikim vrčkom piv v roki. »Ledeni« so ga v Leipzigu poimenovali v klubski čestitki.

Jan Mlakar (159 minut) – 6: Pri selektorju Keku vzbuja večje zaupanje kot pri navijačih in v strokovni javnosti. Na levem krilu na obeh tekmah (pre)več slabih potez, zlasti v fazi branjenja, a v seštevku je dodal svoj prispevek k uvrstitvi na evropsko prvenstvo.

Timi Max Elšnik (152 minut) – 6,5: V Stožicah, kjer se zaradi igranja za Olimpijo počuti kot v domači dnevni sobi, je bilo veliko boljše kot na stadionu Parken, kjer je odigral najslabšo tekmo v reprezentanci. Kot igralec iz slovenske lige ni mogel loviti ritma Dancev, zato je predvsem tekel za žogo in dihal na škrge. Proti Kazahstanu je odigral v skladu s slovesom, da bodo tuji klubi še naprej hodili na oglede tekem v Ljubljano, čeprav predsednik Olimpije Adam Delius trdi, da ga do poletja ne bodo prodali niti za deset milijonov evrov.

Erik Janža (149 minut) – 6: V slogu Zlatka Zahovića spektakularen gol z levico iz prostega strela proti Danski, v obrambi pa je bil pogosto na prepihu in izgubljen. Tudi proti Kazahstanu je bilo očitno, da je neigranje zaradi poškodbe pustilo posledice na formi, saj je bila leva stran slovenske obrambe slabši del. Vseeno je z njim Kek končno našel rešitev za levi bok, potem ko je iskal naslednika vse od upokojitve Jokića.

Benjamin Verbič (91 minut) – 7: Čeprav je bil Köbenhaven poldrugo leto njegov dom, se proti Danski ni izkazal. Tokrat je bil adut s klopi, saj je spektakularno zabil zgodovinski gol za dokončno potrditev četrte slovenske uvrstitve na veliko tekmovanje in se znašel v ugledni druščini legend Ačimovića, Pavlina, Osterca, Rudonje, Dedića...

Žan Vipotnik (90 minut) – 6: Ker Kek v Köbenhavnu ni želel tvegati s Šporarjem, je tekmo začel v prvi postavi, kjer pa se zaradi premoči Dancev ni naigral, saj soigralci niso uspeli žoge spraviti v napad.

Petar Stojanović (90 minut) – 7,5: Po počitku proti Danski je tekma s Kazahstanom razkrila, kaj pomeni za slovensko reprezentanco. Nedvomno najboljši igralec tekme s priigrano enajstmetrovko in podajo Verbiču za zmagoviti gol. Eden redkih, ki ni podlegel pritisku pomembnosti tekme, saj ga v kriznih minutah ni bilo strah kot soigralce. Ekipo je polnil s svojo energijo, ko je tekel, prodiral, podajal, skušal streljati. Po koncu tekme pred novinarji ni zadrževal solz sreče.

Andraž Šporar (87 minut) – 6,5: Ker ni igral na Danskem, ga je razganjalo od energije, čeprav sta mu za ovratnik dihala po dva Kazahstanca. Boril se je kot lev, soigralcem odpiral prostor, glede na pomembnost tekme in bunker Kazahstancev pa je pričakovano dobil malo uporabnih žog. S po tremi goli in podajami je eden najboljših igralcev kvalifikacij.

Vanja Drkušić (31 minut) – 6: Obakrat vstopil s klopi, da je zaprl vrzeli v obrambi na boku.

Jasmin Kurtić (31 minut) – 6: Njegova vloga je bila, da po vstopu v igro z izkušnjami poskrbi za ravnotežje na sredini igrišča.

Jon Gorenc Stanković (18 minut): Premalo igral za oceno,. Glede na formo, ki jo kaže v Sturmu, bi si zaslužil več minut.

Sandi Lovrić (17 minut): Premalo igral za oceno. Od poraza junija na Finskem (0:2) je obsojen na vlogo rezervista in dobiva minute le po kapljicah (122 minut na sedmih tekmah),

Miha Zajc (4 minute): Premalo igral za oceno. Poleg Lovriča igralec z največ tehničnega znanja in redno igra za Fenerbahče. Tudi zanj je bil usoden poraz na Finskem, saj je od takrat zbral le štiri minute proti Danski.

Selektor Matjaž Kek – 7: Novembra je vse stavil na tekmo s Kazahstanom, gostovanje na Danskem pa je bilo le bila le nujna obveznost, po kateri se je zaradi poraza znašel pod plazom kritik. Za opravljeno delo si zasluži iskrene čestitke. V petih letih, ko smo ga nekajkrat tudi menjali, je zgradil reprezentanco s prepoznavnim slogom, ki zna igrati na rezultat, sposobna pa je tudi všečne igre. V drugem mandatu je Slovenijo še drugič popeljal na veliko tekmovanje in se po uspešnosti postavil ob bok Srečku Katancu.